Utrinki iz zgodovine pašništva, urejanja voda in lova v dolini Kamniške Bistrice – 2
Kamniški občan, 26. junij 1997
S kratenjem hudourniške narave naše Kamniške Bistrice so bile vedno težave Z njimi so se srečevali tudi naši predniki že pred stoletjem in več. Občasne visoke vode ob neurjih ali dolgotrajnem deževju so na jezovih, mostovih in na obrežnih napravah povzročale precejšnje škode. Po svoje pa je k težavam prispevalo tudi pogosto »divje« odvzemanje kamenja, gramoza in mivke iz rečne struge.
Pogled v nekatere stare dokumente nam pokaže, kako so te probleme reševali pred približno sedemdesetimi leti. Kako so se teh težav lotevali tedanji župani od Kamnika do Županjih njiv skupaj s kamniškim srezkim načelnikom in velikim županom ljubljanske oblasti? Leta 1926 je neurje s hudim nalivom povzročilo hudo pustošenje struge reke Kamniške Bistrice od njenega izvira pa vse do izliva v Savo. Narasle vode so odnesle s seboj veliko obrežnega zemljišča in zaščitnih zidov. Posledice te škode so morali odpravljati kar nekaj let. Ker se je v tem času zelo razpaslo tudi odvažanje naplavljenega materiala, peska, gramoza in krogel iz bistriške struge (krogle so največ potrebovali za žganje apna, saj so imeli krajani v tem delu bistriške doline precej apnenic), je srezki poglavar v Kamniku leta 1928 z uredbo prepovedal jemati material iz struge od mostu v Županjih njivah do mekinjske brvi v Kamniku. Z njo je bilo prepovedano jemanje kamenja, peska in mivke bliže kot 10 metrov nad in pod jezovi in mostovi ter pet metrov stran od zaraščenega obrežja. Na ostalih mestih je bilo poniranje materiala dovoljeno le z dovoljenjem pristojnega županstva. Le župan je lahko osebno odkazal mesto, od koder je interesent tako odpeljal določeno količino peska ali gramoza. Od mostu v Županjih njivah navzgor proti izviru pa je bilo jemanje materiala sicer dopustno, vendar z omejitvijo, da so krogle lahko pobirali le dva metra od brega. Med obema barutanskima jezovoma pa je odvažanje materiala dovoljevala uprava Državne barutane (smodnišnice).
Obrežni posestniki so bili dolžni vse kršitelje prijaviti županu, ki je na licu mesta ugotovil dejansko stanje in nato poročal srezkemu načelniku ali vložil ovadbo. Za red na tem področju je skrbela tudi orožniška postaja v Kamniku. Prestopke v zvezi z omenjeno odredbo so kaznovali z denarno kaznijo 1200 Din ali z zaporom do 1. meseca!
»Apnarji« poglobili strugo Bistrice
Kot kažejo dokumenti, se tisti, ki so izkoriščali strugo Kamniške Bistrice za svoje gospodarske potrebe, za gradnjo hiš in drugih poslopij, niso preveč resno držali predpisanih omejitev. Zato je leta 1931 županstvo Županjih njiv poslalo kamniškemu srezkemu načelniku posebno peticijo, v kateri opozarja, da se je struga Bistrice v zadnjem desetletju »katastrofalno poglobila«. Kot primer navaja predel pod Martinčevim jezom Zagorici, kjer je obstojala nevarnost odplave jezu. Zaradi takega stanja bi po mnenju županstva lahko odneslo tudi više ležeči »občinski most« v Stahovici in »banovinski most na cesti Trzin-Kamnik-Gornji grad«. Ogrožena pa naj bi bila tudi cesta pred šolo in nad Blekarjem v Stranjah.
Karol Prelesnik, županjenjivski župan, je v omenjeni peticiji tudi zapisal, »da je temu podkopavanju in odplavljanju obrežja ob Bistrici vzrok to, ker se debelejše kamenje (kugle) iz struge pobira ter tako ostane prosto v strugi ogromne količine gramoza in peska, katerega Bistrica pri vsakem naraslu odplavlja v niže Kamnika ležeče kraje ter tako z gramozom in peskom ondotnim prebivalcem rodovitno zemljo zasiplje (slučaj Duplica-Beričevo).«
Preberemo tudi lahko, da prebivalci občine Stranje poberejo letno iz struge okrog 3600 m3 kamenja, s čimer naj bi povzročili, da je voda v dveh desetletjih poglobila strugo za 4 do 5 metrov in zato začela ogrožati javne naprave.
