V severni steni Pré de Bar, na francoski strani Mont Dolenta, se je aprila spet zgodil napredek. Esteban Daligault, Virgile Devin, Baptiste Obino in Symon Welfringer so po enem letu vztrajanja, vračanj, dvomov in neštetih poskusov končno povezali vse raztežaje smeri, ki je bila sprva zamišljena kot Les Barbares 4 (BB4) – nadaljevanje legendarne sage, ki se je začela pred 23 leti. A ko so fantje 18. aprila letos stopili na vrh, je bilo jasno, da so ustvarili nekaj novega. Smer so poimenovali Les Berbères (M11, 500 m), in kot pravi Daligault, je to »začetek nove trilogije«.
Leto dni prej je ekipa že skoraj zaključila smer, a južni del stene je bil prekrit z neuporabnim, krhkim ledom, ki je onemogočil napredovanje. Zadnja dva raztežaja sta ostala nedotaknjena, kot odprta rana, ki je čakala na pravi trenutek. Vse do letošnje pomladi, ko so se vrnili — močnejši, bolj povezani in odločeni, da dokončajo, kar so začeli.
Smer se nameri na približno 500 metrov, razdeljena v 15 raztežajev, od katerih so prvi štirje snežni, nato pa se stena postavi pokonci in preide v svet previsov, tankih razpok in tehničnih sekvenc, ki jih Devin opisuje kot »morda najpomembnejše v zgodovini modernega dry‑toolinga«. Najtežji raztežaj doseže oceno M11, kar v kombinaciji z izpostavljeno višino in alpskim okoljem pomeni, da gre za enega najzahtevnejših mix projektov v celotnem masivu Mont Blanca.
Daligault je ob zaključku zapisal, da je bila smer »odiseja dvomov, izpuljenih pitonov, mokrih noči in febrilnega čakanja«. Projekt je bil zasnovan v četverici, kot alkimija različnih karakterjev: Baptiste kot vizionar linije, Devin kot tehnični motor, Esteban kot gonilna sila in Welfringer kot glas razuma. Prav ta dinamika je omogočila, da se je projekt iz »hitre dvodnevne ideje« preoblikoval v enoletno potovanje, ki je ekipo povezalo globlje, kot bi si lahko predstavljali.
Welfringer, eden najbolj izkušenih v ekipi, je priznal, da je bil to prvič, ko se je navezal z mlajšimi plezalci. Sprva je dvomil, ali bo lahko sledil tempu, a že po prvih gibih je bilo jasno, da se je rodila nova naveza, ki združuje generacije in sloge. »Alpinizem se razvija z neverjetno hitrostjo,« pravi »in čudovito je biti del tega.«
Devin, ki je v smeri doživel svoj »krst« v alpskem prvencu, je bil povsem iskren: na četrtem poskusu je psihično popustil. »Mislil sem, da sem strahopetec,« pravi. »A zdaj vem, da je bila to prava odločitev. Brez prave motivacije gore izgubijo svojo magijo.« Prav ta iskrenost in sposobnost ustaviti se sta bila ključna, da je ekipa letos lahko dokončala projekt.
Ko so 18. aprila 2026 stopili na vrh, ni šlo za triumf nad steno, temveč za trenutek, ko je gora končno odprla vrata. »To ni bila zmaga nad naravo,« pravi Daligault, »ampak dan, ko je bila gora spet naša sopotnica.«
Les Berbères je tako več kot nova smer. Je nov »preskusni kamen« nedosegljiv za večino, je prelomnica, ki združuje zgodovino »Barbares« in odpira novo poglavje v razvoju mešanega -modernega tehničnega alpinizma. Smer, ki bo verjetno postala referenca za generacije, ki prihajajo — in ki bo, kot pravi ekipa, »obrabila nekaj jeklenih konic in pustila nekaj zgodb«.
