Primorske novice 08. avgust 2002
Ljubitelj Snežnika trdi, da gozdarji in lovci ljubosumno skrivajo snežniške lepote – Lovci in gozdarji očitke zavračajo – So policisti francoske jamarje grobo pregnali iz gozda? – Dovoljenja za taborjenje je treba pridobiti pravočasno in v skladu z veljavnimi zakoni
SNEŽNIK – Ljubitelj Snežnika Tomaž Ovčak iz Ljubljane nam je pred dnevi opisal, kako so po prijavi lovca bistriški policisti iz Črne drage pod Sviščaki grobo pregnali osem francoskih jamarjev. Po njegovem mnenju bi lovci in gozdarji nekatere dele snežniških gozdov radi zaprli kot Kočevsko Reko. Vodja postojnske enote Zavoda za gozdove očitke zavrača in pravi, da prav zaradi varstva narave preganjajo ‘črne’ tabornike, tajnik Lovske zveze Slovenije pa trdi, da je lovec ravnal kot odgovoren državljan. Na bistriški policiji so nam povedali, da so Francoze le opozorili.
Za osem francoskih jamarjev neljub dogodek se je zgodil sredi julija, ko so z vednostjo Jamarske zveze Slovenije taborili na gozdnem lazu pod Snežnikom in raziskovali jame ter brezna na območju Zatrepa. 21. julija jih je zjutraj obiskal revirni lovec, jih opozoril, da prosto v naravi ne smejo kampirati, nato pa obvestil policijo. Čez nekaj ur naj bi nato obiskali še policisti in jih pospremili v dolino. Francoskim jamarjem naj bi bila Slovenija zelo všeč, dogodek v snežniških gozdovih pa naj bi na njihovo bivanje pri nas vrgel slabo luč.
V predlogu režima bodočega regijskega parka Snežnik bo na območju snežniških gozdov popolnoma zaprtih šest gozdnih rezervatov, ki so jih gozdarji že pred desetletji prepustili naravi. To so Ilov klanec, Bička gora, Obramec, Risov žleb, Pod Tjuro in Bele vode, skupno pa merijo 116 hektarjev površine. V te rezervate ne bo smel nihče, raziskovalcem in drugim strokovnjakom pa bo moral obisk vsakič posebej dovoliti sam okoljski minister. Ždroclje in Planinc-Zatrep naj bi sodila v skupino sedmih rezervatov, po katerih se bodo sprehajalci lahko sprehajali, vendar le po obstoječih poteh.
Cenzura na internetu?
Po mnenju fotografa in ljubitelja Snežnika Tomaža Ovčaka iz Ljubljane so lepote območja pod Snežnikom in hrvaško mejo primerljive z lepotami Triglavskih jezer. Še posebej čudovita sta po njegovem gozdna rezervata Zatrep-Planinc in Ždroclje. “Ti dve območji sta območji naravnih čudes in si zaslužita veliko pozornost ter najstrožje varovanje,” pravi Ovčak in dodaja, da se pri vprašanju varovanja mnenja ljubiteljev narave in stroke (lovci, gozdarji, op.a.) bistveno razlikujejo.
“Po trdem pristopu varovanja ljudje sploh ne bi vedeli za ta območja. Kot da jih ni. Kar lahko pripelje do tega, da ljudje nevede zaidejo tja. In namesto, da bi jih lovci ali gozdarji prijazno obvestili, da se nahajajo v rezervatu, so deležni takih grobih, precej iracionalnih odzivov,” nam je pojasnil Ovčak, ki ne razume, zakaj so omenjeni do nevednih obiskovalcev sovražno razpoloženi. “Take ljudi kar napasti in popisati registrske tablice!”
Po njegovem mnenju bi bilo treba morebitne sprehajalce in pohodnike samo obvestiti o rezervatih. Namesto tega pa naj bi lovci in gozdarji ta območja ljubosumno skrivali pred javnostjo. “Šli so celo tako daleč, da so v okviru ustanavljanja snežniškega parka ti dve območji predlagali kot popolnoma zaprti! Kot Kočevska Reka. Pa kje smo? Takih metod se v demokratičnih državah ne uporablja več,” razmišlja Ovčak. Povedal nam je, da so skupini pohodnikov iz Ilirske Bistrice, ki je hotela na internetu objaviti potopis po Ždrocljah, hoteli celo preprečiti oziroma cenzurirati objavo. Kljub temu si radovedneži potopis danes lahko preberejo na naslovu: www.ilbis.com/potep/zdrocle.htm.
