V sodobnem svetu, ki ga obvladuje kakistokracija, je važno (le) najti nek obroben predpis, izgovor, ki lahko temelji tudi na odločbi povsem nekompetentnega občinskega štaba civilne zaščite ali pa navideznih posledic neurja in lahko s težko mehanizacijo zarežeš v naravni park, varovani gozd … tportal.hr: Popularna planinarska staza na Medvednici ponovno otvorena: Olakšan pristup HGSS-u i vatrogascima
Na hrvaški Medvednici so po neurjih obnovili priljubljeno Leustekovo pot. Novica sama po sebi ne bi bila nič posebnega: odstranjena so bila podrta drevesa, sanirani poškodovani odseki in planinska pot je ponovno odprta za obiskovalce. Toda zanimivejša od obnove je argumentacija, s katero upravljavci pojasnjujejo njeno razširitev.
Po njihovih navedbah je bilo treba traso razširiti zaradi dostopa gozdarske mehanizacije, hkrati pa naj bi širša pot omogočala hitrejše posredovanje gorskih reševalcev in gasilcev ob nesrečah ter požarih. Logika se zdi preprosta in privlačna: širše poti pomenijo lažji dostop vozil, lažji dostop pa večjo varnost.
Toda zgodba postane še zanimivejša, če pogledamo človeka, po katerem je pot dobila ime.
Albin Leustek (1890-1947), zagrebški mestni gozdar in eden največjih vizionarjev Medvednice, gotovo ni bil nasprotnik dostopnosti. Ravno nasprotno. Med letoma 1919 in 1941 je načrtno odkupoval gozdove ter površino mestnih gozdov povečal z dobrih štiristo na več kot tisoč šeststo hektarjev. Uveljavljal je gospodarjenje, pri katerem les ni bil več edina vrednota, temveč so v ospredje stopile rekreacijska, krajinska in naravovarstvena vloga gozda.
Prav Leustek je dosegel zaščito osrednjega dela Medvednice kot parkovne gozdne površine, kar velja za pomembnega predhodnika današnjega Naravnega parka Medvednica. Bil je tudi graditelj pešpoti in povezovalec mesta z goro. Zasnoval je znamenito Leustekovo pot, sodeloval pri gradnji Gozdarjeve poti in izbiral lokacije za planinske objekte. Njegova zamisel ni bila »osvojiti« goro z vozili, temveč jo približati ljudem na način, da ostane gora.
V tem pogledu je prav nekoliko simbolično, da se danes razprava okoli poti, ki nosi njegovo ime, vrti predvsem okoli širjenja trase zaradi lažjega dostopa strojev in intervencijskih vozil.
M.H.: Sram vas bilo izvlačiti se na HGSS i hitne službe!
Če sledimo tej logiki do konca, bi bilo najbolje, da do vsakega razgledišča, koče ali izvira pripelje cesta. Še bolje asfaltirana. Tako bi reševalci lahko pripeljali neposredno do ponesrečenca, gasilci do vsakega dimčka, obiskovalci pa skoraj do vrha. Varnost bi bila večja, gora pa nekoliko manj podobna gori.
Pri tem velja spomniti, da je prav Leustek v tridesetih letih prejšnjega stoletja načrtoval tudi gozdne prometnice. Toda takrat so te služile predvsem skrbnemu gospodarjenju z gozdom in dostopu obiskovalcev do naravnega okolja. Danes se pogosto zdi, da prometnice postajajo cilj same po sebi, pri čemer se za skoraj vsako širitev najde isti argument: varnost.
V zadnjih desetletjih smo priča zanimivemu paradoksu. Vozila nujnih služb postajajo vse večja, težja in udobnejša, hkrati pa se pojavljajo zahteve po vse širših dostopih. Včasih so gorski reševalci večino intervencij opravili peš, z nosili na ramenih in dobro mero iznajdljivosti. Danes se včasih zdi, da se teren prilagaja vozilom, namesto da bi se vozila prilagajala terenu. Pa še helikopterji letijo vsepovsod.
Seveda nihče ne nasprotuje učinkovitemu reševanju. Hitrost dostopa je lahko odločilna. Toda ostaja vprašanje, kje je meja. Ali mora biti vsaka planinska pot prilagojena intervencijskim vozilom? Ali naj varnost postane univerzalni argument za širjenje gozdnih vlak in cest? In koliko prvobitnosti smo pripravljeni izgubiti zaradi nekaj minut hitrejšega dostopa?
Morda bi se ob tem veljalo spomniti prav Albina Leusteka. Njegova velika zapuščina ni bila v gradnji cest, temveč v razumevanju, da mora gozd ostati predvsem gozd. Da so poti namenjene ljudem, ne prometu. In da je vrednost Medvednice prav v tem, da obiskovalec vsaj za nekaj ur zapusti logiko udobja in stalne dostopnosti.
Kajti če bo nekega dne mogoče do vsake planinske poti pripeljati z vozilom, reševalnim ali turističnim, bomo morda ugotovili, da smo zavarovali vse razen tistega, zaradi česar smo v gore sploh prišli.
V gozdovih lahko po obupni suši (nemočno) opazujemo razvoj podlubnikov in nove in nove gozdne prometnice, ki spreminjajo vodni krog in bodo povsem spremenile sestave gozdov. Ti so v neskrbnih rokah tako ali tako vse bolj gmajne, kjer kraljuje grmovje in robidov(i)na (kot gozdarji) razpreda svoj trnje. »Tako je (to)«, če preveč izobraziš in spremeniš gozdarje v magistre in nimajo več stika z ročnim delom v gozdu.
