Uvodnik Vladimirja Habjana v aprilski številki Planinskega vestnika je na prvi pogled osebna refleksija urednika, ki vstopa v 25. leto svojega dela. A v resnici je nekaj več: je komentar o položaju klasičnih revij v času digitalnega prehoda, o birokratskih pritiskih, o (samo)odgovornosti urednika in o tem, kaj pomeni vztrajati v poklicu, ki ga danes marsikdo razume kot relikt preteklosti.
Planinski vestnik je (tudi zaradi dolgotrajnosti izhajanja) dokaj »bogat zbir« podatkov. V njem lahko skozi stoletje in desetletja opazujemo vpliv urednikov. Nekomu je ljubši Tominškov, drugemu res bogat Orlov arhiv (če se zaradi nenamenskosti prispevka in že opravljenih intervjujev s kandidati za novega predsednika PZS, omejimo le na ta dva). Sedanjost je pač takšna, da je dokaj ne (samo)kritična in morda je »plutje« najbolj mirno.
Habjan se v aprilskem (2026) uvodniku (za spremembo) ne ukvarja z gorami, temveč z gorništvom na papirju — z revijo, ki že več kot stoletje (najprej v Slovenskem planinskem društvu in sedaj pod Planinsko zvezo Slovenije) izhaja v tiskani obliki in ki se, tako kot vse klasične revije, sooča z vprašanjem: ali ima tisk še težo?
1. Teža tiska ni v papirju, temveč v odgovornosti
Habjanov uvodnik razkrije nekaj, kar bralci pogosto ne vidimo: Planinski vestnik ni samo revija, temveč institucija, ki jo je treba braniti pred birokratskimi posegi, političnimi interesi in notranjimi napetostmi.
Ko piše o predsednikih PZS, ki so se menjali, medtem ko je on ostal, govori o kontinuiteti, ki je v svetu hitrih digitalnih vsebin redka.
Tiskana revija ima težo, ker ima urednika, ki odgovarja za vsako besedo, za vsako fotografijo, za vsako temo.
Digitalni svet je hiter, razpršen, brez odgovornosti.
Tiskani svet je počasen, premišljen, odgovoren.
Habjan s tem uvodnikom pokaže, da je teža Planinskega vestnika prav v tem:
da nekdo stoji za njim.
2. »Pustite nam delati« — uredniška svoboda kot pogoj za kakovost
Osrednji stavek uvodnika — »Samo pustite nam delati« — ni kaprica urednika (ki je seveda že zdavnaj vpet v pokojninski sistem), temveč diagnoza sistema.
Habjan opozarja na: birokratske organe, ki odločajo o založništvu, ne da bi ga razumeli, politične pritiske, ki se mešajo v strokovno delo, nepotrebne odbore, ki ustvarjajo vtis nadzora, ne pa podpore, kulturo sestankovanja, ki nadomešča kulturo dela.
To je problem, ki ga poznajo vse klasične revije — ne le Planinski vestnik.
Digitalizacija ni težava.
Težava je birokratizacija, ki duši ustvarjalnost in strokovnost.
Habjanov uvodnik je zato tudi poziv: če želimo, da klasične revije preživijo, jim moramo dati svobodo, ne nadzora. Tu je potrebno omeniti tudi obupno stanje ostalih medijev, ki jih sedaj še bolj financira država in so tako pod absolutno kontrolo – povsem neobjektivni.
3. Digitalni prehod: grožnja ali priložnost?
Habjan se digitalizacije ne boji — boji se ljudi, ki digitalizacijo razumejo kot izgovor za poseganje v uredniško delo.
Planinski vestnik bo nekoč morda večinoma digitalen. Toda vprašanje ni, ali bo na papirju ali na zaslonu. Vprašanje je, ali bo še vedno (dovolj): strokoven, neodvisen (zaradi vpetosti v organizacijo ne more biti), kritičen, zvest goram in bralcem.
Teža revije ni v formatu, temveč v integriteti. In Habjanov uvodnik je pravzaprav obramba te integritete.
4. Urednik kot zadnji varuh tradicije
Ko Habjan piše, da je »operativni delavec«, nekak varuh »reda« (kot je bil omenjeni Tone Škarja in je v »uvodniku «omenjeni Bojan Pollak) ki ga sestanki ne zanimajo, govori o tem, kar je v sodobnem založništvu redko: o uredniku, ki še vedno verjame v vsebino, ne v procese.
Njegova vztrajnost — 25 let na čelu revije — je sama po sebi dokaz, da klasične revije še vedno imajo težo. Ne zaradi papirja, temveč zaradi ljudi, ki jih ustvarjajo.
5. Zaključek: Planinski vestnik ima težo, dokler ima urednike, ki vztrajajo
Habjanov uvodnik je hkrati osebna izpoved, uredniški testament in kritika sistema.
A je tudi nekaj drugega: dokaz, da Planinski vestnik še vedno pomeni nekaj v slovenskem gorniškem prostoru.
Planinska organizacija je sčasoma postala športno-pohodniška, gospodarska. Kdaj bodo zaposlili in kje bodo sploh našli profesionalen kader za urejanje planinskih poti (najbrž bodo slej ko prej vse prekopali z bagri), je izziv, ki jim ga ne gre zavidati. To je treba preprosto razumet(i), ker so pač takšni časi.
Za boljšo osvetlitev »problema planinskega vestnika« bi si morali vzeti več časa, dobiti nekaj več vpogleda v »drobovje,« a je preveč zanimivih drugih stvari, da bi izgubljali čas, pa tudi v arhivu lahko marsikaj sami najdete …
PN
