Gorenjski Glas, 27. junij 1997
Vsaka smer je zato, da jo splezaš do vrha “Vedela sem, da ne sme biti težko, pa se mi je vseeno zdelo težko. Naj stopim naprej ali ne, obotavljala sem se, poskusila sem dvakrat. Občinstvo je bilo tiho, češ ona ne more, drugi pa so. Malo postaneš živčen, zavedala sem se tega, kljub temu da sem vedela, da lahko pridem do vrha. Šla sem nazaj, se umirila in splezala čez.”
Sezona športnega plezanja je v polnem zamahu in če vas pot morda nese mimo katerega od številnih plezališč po vsej Sloveniji, si športne plezalce lahko ogledate čisto od blizu. Prave pajke v človeški podobi, množico gibčnih suhcev, ki se, kot da so na zboru pajkov, vzpenjajo in spuščajo po navpični skali. Midva z Janezom sva enega od teh pajkov imela priložnost spoznati v živo, tako v sproščenem pogovoru, kot v značilni plezalski pozi na stropu njene dekliške sobe v Mojstrani. Ja, o njej vam pišem, o Martini Čufar, o simpatični dvajsetletnici, ki že nekaj let zavzema mesto najboljše športne plezalke v Sloveniji. Rezultati skorajda vsake tekme v športnem plezanju pri nas, ki se je udeleži, se začnejo s črko “Č ” – Čufar. Martina je ena redkih plezalk v svetu, ki je poleg odličnih rezultatov na tekmovanjih pokazala mojstrstvo tudi z vzponi v naravnih plezališčih. Le pet plezalk na svetu je doslej splezalo smer ocenjeno z 8b+, pravzaprav štiri in Martina. Trenutno je na poti iz Amerike , kamor je odšla pred štirinajstimi dnevi, dan prej je potekal ta intervju. V Ameriki je nastopila na Mastni v San Diegu v okviru vsakoletnih Extreme games. Zagotovo ji je tudi na oni strani velike luže odlično uspevalo premagovati “grife” in prav o “grifih” v plezalskem žargonu in ne o oprimkih, kot jim rečemo po slovensko, mi je govorila Martina. Meni in vam.
Jutri greš v Ameriko. Imaš že spakirano?
“Ne. Tole tukaj (pokaže na potovalko) je še iz Ljubljane, vse moram še zamenjati.”
Kaj vse bo poleg tvojih osebnih stvari še v prtljagi, mislim predvsem na opremo za plezanje…?
“Plezalke bom zagotovo dala kar v osebno prtljago, ker če mi te izgubijo, je to kriza. Plezalni pas in ostalo že lahko kupiš tam, plezalke pa so bolj delikatna zadeva. S seboj bom vzela najmanj tri pare, en par že malo vplezanih, te bodo za tekmo, ene za rezervo, ene so še čisto nove. Ni namreč dobro, če za tekmo obuješ povsem nove plezalke. Biti morajo že bolj mehke, da dobro čutiš prste. Potem je tu še “štrik” ali dva, to bo vzel Tomo, pa še nekaj opreme za varovanje, karabini, osmice, pa tako imenovani gri – gri, ki ob padcih povečuje trenje na vrvi, obvezno bo v prtljagi deset do dvajset “grifov” oziroma oprimkov…”
Čelad ali česa podobnega športni plezalci ne uporabljate preveč pogosto?
“Jih ne uporabljamo, ker naj plezališče ne bi bilo nič krušljivo. Če pa greš tu pri nas plezat recimo v severno steno, potem seveda uporabljaš tudi čelado. Aha, spomnila sem se, da je obvezni del opreme tudi vrečka z magnezijem.”
Kot pri gimnastiki?
“Ja, kot pri gimnastiki, magnezij pomaga, da ti ne drsi, kadar se potijo roke.”
Pa se rade potijo?
“Še posebej danes na treningu, ko je bilo tako soparno in vroče. Vseskozi sem si prašila roke, pa je še drselo. Počutila sem se, kot da bi plezala v savni. Bolj proti vrhu sem bila, bolj je bil zrak vroč. Takrat še dihati ne moreš dobro.”
Praviš, da so plezalke zelo pomemben del opreme. Glede na to, da se le-te močno prilegajo nogi, koliko imaš številko?
