Večer, 06. april 2000
Najboljši alpinistični smučar v sloveniji je Davo Karničar
“Alpinizem ni šport, to je pustolovščina, zato je velikokrat naše doživetje bistveno drugačno od merljivega rezultata,” razmišlja Davo Karničar
Za 38-letnega Jezerjana Dava Karničarja bi mnogi rekli, da se je rodil s smučmi na nogah. Toda, če človek živi v tako prelepem koncu, kot je Jezersko, ki je obdan s čudovitimi gorami, potem se skoraj mora ukvarjati z alpinizmom ali smučati. In Davo Karničar počne oboje. Kot odličen alpinist dosega izjemne rezultate tudi v alpinističnem smučanju. Vrhunske! Pred kratkim je zaradi lanskih smučarskih spustov prejel naziv najboljšega alpinističnega smučarja. Ta naziv si je pred tem že večkrat prislužil. Težko je našteti vse spuste na smučeh v stenah in gorah nad Jezerskim, tukaj je še vzhodna stena Matterhorna in seveda Anapurna. Z bratom Drejcem sta se leta 1995 kot prva spustila z 8091 metrov visoke gore, kar je bil nasploh eden zelo redkih tovrstnih podvigov v Himalaji. Naslednje leto je to želel ponoviti na najvišji gori sveta Everestu. Toda gora mu takrat ni bila usojena. Mogoče ga je z omrzlinami takrat samo opozorila, da še ni pravi čas. Tisto sezono je umrlo na njenih pobočjih dvanajst gornikov. A Everest mu ne da miru.
“Imel sem srečo, da so bili ob meni inštruktorji, vodniki, prijatelji, ki so me obeh športov naučili do potankosti in sem začutil, da je to tisto, kar v življenju najboljše znam. Namreč smučati in plezati. To dvoje želim dvigniti na čim višji nivo, zato se s tem tudi ukvarjam. Alpinizem je na žalost dejavnost, ki jo skušamo ovrednotiti, kakor ostale športe, vendar alpinizem ni šport, to je pustolovščina, zato je velikokrat naše doživetje bistveno drugačno od merljivega rezultata. Prvenstveno smučanje z bratom z Anapurne mi pomeni izjemno, izjemno veliko, prav tako odprava, ki sem jo doživljal s starejšim, na žalost že pokojnim, bratom Luko, prav tako so mi všeč tisti sprehodi, ki jih sedaj delam z otroci, ko komaj plezamo ali po vseh štirih po ravnini hodimo. Veste, gore dajejo neomejene možnosti, potrebno se je odločiti, potrebno je odpreti dušo, da začneš doživljati in da nekako zanemariš rezultat. Uspehe moraš meriti po tem, koliko si v enem dnevu doživel.
Obstaja mogoče na samem Jezerskem še kak poseben konec, ki ti je mogoče bolj priljubljen?
“Kočna je tisto, kar je naš ponos in tudi moja skrivnost, je pa na Jezerskem še veliko pobočij, kjer ni steza in kjer ni gorskih postojank. To je za pustolovske sladokusce in seveda je za to potrebno priti na Jezersko in jih doživeti z domačimi vodniki. To so zares stvari, ki jih mogoče tudi na drago plačanem trekingu v kakšno imenitno deželo ne moremo doživeti.
Letos te čaka Mount Everest. To bo tvoj drugi poskus. Kaj te tako privlači na najvišji gori sveta?
“Smiselnost cele moje poti. Jaz sem že kar nekaj let nazaj spoznal, da se vse sestavlja v to smer in da sem se tudi rodil zato, da bom z Everesta smučal. Fizično bo to seveda drugi poskus, v mislih sem ga pa presmučal že mnogokrat, zato verjamem, da bo mi letošnjo jesen uspelo. Seveda je pred tem potrebno preplezati še precej višji “Everest”, namreč tisto finančno konstrukcijo, da bo vso zadevo sploh mogoče realizirati.”
Davo Karničar se bo tokrat odpravil proti vrhu z juga oziroma z nepalske strani. Leta 1996 ga je pri poskusu vzpona s severne, tibetanske strani na 8300 metrih zaustavilo slabo vreme in je odnehal. Odnesel jo je z dvema pomrznjenima prstoma na levi roki. Nekaj dni kasneje je z vrha smučal Tirolec Hans Kammerlander, vendar je od višine 8600 do 7000 metrov zaradi slabih razmer in skale smuči nesel na nahrbtniku in se šele nato dalje smučal, kar pomeni, da manjka še dober kilometer in pol, da bi bil smuk popoln. Na južni strani je leta 1992 Francoz Pierre Tardivel smučal od južnega vrha Everesta 8751 metrov visoko vse do baze. Manjka le še kakšnih sto metrov preko zloglasne Hillaryjeve stopnje, da bo najvišja gora sveta prvič v zgodovini neprekinjeno presmučana. In kje pričakuje Davo največje težave?
“Največje težave nam bo predstavljala, kot sem že omenil, najprej finančna konstrukcija. Ko pridemo pod goro sem prepričan, da se bo treba že zelo potruditi, da se sploh spleza na goro. Kar pa se tiče smučanja, je prav gotovo najtežja Hillaryjeva stopnja pod vrhom in velika nevarnost proženja plazov, ker je v jeseni po monsunu dosti snega.”
Če bodo razmere in vreme na gori zadovoljive, smo prepričani, da mu bo uspelo in bo s tem veliki piramidi uspehov slovenskega alpinizma dodal še eno opeko. Zelo visoko.
Boris Strmšek