»Seveda pa občani iz Stranj tega kako škodo povzročajo, ne priznajo, iz enostavnega razloga, ker jim v strugi pobrano kamenje služi v kupčijske svrhe, neoziraje se na to, da celemu srezu s tem škodujejo,« je potožil župan in dodal, »da mora cestni odbor radi tega vzdolž struge vzdrževati varnostne in obrambne naprave, kar stane težke tisočake, drugič pa niže Kamnika izstopa iz bregov ter tako ondotno rodovitno zemljo zasiplje z gramozom in peskom, katerega z lahkoto iz Stranj odplavlja.«
Župan tudi pravi, da ne drži, da bi bilo zaradi prepovedi pobiranja kamenja iz struge ogroženo gospodarstvo v Stranjah, ker je v okolici Stranj dovolj kamnolomov za pridobivanje prvovrstnega kamenja. Župana Prelesnika je prevevala tudi skrb za turistični razvoj in ugled krajev pod kamniškimi planinami, saj je zapisal, »da tudi na tujce in turiste, ki posečajo Kamniško Bistrico in planine napravlja struga Bistrice slab in neugoden vtis, ko skoraj vzdolž cele struge visijo napol podrta drevesa vanjo ter je cesta pri Tinaču v Stranjah do njenega cestišča izpodkopana…«
Zato se je župan pri srezkem načelstvu zavzel, da se takoj prepove pobiranje kamenja iz struge in »favoriziranja par drugače dobro situiranih posestnikov iz Stranj na škodo celega kamniškega sreza…«
Veliki župan ljubljanske oblasti odločijo o vzdrževanju struge Kamniške Bistrice
Ker se večina lastnikov obrežnih zemljišč med Stahovico in Kamnikom ni strinjala z razsodbo srezkega načelstva v Kamniku o obveznostih pri vzdrževanju vodnih naprav in zavarovanju bistriških bregov, je leta 1929 v te spore posegel veliki župan ljubljanske oblasti in razveljavil omenjeno razsodbo.
Po njegovem mnenju namreč v skladu z »vodopravnim zakonom« iz leta 1872 obrežni posestnik ni bil dolžan, temveč le upravičen, da se zavaruje z »obrežnimi obrambami«. Zato je napačna domneva, da so posestniki že zaradi tega, ker so uvideli in priznali potrebo in umetnost »projektiranih zagradb« tudi že dolžni nositi oziroma prispevati k stroškom izgradnje in vzdrževanja omenjenih naprav. Posestniki, kamniška in mekinjska občina ter kamniška meščanska korporacija so namreč ugovarjali »deloma potrebi nekaterih naprav, deloma svoji dolžnosti, da bi morali prispevati k stroškom naprave in vzdrževanja deloma porazdelitvi stroškov«. Po že omenjenem zakonu so morali v primeru ogrožanja tuje lastnine, zaradi tega, ker lastniki zemljišča niso izvedli potrebnih vzdrževalnih del, ta »dela opraviti na stroške tistih, ki naj bi se jim s tem odstranila nevarnost«.
Največ polemike je bilo zaradi vzdrževanja brega med Hočevarjevim jezom in jezom pod mekinjsko brvjo. Izvedenec je namreč ugotovil, da so bile velike poškodbe na obrežju posledica tega, ker se je zaradi slabega vzdrževanja podrl jez pod mekinjsko brvjo (ki je danes ni več). »Sresko načelstvo je v letu 1926 opetovano opozarjalo mestno občino, da vzpostavi jez v dober stan. kar pa se ni zgodilo,« je zapisal ljubljanski župan. Sresko načelstvo je od lastnikov zemljišč in občine Kamnik takrat zahtevalo, naj na svoje stroške zgradijo 225 m dolg oporni zid med obema jezovoma, s čimer pa se prizadeti niso strinjali. »Res ni umeti, čemu sedaj, ko sta oba jezova dobro zgrajena, zakaj bi se ne več neobhodno potreben zid usiljeval, če noče nikdo, niti občina, niti obrežni posestniki nočejo k gradnji prispevati?« je pribil veliki ljubljanski župan.
Dodal pa je še, »da naj bo vsako eventualno novo varstvo od strani obrežnih posestnikov pod strogo kontrolo oblasti, da se ne izvrši ničesar brez pristojnega odobrenja, ker bi mogle biti samovoljne zagradbe za ves režim Bistrice v tem okolišu usodepolne«.
FRANC SVETELJ
