Delo, 12. avgust 2002
Ali v Sloveniji potrebujemo kakovostno helikoptersko nujno medicinsko pomoč?
Prvi cilji sodobnih služb nujne medicinske pomoči (NMP) in drugih reševalnih služb so čim hitrejši dostop usposobljene ekipe z zdravnikom na čelu do vsakogar, ki potrebuje medicinsko pomoč, kakovostna medicinska oskrba na mestu dogodka in hiter ter obziren prevoz pacienta v ustrezno zdravstveno ustanovo ali povedano drugače: pripeljati pravega pacienta, pravilno oskrbljenega, pravočasno v pravo bolnišnico”. Helikopter je zato v sistemu nujne medicinske pomoči nepogrešljiv dejavnik sodobne obravnave hudo bolnih ali poškodovanih pacientov.
Uporaba helikopterja je smiselna, kadar ima prednosti pred uporabo zemeljskih prevoznih in reševalnih sredstev. To pa je mnogokrat, bodisi da gre za težko dostopne, od bolnišnic oddaljene kraje, za slabe ali prenatrpane ceste ali pa za tako huda stanja, npr. poškodbe glave, da zahtevajo hiter in hkrati skrajno obziren transport, kar je najlažje dosegljivo po zraku. Sodelovanje helikopterjev je zelo koristno tudi pri nesrečah z večjim številom poškodovanih, ko zemeljske ekipe potrebujejo čim hitrejšo pomoč v osebju, opremi in pri prevozu.
In kako je s helikoptersko nujno medicinsko pomočjo in reševanjem v Sloveniji?
Za začetek si oglejmo nekaj značilnih primerov:
(1) Visoko v Karavankah je odpovedalo srce starejšemu planincu. Prisotni so ga oživljali in poklicali pomoč gorskih reševalcev, ki so se proti mestu nesreče odpravili s terenskim vozilom in peš, hkrati pa so aktivirali policijski helikopter, ker so vedeli, da gre za nujno stanje in je potrebna čim prejšnja pomoč. Helikopter je opravljal policijske naloge na drugem koncu Slovenije, vojaški helikopter pa takrat ni bil dosegljiv, samo za nujno medicinsko pomoč in reševanje namenjenega in opremljenega helikopterja pa v Sloveniji takrat ni bilo, kot ga ni niti danes. Helikopter je zaradi oddaljenosti in vmesnega iskanja usposobljenih reševalcev in zdravnika – vsi so bili v svojih rednih službah – priletel na kraj dogodka več kot dve uri po klicu na pomoč, ko je bilo že zdavnaj prepozno…
(2) Pilot je strmoglavil in se hudo poškodoval. Na kraj nesreče je kmalu prispela lokalni zdravnik in začel z medicinsko oskrbo. Zaradi hudih poškodb in velike oddaljenosti od najbližje bolnišnice so prisotni pravilno presodili, da bo najprimernejši prevoz s helikopterjem. Ker se je nesreča zgodila na ravnini v bližini ceste, niso klicali helikopterja z gorskimi reševalci, pač pa “helikoptersko službo za nujno medicinsko pomoč Kliničnega centra”, ki je takrat obstajala predvsem na papirju. Na helikopter z zdravnikom iz Kliničnega centra so čakali dve uri in pol, poškodovanec je med tem že umrl.
Helikopter z gorskimi reševalci in njihovim zdravnikom bi lahko priletel najkasneje v eni uri, kar bi bilo mogoče tudi prepozno, vsekakor pa bi ponesrečeni mladenič tako imel večje možnosti preživetja. V državi s kakovostno službo helikopterske nujne medicinske pomoči in reševanja pa bi helikopter priletel najkasneje v petnajstih ali dvajsetih minutah, kar bi možnosti preživetja poškodovanca bistveno povečalo. Primer je dvignil nekaj prahu tudi v medijih, spremenilo pa se ni nič.
(3) Tudi ob množični nesreči med avtomobilsko dirko pri Ilirski Bistrici so pomislili na pomoč helikopterja. Spet se je izkazalo, da je edino delujoče primarno helikoptersko reševanje v Sloveniji tisto, ki ga izvajajo člani Gorske reševalne službe Slovenije (GRSS) v sodelovanju s posadkami helikopterjev Policije in Slovenske vojske. Namenjeno je predvsem posredovanju v gorah in drugih težko dostopnih krajih, za kakovostno pomoč zemeljski službi nujne medicinske pomoči v urbanih predelih pa je v večini primerov komaj ali pa neuporabno zaradi organizacijskih, kadrovskih in tehničnih pomanjkljivosti ter omejitev. V času klica iz Ilirske Bistrice je bil helikopter na Brniku, najbližja dosegljiva člana reševalne ekipe – usposobljeni zdravnik in gorski reševalec pa sta bila na dveh različnih lokacijah na Gorenjskem. Helikopter je že poletel z zamudo in se nato usmeril proč od mesta nesreče proti Gorenjski, tam pobral oba člana ekipe ter šele nato poletel proti Ilirski Bistrici, kamor je prispel prepozno za učinkovito ukrepanje.