Nepotrebni sovražniki
Namesto ‘trdega’ varovanja Ovčak predlaga ‘mehkejšo’ inačico, po kateri bi javnost seznanili z lepotami teh območij, ljubitelje narave, ki bi si jih radi ogledali, pa organizirano vodili vanje. Ogled nravne znamenitosti pod strokovnim vodstvom bi moral po njegovem mnenju imeti toliko prednosti pred samostojnim ogledom, da bi se ljudje rajši odločali za vodene obiske. “V obiskovalcih vsekakor ne bi videli sovražnikov narave, kot zdaj, ko se tako obnašajo do ljudi, ki ne povzročajo nikakršne škode. Ljudje, ki hodijo v take kraje, so eni najbolj ozaveščenih. Če se do njih obnašajo sovražno, potem si iz najboljših zaveznikov narave brez potrebe ustvarjamo sovražnike,”, je zaključil Ovčak.
Očitke o ljubosumnem skrivanju lepot odločno zavrača vodja postojnske enote Zavoda za gozdove Anton Smrekar: “Naš revirni lovec je pri svojem delu na gozdnem lazu naletel na skupino ljudi, ki so taborili. Ker so to počeli brez dovoljenja, jih je zaprosil, naj tabor pospravijo in se umaknejo z lazu. In ker tega niso hoteli storiti, je poklical policijo.” Po njegovem mnenju je prav zaradi izredne biotske raznovrstnosti takšnih lazov kampiranje na teh prostorih še kako sporno.
Jamarji naj bi predstavnike Zavoda za gozdove seznanili, da bi na območju pod Snežnikom tudi vnaprej radi raziskovali, vendar pa bodo morali za taborjenje prej pridobiti vsa dovoljenja v skladu z zakonodajo. Kot nam je pojasnila bistriška komunalna inšpektorica Karmen Pugelj, se taka taborjenja dovoli samo vzgojnim organizacijam in društvom, prej pa morajo pridobiti soglasje lastnika zemljišča ter sanitarne in požarne inšpekcije. Na osnovi občinskega odloka o urejanju in varovanju okolja nato izdajo dovoljenje.
Francozi z avti v naravo
“Očitek, da te kraje skrivamo, je brezpredmeten,” odločno pravi Smrekar. “Vsakdo ima že po ustavi pravico do neomejenega gibanja, določena območja pa so zaradi posebnih habitatov, rastlinskih ali živalskih vrst in ohranjanja okolja zaprta z rampami. Obstaja namreč tudi uredba o vožnji z vozili v naravnem okolju, po kateri ne sme nihče zapeljati več kot deset metrov z gozdne ceste v naravo. Ti Francozi pa so kršili tudi to!” Po njegovem mnenju gozdarje in lovce po eni strani kritizirajo, ker ‘preganjajo’ ljudi, po drugi strani pa, ker se po naših gozdovih predvsem tujci podijo z avtomobili in motorji ali počnejo druge neprimerne stvari.
“Francoski jamarji so bili uradno prijavljeni v speleološkem kampu pri Lazah pri Planini, zato bi morali spati tam. Revirni lovec je ravnal popolnoma korektno. S tem, ko je obvestil policijo, je opravil le svojo državljansko dolžnost,” trdi tajnik Lovske zveze Slovenije Gregor Bolčina. Po njegovih besedah varovanje območij ni nikakršno ljubosumno skrivanje ampak skrb, da človek pretirano ne posega v občutljive prostore. “Če hodi gozdar skozi gozd, počne to v tišini, prav tako lovec, razen ko ustreli. Z obiskovalci pa pride kričanje, nemir in kurjenje v naravi.”
Danijel Cek
———-
Snežnik zaprt kot Kočevska Reka?
K članku z gornjim naslovom, objavljenim v želim dodati sledeči komentar:
Postopek, ki ga je bila deležna francoska jamarska odprava na Snežniku v juliju, je že zgodovina. Opozoriti želim, da na Jamarski zvezi Slovenije še vedno ne razpolagamo z evidentnimi občinskimi odloki, ki bi lahko razpršili meglo. Na UE v Ilirski Bistrici ne vedo, na osnovi kakšnega občinskega odloka o urejanju in varstvu okolja je svoje mnenje v članek podala komunalna inšpektorica iste občine. Dokler to ne bo jasno, bomo jamarji jamarskih društev Borovnica, Postojna, Rakek, Ilirska Bistrica in gostje iz tujine večna tarča voljnih ali zlovoljnih revirnih lovcev.
Zaenkrat obstaja le ZON – zakon o ohranjanju narave – Ur. list 56 /1999. V 9. členu je zapisano:
“Lastnik zemljišča (v našem primeru so zemljišča pretežno državna s pooblaščenim upraviteljem, Zavodom za gozdove Slovenije) mora dopustiti na svojih zemljiščih neškodljiv prehod drugim osebam in drugo splošno rabo v skladu z zakonom.
Besedna zveza “varstvo narave” je na žalost vse prevečkrat zlorabljena, zlasti zaradi pomanjkanja podzakonskih aktov, nenazadnje zakona o jamah, ki je menda v drugem branju.
