V krogu svojih ožjih prijateljev in občinstva, ki že leta ceni njegovo tiho, pa plodovito in na bogate rezultate zroče delo je v četrtek popoldne slikar Edo Deržaj pod gostoljubno streho Batove palače odprl razstavo svojih najnovejših del. Vseh slik je sedemdeset. Le okrog petnajst med njimi je že naših starih znancev. Prevladujejo olja, precej je tudi akvarelov in nekaj gouacheov.
Kljub izredni plodovitosti tega resnično nadarjenega slikarja-alpinista. na čigar delo in sposobnosti smo našo javnost že večkrat, ko je razstavljal, opozorili, moramo s priznanjem ugotoviti, da se njegov talent z velikim, razmahom pričenja zmagovito in široko uveljavljati, tako da dandanašnji brez občutka pristranskosti in krivičnosti nihče ne bo več mogel osporavati nedvomne kvalitete, ki se kaže v njegovih pejsažih. Gotovo je, da je ob tolikšnem številu slik, ki so nastale v izredno kratkem času, nekaj del, ki očitujejo znake, da so bila naglo napravljena, gotovo pa je tudi, da ima Deržaj na razstavi slike, ki razodevajo resnično pomembno umetniško kvaliteto. Eno drži: Slovenci doslej za gorski svet še nismo imeli slikarja, ki bi imel oko in občutje kakor ju ima Deržaj, kateremu gore ne predstavljajo nerazumljive gmote, nepopisane knjige, napol strahotne, napol odurne in čudne sfinge, ampak mogočen, realen svet, ki ga atmosferske spremembe zdaj pomikajo v idiličnost, mu zdaj dajejo nekakšno senčno bit, drugič pa ga postavljajo v regijo nadprirodnega, nezemskega, ter mu podajajo pečate mogočnosti in sne, ki je z običajnimi človeškimi merili ni mogoče ukleniti in izraziti. Le gornik se lahko približa bistvom tega svojskega sveta, le njemu se v podobi ne sprevrže v bizarno kuliso brez peze in gmote, ampak zaživi v vsej silini, ki se poganja skoz mrtvi kamen iz korenin zemlje k nebu pod oblake.
Resnično velikega oblikovalca gorske pokrajine doslej še nismo imeli: vstaja nam v Deržaju. In prav nič se ne pomišljamo zapisati, da bo Deržaj po krasnem napredovanju, ki ga kaže v presenetljivo kratkih razdobjih morda postal nekoč edini resnično pomembni slikar gorske pokrajine, kar jih je kdaj poskušalo upodabljati svojstvenost in nedostopnost te vzvišene, težko razumljive pokrajine.
Kolikšen napredek kaže Edo Deržaj, od svoje prve razstave! Kdor si bo na pričujoči razstavi v Batovi palači ogledal njegovo olje »Na Krvavcu«, bo ostrmel nad bogatim registrom barv, ki jih je slikar nanesel s široko potezo čopiča na platno ter ustvaril svet, ki diha in živi v pristnosti vseh, tudi najmanjših odtenkov. Kakšno bogastvo barv kakšno oko in doživljanje! To je morda sploh najboljša gorska slika, kar jih je kdaj pri nas kdo lahko pokazal javnosti. In kako se je razveseli, dvakrat razveseli šele gornik, ki se čuti že itak še prav posebno domačega, znanega in intimnega v tej pokrajini!
Med najboljša dela na tej razstavi spadajo: »Mišelj vrh«, »Triglav«, »Poliški Špik«, »K soncu« s svojo »fantastično« resničnostjo razumljivo blizu slehernemu, ki se je kdaj pozimi pehal v breg na sončne višave iz temnih dolin, kjer okrutno vladajo plave, mrzle sence in dušeči mrakov, »Ramornjak«, »Črna prst«, »Pomlad na Krvavcu«, »Ljubljana v soncu«, »Na Barju«, »Zima na Barju«, »V marcu«, »Predpomlad«, Barjanska pomlad«, v barvah razkošne, imenitne »Cvetice«, »V steni«, »Smreke«, »Planine« in še nekaj drugih del, med katerimi sta tudi dva, trije resnično dobri interierji.
Primer slikarja Eda Deržaja kaže, kako se lahko odlično razvija talent, ki zori v samoti sredi pridnega dela, in strogega vestnega popravljanja samega sebe in zmerom ostrejšega, razboritejšega opazovanja. Ni edina rešitev pripadnost k temu ali onemu »cehu«, ki si je postavil za maksimo to ali ono besno zagnano geslo — ne, morda je odmaknjenost hrušču in direndaju ter druščinskemu izživljanju, ki se tako rad izraža prej ali slej v ogabnem spletkarjenju edina rešitev za nemoteno, ravno ustvarjanje in dejanski napredek. Človeku, ki v teh časih živi in dela sam zase, je tudi popolnoma vseeno, če ga ta ali oni »ceh« prizna za uradnega umetnika ali ne. On gre svojo pot, ker ga drži in uklepa delo preveč, da bi našel časa za brezplodna prerekanja in jezo malenkostnih duhov.
Veseli smo razstave, ki jo je spet priredil Edo Deržaj, ker je ta razstava kvalitetna in ker nam jamči, da ta naš gorski krajinar napreduje z resnično velikimi koraki. Opozarjamo na njegova dela tudi vso našo javnost, ki ji je na tem. da bi njen dom krasile resnično dobre slike iz slovenskega gorskega sveta.
Slovenski dom, 5. julij 1941