(4) Športnik se je hudo poškodoval na robu gozda, deset minut hoje od najbližje ceste. Po prenosnem telefonu je uspel sam poklicati Center za obveščanje (112) in prositi za pomoč. Ker je vedel, da mesto nesreče ne bo dosegljivo zemeljski ekipi nujne medicinske pomoči, je prosil za posredovanje helikopterja. Bilo je med vikendom v glavni planinski sezoni, ko je bila na Brniku dežurna ekipa GRSS za helikoptersko reševanje in nujno medicinsko pomoč. O nesreči pa so bili obveščeni le lokalni gorski reševalci in dežurni zdravnik zdravstvenega doma. Šele ko je na mesto nesreče peš prišel naključno prisotni zdravnik, član GRSS in zahteval posredovanje dežurne helikopterske ekipe, je bila ta končno aktivirana – z nepotrebno zamudo, ki bi poškodovanca ob še težjih poškodbah lahko stala življenje.
Opisani in mnogi drugi problematični ali celo tragični primeri iz različnih koncev Slovenije dokazujejo neurejenost in pomanjkljivosti tega pomembnega področja medicine in reševanja v Sloveniji. Skupno vsem je, da bi učinkovita helikopterska nujna medicinska pomoč in reševanje pacientom lahko pomagala, žal pa je helikopter z reševalno ekipo prišel pozno ali prepozno. Gre za zamujene priložnosti, ko bi s pomočjo helikopterja lahko rešili kako življenje ali vsaj zmanjšali posledice hudih poškodb in bolezni, kar je osnovni smisel nujne medicinske pomoči in reševanja na terenu.
Reševanje s helikopterjem v slovenskih gorah
Žal je še vedno edino delujoče primarno helikoptersko reševanje v Sloveniji tisto, ki ga izvajajo posebej usposobljeni člani Gorske reševalne službe Slovenije (GRSS) – zdravniki in reševalci letalci, v sodelovanju s Policijo in Slovensko vojsko, ki zagotavljata helikopterje s posadkami. GRSS s svojimi člani – zdravniki izvaja tudi nujno medicinsko pomoč, čeprav to ni osnovna naloga te organizacije. Tehnična izvedba helikopterske dejavnosti GRSS je na visokem nivoju, saj so ekipe zelo dobro usposobljene in opremljene ter lahko rešujejo in s posebej usposobljenimi zdravniki tudi nudijo nujno medicinsko pomoč praktično kjerkoli, tudi v najstrmejših stenah in drugih težko dostopnih krajih. Po tej plati smo primerljivi z najrazvitejšimi državami. Žal pa učinke te dejavnosti, ki jo sodelujoči izvajajo večinoma v svojem prostem času z velikim entuziazmom, včasih zmanjšujejo organizacijske in druge pomanjkljivosti. GRSS je prostovoljna humanitarna organizacija, ki deluje amatersko, ponaša pa se z bogato 90 letno zgodovino. Amaterska organiziranost in miselnost imata prednosti in slabosti. Slabosti se najbolj pokažejo na področjih, ki zahtevajo visoko strokoven, profesionalen pristop, kar vsekakor velja za nujno medicinsko pomoč in delo s helikopterjem. Temeljna slabost sedanjega helikopterskega reševanja in nujne medicinske pomoči v slovenskih gorah je v povprečju prepočasna aktivacija, včasih pa tudi neracionalna uporaba helikopterja, kar ima za posledico predolg dostopni čas reševalne ekipe do pacienta. Če kje, potem v nujni medicinski pomoči in reševanju velja, da je čas zlato. V nujnih primerih je čas temeljni dejavnik preživetja, zato je eno osnovnih pravil, da je samo hitra pomoč tudi dobra pomoč. Če pride ekipa prepozno, so zaman vsi kvalitetno izvedeni medicinski in drugi ukrepi. S stališča “nacionalnega interesa” pacientov pa je pomanjkljivost opisane dejavnosti GRSS tudi v tem, da je omejena predvsem na območje gora in druge težko dostopne kraje. Razumljivo, kajti GRSS je bila ustanovljena predvsem za delovanje v gorah, čeprav včasih posega tudi na druga področja, ker druge enako usposobljene organizacije za pomoč s helikopterjem v Sloveniji preprosto ni. Dejstvo torej je, da večina ozemlja Slovenije ni zadovoljivo pokrita s helikoptersko nujno medicinsko pomočjo