“Številko noge imam 41, številko plezalk pa 38.”
?
“Stopalo mora biti skrčeno. Mislila sem, da nekateri s tem pretiravajo, a sem zadnjič dobila plezalke s številko 38 in ugotovila, da so mi zelo udobne. Poskusila sem in bilo je zelo v redu.”
V obutvi imaš zavite prste?
“Mogoče vse skupaj izgleda precej nestabilno, a je ravno nasprotno, stopiš lahko brez problema. Sedaj vidim, da sem tudi jaz na začetku imela prevelike plezalke. Zdaj imam pač manjše, malo od začetka boli, ampak se navadiš.”
Bil je čas, mogoče trenutek, ko si se odločila za športno plezanje. Sam sem mislil, da ste v Mojstrani bolj smučarji?
“Saj sem tudi smučala, a ne dolgo. Začela sem s tekom na smučeh, pa so bili vsi toliko starejši in sem raje začela smučati. Ko si še otrok…, saj takrat ne veš, kaj bi. Spomnim se, da je oče našega smučarja Brezavščka mojemu očetu rekel, da zelo dobro smučam in da bi bilo dobro, če bi začela s treningi. Nekaj časa mi ni bilo veliko do tega, počasi pa sem se navdušila, hitro sem prišla k boljši skupini in smučala skupaj s Pavlovčičem in Brezavščkom. Ampak tak trening je bil zame preveč naporen, že samo ogrevanje je bilo zame preveč. Potem sem si enkrat pretegnila mišice, pa sem nehala. V šoli sem kasneje sicer igrala odbojko, a nič resnejšega. Nad plezanjem sem se pravzaprav navdušila v Ziljski dolini v Avstriji, v Kotschach – Mauntnu. Oče se ukvarja z alpinizmom in sem z njim hodila naokrog. No, tam so imeli umetno steno in sva s prijateljico Eriko Brojan malo plezali. Bilo je “full” dobro. V Mojstrani smo začeli z alpinistično šolo, to je bila pravzaprav edina možnost, da si lahko plezal. Hotela sem zraven, čeprav so bili vsi starejši. Prepričala sem očeta, da začnem tudi jaz. Na vrhu stene tu bilzu je zabil klin in z Eriko sva tam začeli plezati.”
To so bili začetki, ampak vse skupaj je najbrž zares postalo s prvimi tekmami?
“Zares sem začela v 8. razredu, ko so organizirali tekmo in smo tekmovali po skupinah. Zdi se mi, da je bilo med polfinalom in finalom na državnem prvenstvu, ko smo tekmovali tudi otroci. Takrat sem bila tretja med fanti. V tistem času je bila na Jesenicah umetna stena, kamor sem hodila plezat vsaj dvakrat na teden. In je Sf0 g g uprtih vate, potem vedno večkrat. Očeta sem priganjala in priganjala, da sva čim več hodila plezat. Let a 1991 se je potem začel slovenski pokal za mlajše. Od takrat naprej pa sem začela zmagovati v svoji kategoriji.”
In čisto zares začela razmišljati, kaj če bi se se začela ukvarjati s plezanjem?
“Takoj, ko sem začela plezati, sem si rekla, to je to. To je bil šport zame. Nobenega trenerja ni bilo, da bi mi ukazoval. Začela sem sama. Saj, zdaj je moj trener Tomo Česen, a še daleč od tega, da bi mi kdaj ukazoval. Kvečjemu, da me drži nazaj.”
Imaš rada mir?
“Zelo rada sem sama. To mi je čisto v redu, saj imam kaj početi.”
Plezališče ti to nudi? Mir…
“Včasih je v Mišji peči toliko “folka”, da je kar gneča. In potem eden drugemu na glas razkladajo, kako morajo iti. Primi to, primi uno, derejo se “full” na glas.”
