Mladi ameriški alpinist in ustvarjalec vsebin Ryan Mitchell (rojen 16. junija 2004) je letos pomladi nehote postal eden najbolj izpostavljenih protagonistov himalajske sezone. Poskus vzpona na Everest brez dodatnega kisika je končal že v bližini baznega tabora, ko ga je zaradi resnih zdravstvenih težav in grozečega pljučnega edema dobesedno za las zgrešila tragedija. Potreboval je (medicinski) dodatni kisik in umik v nižje lege, s čimer se je njegova odprava predčasno zaključila.
Toda zgodba se s tem ni končala. Jeseni je svojo pozornost preusmeril na osemtisočak Manaslu, kjer je skupaj s soplezalcem Justinom Sackettom poskušal opraviti vzpon brez dodatnega kisika in brez običajne podpore, ki jo na gori zagotavljajo številne komercialne odprave.
Kar Mitchella loči od večine himalajskih plezalcev, niso toliko njegovi alpinistični dosežki kot način, kako jih beleži. Na svojem YouTube kanalu skoraj dnevno objavlja videodnevnik dogajanja na gori. Gledalec ne spremlja le končnih rezultatov, ampak celoten proces: vzpone med tabori, utrujenost, čakanje na primerne razmere, razprave o nevarnosti plazov in neprestano prilagajanje načrtov.
Prav zato so njegovi posnetki zanimivi tudi za širšo gorniško javnost. Ponujejo pogled v zakulisje sodobnih himalajskih odprav, kakršnega uradna poročila pogosto ne pokažejo. Na Manasluju se namreč srečajo številni interesi: komercialne agencije, vodniki, nosači, snemalne ekipe, vrhovski lovci, tekmovalci za hitrostne dosežke, zbiralci osemtisočakov in posamezniki z lastnimi športnimi cilji. Vsak ima svojo predstavo o »pravem trenutku« za vzpon in svojo mejo sprejemljivega tveganja.
Mitchellovi posnetki kažejo, kako hitro lahko vse te načrte izbriše preprosto dejstvo, da je gora močnejša od človeka. Obilno sneženje, nestabilna snežna odeja in plazovi so v letošnji sezoni večkrat ustavili gibanje proti višjim taborom. Po smrtonosnem plazu, v katerem sta umrla dva člana odprave, so se številne ekipe znašle pred zahtevno odločitvijo: nadaljevati ali odnehati.
V takšnih trenutkih Mitchellovi videi postanejo več kot le osebni dnevnik. So dokument časa. Prikazujejo, kako na sodobnem osemtisočaku delujejo množica ambicij, logistika in pričakovanja, obenem pa razkrivajo staro himalajsko resnico: na koncu zadnjo besedo še vedno izreče vreme. Ne glede na število satelitskih povezav, vremenskih modelov, komercialnih ekip ali sledilcev na družbenih omrežjih lahko nekaj dni sneženja v trenutku ustavi tudi najbolj ambiciozno odpravo.
Nova oblika himalajskega poročanja
Morda največja zanimivost Mitchellovega projekta ni vprašanje, ali bo dosegel vrh. Bolj zanimivo je, da lahko danes skoraj v živo spremljamo vsakodnevno življenje na osemtisočaku. Če so nekdaj informacije prihajale šele po koncu odprave, zdaj gledalci spremljajo nastajanje odločitev, dvome, spremembe načrtov in soočanje z razmerami skoraj brez časovnega zamika.
To seveda ne pomeni popolne slike. Gre za osebni pogled posameznika, ki ga oblikujeta kamera in avtorjev način pripovedovanja. Kljub temu takšni zapisi ponujajo dragocen vpogled v resničnost sodobnega himalajizma, kjer se pod vrhom ne srečujejo le plezalci, temveč tudi ekonomija odprav, medijska pozornost, družbena omrežja in osebne sanje.
In ko se vse to zbere na pobočjih Manasluja, je dovolj ena sama snežna fronta, da postane jasno, kdo je na gori v resnici glavni. Vreme.