Leta 2000 je GRSS ob pomoči Ministrstva za zdravje in Republiške uprave za zaščito in reševanje (RUZR) napravila za svoje zmožnosti velik korak naprej z uvedbo vsakoletnih dežurstev svojih ekip za helikoptersko reševanje na Brniku ob vikendih med glavno planinsko sezono, od junija do konca septembra. Vsaj za teh približno 40 dni letno v slovenskih gorah in drugih težko dostopnih krajih poteka reševanje z nujno medicinsko pomočjo približno po sodobnih standardih in zahtevah, čeprav predvsem zdravniki opozarjajo na še prisotne pomanjkljivosti. Med njimi sta na primer sestava ekipe (manjka medicinski tehnik), in neprimeren, nestrokoven sistem aktiviranja helikopterja. Slovenija je ena redkih držav, v kateri zdravnik ne more samostojno, brez posrednikov oz. nepotrebnih zamud aktivirati helikopterja za nujno medicinsko pomoč in reševanje. To dejstvo včasih zelo slabo vpliva na hitrost prihoda ekipe na mesto nesreče.
V tem primeru gre za kolizijo dveh načinov razmišljanja in delovanja. Na eni strani imamo v korist pacienta orientirano medicinsko stroko, na drugi strani pa preplet stališč in doktrin, kjer ni bistvene razlike med gašenjem požarov, reševanjem premoženja in ljudi. Včasih se celo zdi, da je bolj pomembno kdo komandira, kot pa kakšen bo končni rezultat. Končni rezultat s stališča nujne medicinske pomoči pa je vedno pacient, njegovo življenje in posledice poškodb ali bolezni.
Medresorska razpetost gorskega reševanja v Sloveniji, še posebej tistega s helikopterjem, kakovosti le tega ni vedno v prid. RUZR je glavni financer dejavnosti GRSS in ima zaenkrat tudi odločilno vlogo v sistemu obveščanja in alarmiranja. Ministrstvo za zdravje naj bi pokrivalo medicinski del, pa je bilo doslej zelo pasivno. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije pokriva le medicinsko utemeljene stroške helikopterskih prevozov. Ministrstvo za notranje zadeve (Policija) in Ministrstvo za obrambo (Slovenska vojska) pa zagotavljata helikopterje z odlično usposobljenimi posadkami, vendar imajo ti helikopterji tudi druge naloge, tako da niso vedno takoj dosegljivi, kar je s stališča učinkovite nujne medicinske pomoči nesprejemljivo.
Zgodovina
Kot je bilo že omenjeno, se je večina pozitivnih stvari na tem področju dogajala v gorah, torej v okviru GRSS, Policije in v zadnjih letih tudi Slovenske vojske. Od skromnih začetkov leta 1967 je bil dosežen velik napredek, dejavnost pa še ne dosega v celoti visokih standardov sodobne nujne medicinske pomoči. Solidno že precej let potekajo tudi sekundarni helikopterski prevozi v sodelovanju med Kliničnim centrom in Letalsko policijsko enoto. Gre predvsem za prevoze pacientov med perifernimi bolnišnicami in Kliničnim centrom. Med “potniki” te nujno potrebne dejavnosti so predvsem nekateri dojenčki in najhuje prizadeti bolniki in poškodovanci, ki jim ustrezno oskrbo lahko zagotovijo le v centru. Tudi tu se izvajalci soočajo z bolečim dejstvom, da v Sloveniji nimamo samo nujni medicinski pomoči namenjenega in ustrezno opremljenega helikopterja.