Hmm… na tekmi sicer je tišina, a je sto oči uprtih vate …
“Ravno, preden sta prišla, sem si ogledovala posnetek z zadnje tekme državnega prvenstva iz Pivke. Spomnim se, na začetku nisem imela problemov, vsaj občutek sem imela, da jih ne bi smela imeti, a mi nekaj ni bilo čisto jasno. Vedela sem, da ne sme biti težko, pa se mi je vseeno zdelo težko. Naj stopim naprej ali ne, obotavljala sem se, poskusila sem dvakrat. Občinstvo je bilo tiho, češ ona ne more, drugi pa so. Malo postaneš živčen, zavedala sem se tega, kljub temu da sem vedela, da lahko pridem do vrha. Šla sem nazaj, se umirila in splezala čez. Sicer pa sploh ne slišim občinstva, kaj mi govorijo, kako reagira okolica.”
Kako je pravzaprav na tekmi. Prideš pod steno, si jo ogledaš…?
“Deset minut pred začetkom tekme je ogled smeri, stojimo pod steno, na njej so pritrjeni grifi, pred nami je smer. Potem gledaš v steno in poskušaš najti pravo kombinacijo do vrha. Vsem se zdi smešno, ko z rokami krilimo po zraku. V bistvu že takrat v mislih splezaš smer. Fino je, če ti je že takoj vse logično. A se dostikrat zgodi, da so grifi obrnjeni drugače, kot si razmišljal ob pogledu od spodaj.”
Po kakšnem sistemu si zapomnil smer? Greš kar po grifih? Je pot proti vrhu skrivnost vsakega posameznika?
“Po ogledu moramo nazaj v izolacijsko cono. Ponavadi si na naših tekmah, ko grife bolj ali manj poz; nam, zapomnim skoraj celo smer. Ah vsaj dele smeri, ki so težji: kakšen previs, strehco. V tujini ne veš, kakšni grifi bodo, jih ne poznaš in je težje. Ker v celoti ne vem, kako bom šla, si ponavadi na teh tekmah zapomnim ključne dele smeri.”
Kako si rekla, v karanteni?
“Izolacijski coni.”
Se tam tekmovalke med seboj pogovarjate?
“Seveda se pogovarjamo, tudi o tem, kako bi šel, plezal tam in tam. Gledala sem na superfinalu za svetovni pokal, kako sta se dve tekmovalki med seboj menili o plezalni smeri. Več ljudi več ve. Sicer pa ponavadi stvar ni le v tem, kako in kje, ponavadi ti zmanjka moči, enostavno te navije.”
Navije?
“Ne moreš več zdržati. Tukaj nastane trdo (pokaže na mišice roke).”
Kako je z moralo takrat, ko misliš, da bo pa te sredi stene “navije”, kot praviš? Izgubiš voljo, ti vse skupaj pade dol?
“Če takoj vidiš, da ne bo šlo, potem je dobro. Pač poskušaš doseči kar največ. Če ne gre, ponavadi nazaj splezam korak dva nazaj do najboljšega grifa in gledam, kaj bi. Velikokrat pa se je naredilo, da sem bila na tistem dobrem grifu toliko čas, da sem izgubila moč. Enostavno predolgo iščeš. Ponavadi na tekmi poskusim dvakrat in grem potem tisto narediti “znese” ali pa ne. Tudi v Kranju na letošnji prvi tekmi za državno prvenstvo…, že na ogledu se mi je del smeri zdel težak. Ko sem prišla do tistega dela, sem se vrgla navzgor in se ravno dotaknila naslednjega grifa. Katarina (Štremfelj, op. i.k.) se ga ni. Kasneje se je izkazalo, da sva si obe narobe zamislili.”
S Katarino sta si največji tekmici.
“Ona se bori, jaz pa tudi. Da bi jo premagala.”
V zadnjih letih se vrstni redi posamezni tekmi ponavadi začnejo s “Č”.
“Trikrat zaporedoma sem bila državna članska prvakinja, letos še eno zmagam, pa bom spet…”
Hkrati boš tudi mladinska državna prvakinja?
“Letos nič več. Mladinec si le do 20. leta. Zdaj sem le še članica. Samo dve članici se pojavljava na tekmah, kjer nas ponavadi nastopa kakih sedem.”
Štremfljeva je mlajša. S koliko leti že lahko plezajo punce na tekmovanjih za svetovni pokal?
“Za svetovni pokal moraš biti star vsaj 16 let. Zanimivo, ko je Američanka Katie Brown s petnajstimi leti zmagala na mastru. Tja te povabijo, medtem ko na svetovnem pokalu s temi leti ni mogoče nastopiti. Katie je zares drobna punčka, komaj nekaj čez 30 kilogramov ima.”
