Delo Trip, 06. april 2000
»Ležal sem na trebuhu, palice zagozdil v sneg in razširil noge, da me ni odneslo. Kot oreh debelo kamenje je frčalo po zraku. Po vseh štirih prilezem do kapelice. Sem si rekel, tam bo mirneje. In, puf, me je spet skoraj odneslo … Planem noter – 216 kilometrov na uro, me pričaka meteorolog!«
»Vzdržljivost prineseš s sabo že na svet,« se skozi sivo brado zareži Franjo. »Potem jo moraš negovati. Na kmetiji si primoran. Pasli smo in se podili za živino, se jagali za vasjo – to je bila naša igra. Bil sem atlet, dolgoprogaš, hodač pravzaprav, tekač na smučeh, zraven pa še strugar, ključavničar, kovač in tehnolog pri železnici. A pozna se šele pri višji starosti, takrat se začno odstopanja,« pravi Mojstrančan Franjo Potočnik, ki si je letos, za svoj 65. rojstni dan, zadal težak cilj: v letu 2000 stati dvestokrat na vrhu Triglava, kar pomeni premagati 889.200 višinskih metrov, v vsakem vremenu, v vseh letnih časih. Da bo uresničil svoj cilj, mora Franjo vsak drugi dan na pot in še osemnajstkrat za povrh. In letos je, verjeli ali ne, stal na vrh očaka že 74-krat. In zdaj ga srbijo podplati. Zaradi nevarnosti plazov, na Triglavu je namreč padlo več kot meter in pol snega, že nekaj dni ne more na pot.
V hribe je vedno hodil »na brzaka«. Mahnil jo je na Macesnovec ali na Dovški Križ, ko se je jutro še prebujalo in rad je bil sam. Sam z naravo. Triglavskemu pogorju se je izogibal – zaradi gneče in hrupa. In prišel je pokoj, zidanje in podiranje, vrtnarstvo. In zakaj si ne bi vzel leto zase, se je zamislil Franjo, za naravo, za hribe, za slikanje in fotografijo.
Začelo se je pred dvema letoma. V šestih mesecih je stal kar stokrat na Kredarici in sicer je bil njegov cilj, pot prehoditi prav od domače hiše v Mojstrani in nazaj. In kar osemkrat je pot prehodil dvakrat v enem dnevu. Vsakič je moral premagati deset kilometrov ceste po dolini Radovne in Krme. »Ravnina me ubija,« pokaže Franjo prste na nogah, od mladosti ima namreč artritis.
Dve zjutraj je, ko v Aljaževi ulici, v hiši Potočnikovih, zvoni budilka. Do treh je Franjo že nared. V nahrbtniku ima liter čaja ali prekuhane vode z limono in pet banan. Način prehrane se zdi Mojstrančanu še kako pomemben. Prepričan je, da so njegove bolečine v sklepih in hrbtenici bile posledica apnenca v vodi, zato jo zdaj prekuha in precedi. Ugotovil je tudi, da mu najbolj ustreza sadje. Je zdravo, zato potrebuje tudi manj tekočine, ki jo telo zelo veliko porabi za razstrupljat. V bistvu ga morajo drugi siliti, da je. Sam namreč nikoli ni lačen. »Hranim se z zrakom, s kisikom, napolni me z energijo,« pravi Franjo.
Okoli štirih zjutraj je že v Krmi. Oprta si nahrbtnik in se začne vzpenjati. Najprej počasi, nato vedno hitreje. Njegov tempo je izreden. Tri ure in sedem minut je potreboval do Kredarice. In to v snegu! Tam si odpočije. Nekaj minut, nič več, toliko, da spije čaj in poje dve banani. »Banane hitro delujejo,« pravi. Saj mu prijatelji meteorologi ponujajo hrano in pijačo, pa noče vzeti. Ne rabi. Vse kar potrebuje, ima v svojem majhnem nahrbtniku.
Ura pa je šele sedem zjutraj, ko Franjo že nadaljuje pot proti vrhu. Še vedno je hiter. Spomni se, kako jo je že tretjič mahal na Triglav (da, tudi to počenja, da gre v enem dnevu večkrat na vrh), skupina planincev pa še vedno ni sestopila. In še jih je prehitel za kakšnih sto metrov. Ej, malo tekmovalne žilice pa je v njem. »Poklicali so me s Kredarice, ker jim je zmanjkalo klobas. Kakšnih deset parov sem jih nosil v nahrbtniku, precej težji je bil. In zagledam možaka, ki mi je tesno za petami. Pozabil sem na vse klobase. Vedno bolj sem se bližal vrhu, vedno bolj je zaostajal …«
Večina meni, da je imel Franjo Potočnik letos blazno srečo z vremenom. Res, snega je bilo malo, sonce skoraj vsak dan, imel pa je preklemansko smolo z vetrom. Tudi po deset dni ni pihalo manj kot 60 kilometrov na uro. »S Kredarice mi sporočijo, kako je. Če je veter nestanovit, z močnimi sunki, potem raje ne grem. Vzame mi preveč energije. Sredi februarja je bilo in bil sem že dvajset metrov pod kočo. Prebijal sem se v vetru in nenadni sunek me je vrgel po tleh. Ležal sem na trebuhu, palice zagozdil v sneg in razširil noge, tako da me ni odneslo. Kot oreh debelo kamenje je frčalo po zraku. Po vseh štirih prilezem do kapelice. Sem si rekel, tam bo mirneje. Še tri stopnice imam. In puf, me je spet skoraj odneslo … Planem noter – 216 kilometrov na uro, me pričaka meteorolog!« A kalvarije še ni bilo konec. V Krmi je namreč veter čez cesto položil kar nekaj debelih smrek, ki so ji Franjotu prijatelji pomagali razžagati, da se je z avtom lahko prebil v dolino. Pripoveduje tudi, kako mu je rokavico z roke odpihnilo naravnost v zrak, da je po zraku letela kot papirnato letalo, ki ga naredijo otroci. Veter sproti zamede uhojeno pot, zato je bil Mojstrančan skoraj vsakič primoran gaziti. »Porabim toliko energije, kot poleti za dva vzpona na Triglav,« komentira Franjo, ki si je pred zadnjim snegom na Triglav izklesal pravo stopnišče.
