Slovenske novice, 12. junij 2022
NAJ PROSTOVOLJEC
Gorski reševalec Toni Smolej je naj prostovoljec 2021. Na Okrešlju je malo manjkalo, da bi bil med umrlimi.
načelnik GRS Radovljica.
Foto: GRZS
Uradno Tonček Smolej, za prijatelje in gorske reševalce pa Toni,je gorski reševalec z enim od najdaljših stažev v Sloveniji. Že leta 1971, takrat je imel le 16 let, se je po naključju pridružil prostovoljcem, ki rešujejo življenja v gorah, in jim ostal zvest do danes. Nedavno je od predsednika Boruta Pahorja prejel najvišje državno priznanje za izjemne dosežke na področju prostovoljstva, postal je naj prostovoljec 2021. V 51 letih je sodeloval v več kot 1000 intervencijah.
»Uh, dolgo je že od takrat, ko sem se pridružil gorskim reševalcem. Bil sem še mulo in sosed, ki je bil pri Gorski reševalni službi (GRS) Radovljica, me je vprašal, ali bi šel z njim na sestanek. Pa sem šel in sem še danes tu,« se smeje 65-letni upokojenec, legenda Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS).
Ali ni bil s 16 leti nekoliko premlad za gorskega reševalca? »Ne, takrat je bilo malo drugače in potrebovali so mlade in zagnane člane. Ko potem začneš aktivno sodelovati, vidiš, da si zelo koristen, in potem ni več poti nazaj. Predvsem je bila zame osebno velika prelomnica, ko sem kmalu ugotovil, da vse skupaj ni več le hobi, ampak da se je treba gorskemu reševanju zelo posvetiti in veliko delati,« pove.
Predsednik GRZS Od mlečnozobega pripravnika je Toni Smolej kaj hitro napredoval. Leta 1982 je postal načelnik radovljiških gorskih reševalcev, v letih od 2002 do 2006 je bil tudi predsednik GRZS, zadnjih 16 let je vodil Komisijo za letalsko reševanje, ki se ukvarja z najtežjim delom gorskega reševanja s pomočjo helikopterja. Kot inštruktor reševalec letalec vodi redna usposabljanja kandidatov za pridobivanje nazivov reševalec letalec, zdravnik letalec reševalec in zdravnik hitre nujne medicinske pomoči ter vsakoletno usposabljanje za obnovitev licenc za reševanje v gorah s pomočjo helikopterja.
Smrtna že prva intervencija
Povprašamo ga, kako so se z leti spreminjali pogoji za njihovo poslanstvo. »Med reševanjem včasih in danes je gromozanska razlika. Ko sem začenjal pri GRS, še nismo imeli nobene opreme, nobenih prevoznih sredstev, policija nas je z marico iskala po domovih in nas vozila v akcije. Ali pa smo šli s svojimi vozili in marsikaterega pri tem tudi poškodovali. Tudi opreme nismo imeli in vsakega petnajstega v mesecu, ko smo dobili plačo, smo odšli čez mejo v Trbiž in v športni trgovini nakupili opremo, kakršne se pri nas sploh ni dobilo. Pa še švercati smo jo morali nazaj čez mejo,« se spomni prvega obdobja.
Tudi njegova prva reševalna akcija ni bila prav nič preprosta. Dobro se je spomni, bilo je leta 1972, torej je bil takrat star šele 17 let. V dolini Draga pri Begunjah je imelo neko podjetje piknik in v tistih časih je na skali Jelence stal kovinski gams. Proti večeru so udeleženci piknika tekmovali, kdo bo prvi pri njem, in prav zmagovalcu je spodrsnilo, padel je v prepad in umrl. »Za pripravnika je takšen začetek zelo hud in te zaznamuje za vse življenje,« se spominja.
Najbolj pa ga je zaznamovala nesreča na Okrešlju leta 1997, najhujša nesreča v zgodovini GRZS, v kateri je umrlo pet gorskih reševalcev, ki so vadili dvigovanje ponesrečenca s sidrišča z jeklenico v helikopter. Pri tem je celo le malo manjkalo, da bi tudi Smolej nesrečno končal. Z gorskimi reševalci iz vse Slovenije je bil takrat na usposabljanju in skupaj z dr. Iztokom Tomazinom je bil tik pred nesrečo prav na tistem sidrišču, ki ga je helikopter malo kasneje iztrgal iz skalovja, s petimi gorskimi reševalci vred.
Ne v pajkicah in samo s telefonom!
Ob začetku poletne gorniške sezone, ko pričakujemo izjemno veliko število planincev, Tonija Smoleja povprašamo za kakšen nasvet. »Res je, ogromno ljudi se pričakuje v hribih in mi ves čas že opozarjamo, naj se ljudje pripravijo za ture in naj bodo te njihovemu znanju in izkušnjam primerne. Vsem svetujem, naj ne sledijo slepo družabnim omrežjem in lepim fotografijam. Zadnje čase me predvsem motita pomanjkljiva opremljenost in dirkanje. Nahrbtniki postajajo vse manjši, ljudje hitijo v pajkicah, od opreme imajo le pametni telefon. Pri tem se sploh ne zavedajo, da to ni v redu. Na primer, če se ti v visokogorju zgodi že manjša nesreča in nimaš pri sebi nobene opreme, se lahko ob čakanju na pomoč pri vremenskem preobratu podhladiš ali celo zmrzneš in umreš,« opozarja.
Vse njegovo življenje je šlo za GRS, nam še pove ob koncu, zadovoljen, da še vedno z veseljem vodi radovljiške gorske reševalce, da so super ekipa, da imajo dobre razmere za delo, skratka, da »štimunga štima«. Je pa to, da sploh lahko opravlja to svoje poslanstvo, zelo velika zasluga njegove žene Sonje, ne pozabi poudariti: »Vsa častji,da me gleda in mi vedno stoji ob strani,« svojo ženo pohvali gorski reševalec, ki vsako leto porabi okoli 1000 ur svojega prostega časa, da pomaga ljudem, ki se znajdejo v stiski v gorah.
Tina Horvat
