Večer, 06. april 2000
Alpinizem štirih alpinistov
V petek, zadnjega marca, je bila v mestecu Kanal ob naši najlepši alpski reki Soči razglasitev najuspešnejših alpinistov lanskega leta v Sloveniji. Tomaž Humar, Alenka Jerala, Urban Ažman in Davo Karničar. Štirje ljudje. Slišali smo nekaj govorov, nekaj hvalospevov našemu alpinizmu, ki je že menda 25 let v samem svetovnem vrhu, in to je bilo skoraj vse, kar je uspelo pripraviti naši PZS. Človek je dobil občutek, da je slovenski alpinizem alpinizem štirih ljudi. Še sreča, da so organizatorji pripravili diaprojekcijo uspešne lanske odprave na Gjačung Kang, katere člani niso bili med dobitniki priznanj.
In kako je dobila PZS oziroma komisija za alpinizem najuspešnejše? Enostavno – anketa. Pošlješ na alpinistične kolektive anketne liste in za vsak slučaj še napišeš po dva nominirana (za tretjega so pustili prazen prostor, če slučajno še kdo pozna kakšnega uspešnega). Glasuje se samo za enega. Ko dobiš anketne liste vrnjene (koliko jih pač pride nazaj), prešteješ glasove in stvar je rešena. Imaš štiri najuspešnejše. In kje so drugi najuspešnejši, pa tretji, kje so najboljši vzponi v domačih gorah, kje je najuspešnejša odprava v tujih gorstvih, kje je najboljša prvenstvena smer lanskega leta, kje je najperspektivnejša alpinistka (glasovalo se je samo za alpinista), kje je najuspešnejša alpinistična smučarka (glasovalo se je samo za alpinističnega smučarja), najboljši smučarski spust, najboljši vzpon ženske naveze…?
Ker ob tem se potem vprašaš, kje pa sploh je slovenski alpinizem? Prav ta, ki je že 25 let v svetovnem vrhu. Ker tam ga je bilo le delček. Ah, seveda, vsi niso dobili vabil za udeležbo na prireditvi. Menda celo nekateri med nominiranimi ne, celo vsi mediji ne. Tako sem slišal. Upam, da sem slišal narobe, ker to bi bilo zelo žalostno. Vse čestitke organizatorjem iz Kanala za lepo izvedeno prireditev, toda ljudem na PZS bi lahko bilo jasno, da mora biti takšna prireditev odmevnejša, prestižna, nekaj dni se mora naokoli govoriti samo o tem, mediji morajo nekaj dni prej in pozneje pisati o tem, komentirati, razglabljati, delati intervjuje, na prireditev je treba povabiti vplivne ljudi… Tako delajo še v nekaterih panogah, kjer svetovnega vrha ne vidijo niti z daljnogledom. Opaziti ni bilo niti tega, da bi kdo delil kakšno gradivo za medije (biografija nagrajencev, mogoče kakšna fotografija, pregled dogajanja lanskega leta v alpinizmu, prihodnji načrti…).
Medijsko ter v javnosti odmevnejša je neka zadeva, bolj je privlačna za morebitne sponzorje. In te alpinizem potrebuje. Sicer pa je bila isti večer kakšnih 130 kilometrov stran še ena alpinistična prireditev. Eden naših najuspešnejših in v tujini izredno cenjenih alpinistov Silvo Karo je v Domžalah obeležil 20. obletnico svojega alpinističnega udejstvovanja. Bilo je kar veliko alpinistov, tudi iz tujine so prišli. Kulturni program, diaprojekcija, prodajna razstava fotografij, pravo srečanje alpinistov. Toda zakaj sta bili obe prireditvi na isti dan? Za tisto v Domžalah smo vedeli že pred mesecem in pol, za tisto v Kanalu smo zvedeli nekaj dni prej. Upam, da je bila to malomarnost tistih na PZS in ne kakšno nagajanje nekomu, čeprav so alpinisti že navajeni raznih igric komisije za alpinizem in PZS. Okrog raznih razglasitev najuspešnejših, okrog denarja za razne odprave, razpisov za odprave in podobno.
Na srečo je uspešnost slovenskega alpinizma vse bolj odvisna od alpinistov samih in ne od njihove krovne organizacije. Mogoče se bo kmalu (če se že ni) postavilo vprašanje, zakaj pa jo sploh potrebujejo, ko pa niti izbora najuspešnejših in pregleda minule sezone ne zna pripraviti tako, kot bi bilo treba!?
Boris Strmšek