Tudi ti jih nimaš 50?
“Ravno 50.”
Kako visoke stene so na tekmovanjih?
“V Kranju je stena visoka 13 metrov, v Pivki je okrog 12, v Arcu v Italji pa je precej višja.”
Na tekmi moraš seveda priti čim prej za dober rezultat do vrha.
“Vsaka smer je zato, da jo splezaš do vrha, to je moja misel. Ne sme te biti strah.”
Za plezanje je na tekmah predvidijo tudi določen čas?
“Pri nas je to 7 minut, nazadnje v Pivki je bilo 10 minut, ker je bila stena daljša. Sama še nikoli nisem porabila vsega časa.”
Nikoli ti ga ne zmanjka?
“Redko kateremu zmanjka časa. Razen kadar na zahtevnejšem grifu ostane predolgo.”
Si sama bolj hitra ali bolj počasna plezalka? Razmišljaš preveč ali premalo?
“Sem bolj pri počasnih. Čeprav sem se že navadila. Zadnje čase kar hitro splezam.”
Katero je najbolj elitno tekmovanje, svetovni pokal ali tako imenovani “master”. Na mastre vabijo najboljših deset.
“Prvih 10, ja. V Franciji še celo samo prvih 8. Letos so za Francijo vzeli neko drugo lestvico, na kateri sem 11. in bom zato morala skozi tako imenovani Open. Mogoče je to še boljše, bom vsaj dan prej že tam v plezalni steni. Zaradi občutka. Nasploh, če tekmuješ po dolgem času, imaš kar malo treme. Tudi na prvi tekmi v Kranju sem jo imela. V bistvu se ne bi smela bati Katarine, pa tudi drugih ne, a so se mi vseeno tresle noge.”
Po vseh preplezanih stenah in tekmah …
“Na drugi tekmi v Pivki je bilo že boljše.”
Ti je kdaj hudo, če ti ne uspe?
“Zgodilo se je, da sem padla v Ameriki. Nisem šla na pravi grif in… potem se pa neha. V Ameriki si in je kar naenkrat vsega konec. Včasih mi je res hudo zato, a je naslednji dan že OK… Saj so še druge tekme.”
Pri plezanju so zelo pomembni prsti, tako na nogi kot na roki…
“Seveda, ampak samo prsti tudi niso vse. Gotovo moraš imeti močne prste, da se gor držiš, je pa pomembna moč celega telesa. Če si na previsu, nič ne pomagajo prsti, če ti pa tukaj (pokaže v trebušni del, op. l.k.) dol pade celo telo. S trebušnimi mišicami se držiš v steni, sploh pa v tako imenovani strehi. Če ti odnese nogo ven je konec in ti tudi močni prsti ne pomagajo.”
Položaj telesa je torej še bolj pomben?
“Zelo. Če je previsno in daš nogo navzven, se moraš potegniti z roko, če pa daš nogo visoko gor, pa greš višje lahko brez večje pomoči rok.”
A prste kaj treniraš, blazinice na njih?
“Niti ne. Ko sem bila poškodovana, imela sem nekaj s križem, sem visela na majhnih grifih za vzdržljivost. Visiš, greš dol, deset sekund počiješ, spet visiš. Ali pa se le malo dviguješ in spuščaš. Ravno toliko, da roke ostanejo v formi. Sicer pa se zdi, da je najboljši trening za prste plezanje samo. V naravni skali pa je z razliko umetnih grifov precej ostro. V Podpeči na primer. Po večurnem plezanju ti kar voda začne ven teči. Po petih dneh so bile na vrsti samo še kremice, propolis…”
Kaj pogrešaš dolge nohte?
“O ne, čisto nič, sem prav zadovoljna s takimi.”
Glede na to, da si ženska?
“Ne, ne to ni zame. Tudi nisem taka, da bi se kaj preveč mazala. Krilo oblečem le sem pa tja kdaj.”
Za valeto in maturo?