Mrhovišča za zveri, krmišča za ostalo divjad, lovske preže, železne rampe in verige na gozdnih cestah, italijanski lovci v naših gozdovih, vse to je za nas, jamarje in ostale obiskovalce izredno moteče. Vsekakor vsaj toliko kot smo lovcem in gozdarjem moteči ostali obiskovalci gozdov. Kateri zakonski in podzakonski akti dovoljujejo naštete črne gradnje in onesnaževanje narave, podzemlja in podtalnice z živalskimi kadavri, iztrebljenimi ostanki uplenjene divjadi, odvrženimi plastenkami z ostanki bencina in olj za motorne žage in gozdarske stroje, ki jih lahko najdeš povsod!?
V bližini mojega doma obstaja državno gojitveno lovišče Ljubljanski vrh. Tudi tu so določene gozdne ceste pregrajene z verigami, a poleg zapore je tabla z navedbo datuma zaprtja. To je spomladi, ko poteka kotitev mladičev in jeseni ob ruku jelenjadi. Praviloma dva meseca v letu. Takrat obiskovalci zagotovo motimo divjad in jamarji prepoved absolutno spoštujemo. V preostalem času, deset mesecev, so ceste odprte. Očitno odpiranje in zapiranje poti zavisi le od “človeške širine” vodstva gojitvenih lovišč, ne pa od zakonov, odlokov itd.
Na območju gojitvenega lovišča Jelen, Snežnik so ceste zaprte vse leto, kar nam je v raziskavah nepremostljiva ovira zaradi stotin kilometrov gozdnih cest. Dva meseca na leto se lahko izognemo obisku Snežnika, a očitno v preostalem času motimo odstrelne načrte lovcev. Nadzornikom je sumljiv vsak parkiran avto ob cesti. Kdor pozna območje Snežnika, ve, kako je včasih težko parkirati ob cestah, vsekanih v skalne useke in z dolinami pod bankino. Če vozilo pustiš na obračališču, po nadzornikovem mnenju oviraš spravilo lesa (čeprav ni videti nobene tovrstne dejavnosti v gozdu), če zapelješ s ceste, pa kršiš Zakon o vožnji z motornimi vozili v naravnem okolju. Na to in še drugo finto so tudi dobili Francoze.
Jamarji raziskujemo Snežniški masiv že desetletja, tu je že prek 500 raziskanih jamskih objektov, verjetno pa jih še kakih 1000 ali več čaka na raziskave. Ta masiv je vodozbirno območje za ogromno regijo, ki sega od Cerknice, Pivke do Kvarnerskega zaliva. Zaradi navedenega razloga so neraziskane bele lise na zemljevidu v velikosti nekaj sto hektarov, ki jih predvideva “Park”, nesprejemljive, vsekakor, dokler ne bo raziskano podzemlje na teh območjih. Ravno Zakon o ohranjanju narave je dokončno zaščitil prek 100 jamskih objektov v Sloveniji. Ti objekti so danes nacionalnega pomena zaradi jamske favne, arheologije, hidrologije in podobnega. Našli in raziskali pa smo jih jamarji, edini usposobljeni za raziskave in naravovarstveni monitoring podzemlja. Ravno v podzemlju so najbolj vidne posledice človekovega delovanja na površju.
Jamarji praviloma pregledamo teren, najdemo vhode v brezna in se spustimo vanje za dan ali dva. Ob času bivanja v jami vsekakor ne moremo motiti divjadi na površju. Ko je jama raziskana, ta teren zapustimo. Če bi kričali in zganjali nemir, zagotovo ne bi uspeli srečati medveda in risa. A smo ju!
Vsekakor se bomo morali dogovoriti z ostalimi koristniki tega prostora, gojitelji, površinskimi varstveniki, gozdarji in eksploatatorji. Mi to želimo, sicer se bodo konflikti le zaostrovali. Hkrati pa zavračamo izjavo tajnika Lovske zveze Slovenije, navedene v članku, ki jo citiram: Če gozdar hodi skozi gozd, počne to v tišini, prav tako lovec, razen ko ustreli. Z obiskovalci pa pride kričanje, nemir in kurjenje v naravi.
Ko obrnemo medaljo, vidimo sledeče: Po strelu, ki odmeva daleč v gozd, sledi trebljenje trofeje, hrumenje vozila, ki trofejo odvaža, odvrženi ostanki še nekaj časa smradijo gozd in pronicajo v podzemlje. Hrum motornih žag in padanje dreves ni blagozvočno za divjad, ravno tako ne rohnenje traktorjev, gozdarskih kamionov in cviljenje vitlov.
Tovrstne poteze in izjave nakazujejo le eno, enotno mišljenje:” Vi jamarji, gobarji in ljubitelji v naših vrtičkih nimate kaj iskati !”
Tone Palčič
Jamarski klub Borovnica