Težko razumljivo, sprto s stroko, zdravim razumom in družbenimi potrebami pa je bilo in je še vedno dogajanje na področju helikopterske nujne medicinske pomoči izven gora, torej na večini ozemlja Slovenije. Zgodovina na tem področju je dolga in zanimiva, pa tudi žalostna, tujim strokovnjakom težko razumljiva. Ni manjkalo resnih poskusov in prizadevanj, vključevali so se entuziasti in nasprotniki ter botri iz ozadja. V igri so bila velika upanja in prizadevanja na eni in blokade ter zakulisne igre na drugi strani. Pomoč so ponujale nekatere vodilne evropske reševalne organizacije, ki na visokem nivoju izvajajo helikoptersko nujno medicinsko pomoč in reševanje v svojih državah in so že uspešno pomagale pri razvoju te dejavnosti v nekaterih, tudi vzhodno evropskih državah. V Sloveniji pa uspeha ni bilo. Posledica različnih interesov, od kapitalskih do strokovnih in “strokovnih” je, da vse do danes ni zaživel noben projekt primarne helikopterske nujne medicinske pomoči in reševanja izven gora, čeprav so bili nekateri dobro pripravljeni. Pomembnejši od interesa in potreb pacientov so očitno bili politični in gospodarski interesi, merjenje vpliva in moči ter marsikaj drugega, kar ni imelo nič skupnega z dobronamernostjo in strokovnimi argumenti. Nekaterim je bilo najpomembneje čigav bo helikopter, kdo ga bo prodal in podobno. Drugi, med njimi tudi pomembne organizacije in inštitucije, so razmišljali po načelu bolje nič, kot brez nas. Lobiranje in strokovni argumenti so se iztekali v prazno. Medtem pa so ljudje umirali na cestah ali kjerkoli drugje na ozemlju naše ljube Slovenije. Nekatere med njimi bi bilo mogoče rešiti s helikopterjem ali jim vsaj povečati možnost preživetja. In mnogi drugi bi ob dobro organizirani helikopterski službi utrpeli manjše posledice, kot so jih sicer.
Seveda je potrebno poudariti, da je osnova preskrbe prebivalstva z dejavnostjo nujne medicinske pomoči in reševanja zemeljska služba, ki je v Sloveniji organizirana predvsem v okviru zdravstvenih domov in izvaja svojo dejavnost z reševalnimi avtomobili. Na tem področju je bil v zadnjih letih ob sodelovanju Ministrstva za zdravje (projekt nujne medicinske pomoči) in izvajalcev dosežen velik napredek, še posebej v večjih centrih, tako imenovanih prehospitalnih enotah (Celje, Ljubljana, Maribor, Kranj itd). Zemeljska služba mora pokrivati večino potreb, tako je v večini držav in tako bi moralo biti tudi pri nas. Glede na geografske in druge značilnosti Slovenije pa z reševalnim avtomobilom ni vedno možno dovolj hitro in učinkovito posredovanje. Vožnja z rešilcem po cesti je pač mnogo počasnejša in za pacienta bolj groba, kot polet s helikopterjem. Zato je pri pomembnem številu nujnih primerov možno in potrebno, strokovno utemeljeno in ekonomsko opravičljivo posredovati s helikopterjem. Število teh primerov in prednosti helikopterja utemeljujejo njegovo vključitev v sistem nujne medicinske pomoči. Helikopter torej ni alternativa ali celo konkurenca zemeljski službi nujne medicinske pomoči, pač pa njeno zelo koristno dopolnilo.
Izzivi
Zaradi nekaterih nespornih prednosti pred zemeljskimi oblikami prevoza in reševanja je v večini razvitih držav helikopter pomemben del sistema nujne medicinske pomoči. Slovenija je ena redkih držav, kjer temu ni tako. Nimamo razvite službe helikopterske nujne medicinske pomoči, ki bi pokrivalo celotno ozemlje države in bi v skladu s potrebami in mednarodnimi strokovnimi standardi zagotavljalo vsem prebivalcem načeloma enake možnosti za medicinsko oskrbo in reševanje v nujnih primerih.
V razvitih državah znajo izračunati, koliko je s stališča družbe vredno človeško življenje – tudi v denarju. Tista druga, bistvena vrednost življenja je seveda neprecenljiva in neizračunljiva, vsaj za sorodnike, prijatelje in druge z žrtvami povezane ljudi. Znajo tudi izračunati, kako se izplača hitra in učinkovita nujna medicinska pomoč, ki sodi med pomembne kazalce razvitosti in kakovosti vsakega nacionalnega zdravstvenega sistema. Pomanjkljivosti v službi nujne medicinske pomoči se kažejo v večji smrtnosti ali hujših posledicah pri pacientih, kar pomeni tudi daljše zdravljenje, rehabilitacijo, bolniški stalež ali invalidnost. Vse to se da tudi finančno ovrednotiti. Kakovost na tem področju se vsekakor izplača, že brez upoštevanja trpljenja in prizadetosti žrtev ter njihovih bližnjih.
Razlogov za kar najbolj kakovosten sistem nujne medicinske pomoči in reševanja vključno s pretehtano uporabo reševalnega helikopterja, je torej več kot dovolj – strokovnih, moralnih in tudi ekonomskih.