“Tisti dve obleki imam še obe spravljeni, imela sem ju le za obe priložnosti, nikoli več ju nisem oblekla. No, zdaj imam eno športno oblek’co, za kakšne prireditve ali podobne zadeve. Sicer pa so moje kavbojke in teniske…”
Študiraš na Fakulteti za šport v Ljubljani, ali tam že dobivaš določena znanja, ki ti koristijo pri plezanju?
“Sem in tja, ne pa kaj bistvenega. Na to fakulteto sem šla v glavnem zato, da bom imela več časa za plezanje. Na drugih fakultetah statusa, kot ga imam jaz, ne upoštevajo toliko. Sicer pa me je zanimala matematika…”
Matematika???
“Ja, v šoli sem imela vseskozi pet. Moj zvezek je bil najbolj iskan zvezek v razredu. V četrtem letniku so mi sošolci na jeseniški Gimnaziji zato kupili majico in mi jo izročili kar pred profesorico. V 4. letniku mi je že aprila zaključila oceno.”
Profesorica matematike si mislila postati?
“Ah ne vem. Zelo rada pa sem reševala kakšne probleme, nikoli mi ni bilo problem celo popoldne se ukvarjati s kakšno težko nalogo, problemom.”
Aha, pa imamo povezavo med matematiko in plezanjem. Reševati probleme.
“Mogoče res.”
Ti grejo na Fakulteti zelo na roko, pri izpitnih rokih naprimer? “To res ni poblem. Že tako je rokov veliko, če pa slučajno ne bi mogla, pa se lahko dogovorim za ustni izpit, to res ni problem.”
Sicer živiš v Ljubljani?
“Imam sobo malo ven iz Ljubljane, skupaj z Eriko, ki tudi hodi na Fakulteto za šport.”
Torej Ljubljana – Mojstrana, vmes pa Kranj, kjer treniraš.
“V Kranju sem skoraj vsak dan. Čez teden sem v Ljubljani in se vozim v Kranj na trening, ko grem čez vikend domov, pa se vozim s te strani, iz Mojstrane. Treniram pri Tomu doma, v garaži ima namreč postavljeno steno. Sicer pa tisto sploh ni več garaža, saj v njej ni več prostora za avto. Moja stena dol v sobi ni nič v primerjavi s tistim, kar ima Tomo. Zdaj imam končno svoj avto. Kupila sem ga 28. decembra lani. Naredila sem “ekšn”, zjutraj kupila Salomonov oglasnik, zvečer pa sem že imela AX-a . Zanj sem dala vse svoje prihranke, ki sem jih prislužila na tekmah, 9000 nemških mark.”
Koliko je na dan plezanja, koliko študija?
“Ponavadi tri dni plezam, en dan ne, pa spet… Treniram, približno tri ure in pol, potem pa je treba še rok’ce zmasirat’. Ugotovili smo, da je taka masaža zelo dobra za roke. Včasih sem čutila mravljince v rokah, ko sem se ponoči zbudila, zdaj pa mi jih zmasirata Tomo ali pa Nada in nimam več nobenih problemov. Rada pa grem tudi v savno.”
Saj poznaš tisto večno debato o razlikah med športnim plezanjem in alpinizmom…
“Pri športnem plezanju si le varovan na vrvi, svedrovci so tisočodstotni. V pravih gorah pa nikoli ne veš, kako je s klini, ne moreš prijeti za vsako skalo, kamenje še kruši in leti dol… V plezališču plezaš in lahko tudi padeš, v gorah pa si padca ni preveč pametno privoščiti. Meni bi bilo v Triglavskih stenah glede na težavnostno stopnjo vse “full” lahko, samo raje vidim, da ati pleza naprej. Ha, ha…”
Kako je sicer s tvojo hojo v hribe?
“Če že grem na Triglav ali kam drugam v naše Alpe, potem grem po plezalni poti. Do Kredarice še grem, potem pa obrnem…”
Kako moreš na Kredarici obrniti, pa samo še pol ure je do vrha?
“A po tistih zlizanih skalah…”
Ko se je športno plezanje pri nas uveljavljalo, so mnogi klasični alpinisti menili, češ da to ni nič. Kako je sedaj?
“Mislim, da so se mnenja dandanes spremenila, celo najboljši alpinisti veliko športno plezajo. Odličen alpinist Karo naprimer veliko “visi” v Mišji peči. To mu je trening.”
