Vodja Aleš Cvahte (AK Vertikala), Viktor Grošelj (AO Ljubljana – Matica), Rafko Vodišek (PD Viharnik), Rok Vodišek, Veljko Blagojevič (BiH), Janez Baloh, Jožef Peljhan (PD Žirovnica), Bogomir Legat, Krištof Perc, Anton Sfiligoj, Tomaž Jamnik (AK Vertikala), Anton Cedilnik, Jožef Vrabec, Simon Petrič, Janez Kunaver.
11.07. ob 23.40 z letališča Brnik z Adrio do Istambula, od tam pa
12.07. zvečer s Turkish Airlines do Biškeka (Kirgizistan), kamor smo prispeli
13.07. zjutraj. V nedeljo dopoldan polet naprej v 500 km oddaljeni Oš.
15.07., ponedeljek: s tovornim vozilom v ok. 320 km oddaljeni bazni tabor pod Pik Leninom. Vožnje je 10 do 11 ur, med potjo se povzpneš na 3700 m visoko sedlo Taldžik, s katerega se v lepem vremenu lepo vidi vrh Lenina, nato se cesta spusti v Alajsko dolino, po prečkanju reke Ačiktaš je še približno dve uri vožnje po brezpotjih do baznega tabora.
Letos je bil bazni tabor postavljen na koncu Lukove poljane, na višini 3860 m, pred petimi leti na Zeleni livadi v neposredni bližini Ačiktaša – bivši in sedaj zapuščen sovjetski tabor na višini 3650 m. Šotori so bili zelo udobni, jedilnico smo imeli v prostorni jurti, je pa šepala prehrana zaradi neustreznega vodenja tabora in s tem slabe organizacije dela – po našem odločnem protestu glede neustrezne hrane, so se razmere močno izboljšale.
Vreme ob našem prihodu – lepo, toplo in stabilno, včasih redke popoldanske nevihte – po 16. uri.
Do tabora 1, ki se ga postavi na moreni ledenika Lenin, na višini med 4300 in 4400 m je 4.30 do 5 ur zmerne hoje. Prenos tovora se da organizirati s Kirgizi, ki imajo v ta namen pripravljene konje ali jake. Cena 1 kg je 1 USD. Med potjo je potrebno prečkati ledeniško reko, ki v popoldanskih urah ob lepem vremenu močno naraste, tako, da je nesmiselno poskušati prebresti reko. Prečkanje je možno s konji, prenos ene osebe je od 1 do 4 USD – dogovor s Kirgizi. Možen je tudi prehod preko snežnega mostu vendar je potrebno prehod poznati – Kirgizi često podrejo možice.
S tabora 1 je 1000 višinskih metrov do 5300 m, kjer se običajno nad ledeniškimi razpokami postavi tabor 2 – ledenik je zaradi velikega števila razpok zelo nevaren, vsako leto terja kakšno smrtno žrtev, zato je priporočljiva ledeniška naveza. Na tej višini smo postavili 3 šotore, Grošelj in Cvahte sva postavila dva šotora na višini 5560 m, kjer je lep peščen plato.
S tabora 2 preko tehnično ne zahtevnega pobočja Pik Razdelne do višine 6140 m, kjer se v snegu postavi tabor 3. Na tej višini je postavil šotor Grošelj.
Iz T 3 do vrha gore od 8 do 10 ur normalne hoje. Vzpon tehnično ni zahteven, na vrh smo se povzpeli brez cepinov. Največji problem gore se pokaže na višini ok. 6900 m, ko prilezeš izza strmega skalnega roba na prostrano, več kilometrov dolgo snežno poljano in nato v daljavi zagledaš vrhove Pik Lenina. Od tu je do vrha še 3 do 4 ure hoje – sneg je mahak, prvi gazi skoraj do kolen. Sestop z vrha do T 3 je možen v 3 do 4 urah, s T 3 do T 2 je nekako poldruga ura, od T 2 do T 1 pa zaradi razpok in utrujenosti 3 do 4 ure.
Na vrhu smo bili:
22.07. Viktor Grošelj, ki je z vrha smučal do T 3, tam prespal in naslednji dan smučal do T 1;
23.07. Tomaž Jamnik, z vrha smučal v T 3, prespal in naslednji dan smučal do T 1;
24.07. Rafael Vodišek
25.07. Aleš Cvahte in Jožef Peljhan
Odpravo smo izpeljali v sodelovanju z agencijo Dostuck-Trekking iz Biškeka (Bishkeka). Stroški po osebi (letalo, prenočitve v hotelih, prevoz v bazni tabor in nazaj, oskrba v baznem taboru, prenos opreme, ostali nepredvideni stroški) 1650 USD.
Vzpon na Pik Lenin ni tehnično zahteven, je pa potrebna zaradi dolgega dostopa do vrha dobra telesna in predvsem psihična pripravljenost. Aklimatizacija je najboljša na gori, po vzponu in vrnitvi v bazni tabor so mogoči lepi in zanimivi enodnevni vzponi na okoliške štiritisočake.
Aleš Cvahte
Ljubljana, 06.08.02