Mnogi skomignejo z rameni ob številki dvesto. Franjo pa pravi: »Psihično se ne obremenjujem s številom vzponov. Zame je vsak vzpon nov izlet. Bil pa sem prepričan, da bom po poti veliko pesnil in si izmišljal nove aforizme (»Ženskam sem posvetil le enega: Ženska je edini sadež spremenljivega okusa«), pa nimam časa. Potopim se v brezmiselno stanje, spoznavam sebe, doživljam osebno rast, notranje zadovoljstvo, zato to počnem.
Zakaj dvesto? Potreboval sem številko. Naprej sem sešteval leta – svoja, žene, sina in dveh psov. Vsota je bila 167. Čudna številka, sem si rekel, in se potem odločil za 200. Lepa, okrogla cifra, pa še leto 2000 je. In zakaj Triglav? Je simbol Slovenstva. Vsak želi v življenju vsaj enkrat gor – pa ga vse boli. Sam sem za kosilo že nazaj. A jaz tudi pesem napišem v eni uri, nekdo drug pa jo spravlja skupaj celo življenje. Vsak počne tisto, za kar je rojen. In česar se lotim, je kot da to že znam, da sem to počel že v prejšnjem življenju.
Sem se pošalil Pretepaču (Pirančan, ki je doslej stal največkrat na Triglavu, okoli sedemstokrat, op.a.): so me sponzorirale občine Radovljica, Jesenice in Kranjska Gora, ker da se Primorec res ne more dajat z gorenjsko grčo. Zato bom letos dvestokrat gor in tako naprej do sedemdesetega leta, da te bom ujel.
Franjo sprva ni želel medijske odmevnosti, a ko je začel zbirati opremo za svoje podvige, je ugotovil, da mu manjka veliko stvari. Zato je predvsem po zaslugi prijatelja in velikega ljubitelja gora Iva Skumavca svoj cilj obelodanil in na svojo stran pridobil sponzorje, predvsem proizvajalce športne opreme. Hkrati z njegovimi vzponi pa bo začela potekati humanitarna akcija, v kateri bodo zbirali denar za invalidske vozičke za kirurško ambulanto jeseniške bolnišnice.
Maja Roš
– – –
889.200 višinskih metrov podatek, ki ga je avtorica zapisala po pripovedovanju – kot sem ga slišala, pravi – je nekoliko “preračunal” Franjo Velepič. Pismo, ki ji ga je poslal prek uredništva, nam je posredovala, da bi ga objavili skupaj s člankom; da se nenatančen podatek ne bi širil dalje. In ga tudi objavljamo, s posebnim dovoljenjem podpisanega.
Spoštovani!
V prilogi Trip z dne 6. aprila 2000 sem z zanimanjem prebral članek “Mož, ki si upa,” avtorice Maje Roš.
Nekako neverjetna se mi je zdela višinska razlika 889.200 metrov. Pa poglejmo:
1. 889.200 metrov delimo z 200 vzponi in dobimo 4.446 metrov. Torej je ta podatek popolnoma neprimeren, saj vemo, da nobena slovenska gora ne presega 2.864 metrov
2. 889.200 metrov delimo s 400 (vzponi in spusti skupaj) in dobimo 2.223 metrov, nato višino Triglava 2.864 metre zmanjšamo za 2.223 metre in dobimo 641 metrov. To pa je nadmorska višina Mojstrane, od koder je gospod doma. Vendar pri navajanju premagane višinske razlike nikoli ne govorimo o vzponu in sestopu skupaj, pač pa samo o vzponu. Kajti tudi Tomaž Humar ob vzponu na Daulagiri ni opravil 8.000 metrov višinske razlike, pač pa okrog 4.000 metrov. Kajti če bi premagal 8.000 metrov višinske razlike, bi moral biti kake 4 kilometre nad vrhom, vemo pa, da mu je do vrha zmanjkalo dobrih 100 metrov vzpona.
3. Tudi če upoštevamo sicer napačno računico iz točke 2., ki nas pripelje do izhodišča v Mojstrano (641 metrov nadmorske višine), je podatek napačen, saj ste v članku zapisali: “Prijatelji so Franju pomagali razžagati podrte smreke v Krmi, da se je z avtom lahko prebil v dolino.” Bežen pogled na zemljevid pa nam pove, da se z avtom pripelješ v Krmo na višino približno 1.000 metrov. To pa je okrog 350 metrov višje kot leži Mojstrana. Torej če bi vsakokrat začel pešačiti v Mojstrani bi opravil višinsko razliko: 2.864 metrov vrh Triglava, minus 641 metrov nm.v. Mojstrana = 2.223 metrov, pomnoženo z 200 vzponi = 444.600 metrov višinske razlike oziroma začetek v Krmi: 2.864 metrov vrh Triglava, minus 1.000 metrov nm.v. Krma = 1.864 metrov, pomnoženo z 200 vzponi = 372.800 metrov višinske razlike.
Moje pisanje pa nikakor ni namenjeno zmanjšanju podviga gospoda Franja Potočnika. Nasprotno, ima vso mojo podporo in mu iz srca želim, da bi mu to uspelo.
Lep pozdrav!
Franjo Velepič, Slamnikarska 21, 1230 Domžale