Prej si rekla, da imaš 50 kilogramov, kako je s prehrano? Glede na to, da si še zelo mlada, mislim, da s tem nimaš problemov? Se ravnaš po kakšnem posebnem programu prehranjevanja?
“Nekega posebnega urnika prehranjevanja nimam. Je pa res, da jem zelo zdravo. Že pet let ne jem mesa, razen rib. Hrano si “predpisujem” sama, če mi manjka beljakovin, pijem sojino mleko, pojem veliko zelenjave in sadja, rada imam čokoladice “Power bar”…”
Kaj pa razni napitki?
“Uporabljam napitek, ki mi nadomesti, kar porabim, z njim dobim dodatne vitamine, tiste, ki jih ne dobim s hrano.”
Se dogaja da…
“A doping…”
Ja.
“Tudi na doping kontrolo sem že šla, naključno so me izbrali na eni od tekem. Ampak, kolikor jaz vem, niso še nobenega dobili.”
Bova rekla še kakšno na temo težavnostnih stopenj. Najvišja francoska ocena je 9, stara je 11?
“Francozi imajo naprimer ocene po sistemu 7 a, b in c, tu so potem še plusi, skratka zelo zakomplicirano. Včasih sem tudi jaz poznala le lestvico do XI…”
Sedaj imaš za seboj 8b+, po starem X+.
“Ja. Smeri Chiquita in Kaj ti je deklica v Mišji peči.”
Se je našim fantom kaj pobesil nos?
“Seveda se je. Zato so tudi oceno za Chiquito znižali na 8b. Zanimivo, da je sedem let veljala ocena 8b+. Na srečo nisem tak človek, da bi se sekirala zaradi tega. Ponavadi grem smer plezat zato, ker je lepa in ne zato, ker je recimo 8b+.”
Kaj dela zraven tisti +, kakšen previs…?
“Niti ne. Lahko je smer zelo previsna, so šal’ce, pa je lahko ocenjena le s 6b, ali pa z 9. Kaj ti je deklica je bila na srečo potrjena, še preden sem jo splezala. Zanimivo, da se meni zdi še lažja kot Chiquita, pa je ta slabše ocenjena. Je pa res, da sta obe težki.”
Pri nas je 8b+ najvišja ocena, si med petimi ženskami v svetu, ki jim je uspelo preplezati smer s tako oceno. Moški pa imajo tudi višjo, mislim, da ima Slabe 8c+…
“To je smer Za staro kolo in majhnega psa, ocenjena z 8c+, to je tudi največ kar je pri nas preplezanega, V Franciji pa že imajo 9a in 9b…”
Kje je meja?
“Prav daleč naprej ne more iti, sama sem gledala tisto 9a in je res, res težka.”
Vedno me je zanimalo, kako se določajo imena za posamezne smeri. Kako je s tem, imam namreč občutek, da imajo nekateri zares bajno domišljijo?
“Tisti, ki smer navrta, vse “porihta”, počisti, uredi svedrovce pa to…, tisti, tudi določi ime. Ponavadi iz lastnih izkušenj ali pa iz svojega vsakdanjega življenja. Prav zato so imena tako slikovita. V Mišji peči so smeri, ki so pravi mesarski oddelek, krvavica, pečenica, hrenovka, pasja radost…”
Ti že imaš svojo lastno smer?
“Še ne.”
Pa misliš kdaj splezati kaj prvenstvenega?
“Še toliko imam za splezati. Ko bo smeri zmanjkalo, bom pa naredila tudi kakšno čisto svojo. Precej časa ti vzame in še naporno je. Treba je navrtati luknje…”
V Mišji peči?
“Tam je že vse polno.”
Plezaš meter proč, pa je že tvoja smer.
“Skoraj.”
A obstaja nekakšna smer vseh smeri?
“Veliko je lepih smeri, ko jih greš plezat, pa ugotoviš, da niti niso tako težke. Sicer sama nimam nobenih ciljev v stilu, ta smer je pa 8 in več, to moram. Če mi kdo reče, tale bo pa “full” lepa zate, ki si bolj tehničar, takrat pa grem…”
Torej čisto slučajno, če kje kaj dobrega ubodeš?
“In če mi je seveda všeč.”
Igor K.
foto: J. Pelko