Cilja bližnje prihodnosti sta v Sloveniji vsaj dva:
(1) Končno organizirati službo helikopterske nujne medicinske pomoči in reševanja, ki bo delovala na celotnem ozemlju Slovenije v skladu z domačimi in mednarodnimi standardi, kar pomeni tudi učinkovito integracijo v že obstoječi sistem zemeljske službe.
(2) Izboljšati helikoptersko reševanje v gorah in drugih težko dostopnih krajih ter to dejavnost tesneje povezati s sistemom nujne medicinske pomoči
Novo upanje, da se bomo na tem področju približali razvitim, predstavlja “pilotski projekt primarne helikopterske nujne medicinske pomoči za leto 2002”. Nosilec projekta je Ministrstvo za zdravje, sodelujejo pa tudi slovenska vojska in policija, Ministrstvi za obrambo in promet in seveda skupina entuziastov, predvsem izkušenih zdravnikov in medicinskih tehnikov, ki s helikopterjem že leta rešujejo v gorah ali pa delujejo v zemeljskih enotah nujne medicinske pomoči. Usoda projekta v tem trenutku ni jasna, zatika se na večih nivojih. Slovenija nima medicinskega helikopterja, morali bi si ga izposojati pri vojski ali policiji. Neurejene so pristojnosti posameznih resorjev itd. Projekt bi moral že zaživeti, pa do konca junija ni bilo še niti prve vaje, čeprav je vsaj po medicinski plati vključno z zdravniki in medicinskimi tehniki že vse pripravljeno.
Namesto odgovorov je tako še veliko odprtih vprašanj: Ali še vedno ni presežena kritična količina v uvodu opisanih in mnogih drugih tragičnih primerov? Kdaj bomo tudi v Sloveniji znali vsaj oceniti ceno človeškega življenja in stroške zdravljenja, rehabilitacije in invalidnost ter izkoristiti vse možnosti, da bi jih zmanjšali – v utemeljenih primerih tudi z uporabo helikopterja? Ali bo Slovenija poleg številnih vojaških in nekaj policijskih helikopterjih, dragem vladnem letalu in drugih megalomanskih projektih, končno dobila vsaj en medicinski helikopter, ki bo namenjen in opremljen izključno za izvajanje nujne medicinske pomoči? Če poenostavimo, je helikopter za nujno medicinsko pomoč pravzaprav le odlično opremljeno reševalno vozilo, ki leti po zraku. Težko si je zamisliti urejeno zdravstveno službo, ki bi si za vsako nujno intervencijo npr. ob prometni nesreči, infarktu ipd. posebej izposojala reševalno vozilo od policije ali vojske, ker svojih reševalnih vozil ne bi imela. V Sloveniji pa se dogaja ravno to, še vedno smo priča paradoksu, ko Slovenska policija in vojska svoje, primarno za druge naloge namenjene in opremljene helikopterje, posojata zdravstvu za izvajanje nujne medicinske pomoči. Dobro, da je to vsaj možno, vsekakor pa ni optimalno.
Kdaj nam bo torej na celotnem ozemlju države uspelo organizirati učinkovito službo helikopterskega službe nujne medicinske pomoči in reševanja, ki bi jo Slovenija že zdavnaj morala imeti? Za to potrebujemo najmanj en, optimalno pa tri ustrezne helikopterje, namenjene samo za medicinsko uporabo. Strokovno usposobljene ljudi, ki bi z njimi lahko učinkovito pomagali prebivalcem Slovenije, namreč že imamo. Zelo lepo bi bilo od pristojnih slišati poštene odgovore na ta vprašanja, predvsem pa bi štela dejanja. Vlada bi lahko učinkovito popravila slab vtis v javnosti, ki je nastal ob kupovanju dragega letala in nekaterih drugih projektih. S prihranjenim oziroma prerazporejenim denarjem bi lahko kupila prvi medicinski helikopter v Sloveniji in ga dala v uporabo službi nujne medicinske pomoči. Poudarjam medicinski helikopter, kajti nakup večnamenskega helikopterja, ki bo služil malo za reševanje, malo za nujno medicinsko pomoč, malo za druge naloge, je s stališča nujne medicinske pomoči slaba rešitev. V uvodu opisani in mnogi drugi primeri kažejo, kaj se dogaja, če helikopterska nujna medicinska pomoč ne obstaja ali če je slabo organizirana vključno s tem, da si morajo zdravstvo in reševalne službe “izposojati” helikopter od drugih.
Iz vsega povedanega tudi sledi jasen odgovor na vprašanje v nadnaslovu članka – da, v Sloveniji potrebujemo kakovostno helikoptersko nujno medicinsko pomoč in reševanje.
Mag. Iztok Tomazin, dr. med.
