Izlet na Breithorn ni bil prijavljen po pravilih – Cel kup srečnih naključij – Zmrzovanje v bivakih in množične halucinacije mladih planincev – Zaupali v značko gorske reševalne službe
Delo, 6. maj 1977
LJUBLJANA, 5. maja
Ali bo sploh kdaj znano, kje in kdaj se je od škofjeloške skupine, ki je šla na Breithorn, ločil 17-letni Klemen Križaj, je težko reči, kajti danes sta nam 24-letni absolvent ekonomije Dušan Šešok in 23-letni študent FNT Miro Gerun iz Ljubljane, ki sta se tudi udeležila tega izleta, povedala, da je že pred vzponom vladala popolna dezorganizacija, po prečuti noči na ledeniku pa so se pojavile še halucinacije. In to v takšnem obsegu, da bi jih lahko imenovala kar masovne.
Šešok in Germ sta nam najprej opisala, kako so odpotovali iz Škofje Loke. Že v začetku se jim je zdelo čudno, da nihče ni pregledal opreme, oziroma preveril, ali imajo izletniki s seboj vse tisto, kar je zahteval prej. razdeljeni spisek.
»Toda bila sva takorekoč gosta in sva molčala,« pravita. Molčala sta tudi po prihodu v Cervinio, ko so se po prečuti noči na vožnji odloči li, da gredo z gondolsko žičnico na Plateau Rossa na aklimatizacijo.
Samo aklimatizacija, ne vzpon.
Kakšna naj bi bila ta aklimatizacija?
»Ker smo v Cervinil zvedeli, da je koča na Theodulo Passu, kjer naj bi prenočili, zaprta, je vodja Branko Roblek odločil, da gremo na Plateau le toliko, da se malo razgledamo, se sprehodimo kakih 100, 200 metrov navzgor in se vrnemo. Nekateri naj bi šli nazaj s smuč mi in to le tisti, ki so dobri smučarji. Zato smo vzeli s seboj tudi smuči.«
Ali je kdo že spodaj rekel, da bi morebiti vseeno odšli na Breithorn in ali je kdo povedal, katero opremo pustite v dolini?
»Ker je bilo rečeno, da gremo samo na aklimatizacijo, je vzel vsak s seboj le tisto, kar je potreboval. Jaz sem recimo vzel s seboj nekaj hrane in potni list, ker so rekli, da je zgornja postaja žičnice tik ob švicarski meji.«
Kako to, da ste potem ponoči na ledeniku kuhali? »Nekdo je vzel s seboj tudi kuhalnik.«
Namenoma? Ali mu je kdo od vodij to svetoval?
»Ne vem, mislim, da ne. Mislim, da ga je vzel kar ta ko, za vsak primer.«
Kdo pa je vzel s seboj hrano in čaj, saj ste ga v bivakih kuhali?
»Nekateri. Nekateri pa so hrano nesli s seboj le do zgornje postaje, saj pravim, da pravzaprav nihče ni nič vedel.«
Torej ste imeli srečo, da so nekateri mislili po svoje?
»Seveda.«
Kuhalnik in hrana sta bili srečni naključji. Ali je bilo še kakšno srečno naključje?
»Cel kup srečnih naključij je bilo. Da nismo padli v kakšno razpoko, da nismo zmrznili, da smo sploh našli pot v dolino. Pomagali smo si s specialko.«
Jo je imel vodja?
»Ne. Nekdo jo je vzel s seboj spet po naključju. To smo odkrili šele zvečer, ko smo si postavili bivaka in premišljevali, kako bi se rešili. Nekdo jo je potegnil iz nahrbtnika. Tudi dve bateriji smo imeli.«
Ali so tisti, ki so vodili, imeli pri sebi sploh kakšen pripomoček za orientacijo?
Srečna naključja in nepotrebni postanki
»Da, Roblek je imel kompas in višinomer. Toda ni in ni se hotel od njiju ločiti in tako se je zgodilo, da smo vedno morali čakati, potem ko smo znova in znova zašli, da je Roblek, ki je hodil nekje na repu kolone, prišel do Logondra, ki je skupino vodil in iskal pot. Taki postanki so trajali tudi po četrt ure in še več, vmes pa je pihal močan, mrzel veter in sneg je naletaval. Bili smo premraženi.«
Kdaj ste se torej odločili, da greste na Breithorn?
»To je bilo nekako samoumevno. Ko prišli na zgornjo postajo gondolske žičnice, smo videli vrh Breithorna ter izvedeli, da je koča na Theodulo Passu odprta. Počakali smo, da sta prišla z naslednjo gondolo še zadnja člana naše skupine, skrili smuči, pustili zraven še nekaj opreme in šele potem smo se začeli navezovati…«
Zakaj so nekateri pustili opremo pri smučeh?»Mislili smo, da bomo hitro prišli na vrh in takoj tudi sestopili. In seveda da bi laže hodili.«
Ali je bilo vreme tako lepo?
»Niti ne. Sončni žarki so prodirali skozi meglico. Bilo je oblačno.«
Kdaj ste torej zašli v meglo in se izgubili?
»Že na kakšnih 3.700 metrih se je videlo, da nekateri niso preveč dobro pripravljeni, vendar so ti kljub te mu, morda iz solidarnosti, nadaljevali pot. Ko smo se približali vrhu na kakih 15 metrov, vsaj tako je rekel Logonder, ki je hodil prvi, bilo pa je preveč megleno, da bi bil v to povsem prepričan, se je Logonder odločil, da se obrnemo. Vse naveze naj bi se obrnila na mestu, kjer so stale, takrat pa se je Roblekova naveza odločila, da kljub vsemu pride do vrha. Da ji je to uspelo, je potrebovala skoraj celo uro, medtem pa sta sneg in veter zamedla sledi. Tako smo se na poti navzdol izgubili. Potem se je začelo tavanje. Nekajkrat smo zašli in se vrnili, neko dekle iz moje, prve naveze je padlo v ledeniško razpoko, na lepem pa smo se vsi znašli med samimi razpokami. Nekaterih se je takrat lotila panika. Utrujenim fantom in dekletom je bilo vsega dovolj. Zahtevali so, da se vodje končno odločijo, v katero smer bomo krenili. Med tem se je zmračilo.«
Premalo hrane in peklenski nočni mraz
Kako ste prebili noč?
»Bivake smo naredili povsem neorganizirano. V našem nas je bilo le sedem, noč pa smo pretrpeli ob 30 centimetrov široki razpoki. V drugem bivaku, kjer je bilo 42 ljudi, pa je bila razpoka menda še večja. Lahko si mislite, kako je bilo mraz. Jaz, ki sem bil po naključju dobro oblečen, sem vso noč migal s prsti na rokah, da ne bi dobil ozeblin, pa sem jih vseeno dobil. Kako je moralo biti šele tistemu, ki je noč preživel v kavbojkah. V našem bivaku sem imel nekaj hrane le jaz, v drugem pa so zbrali za slab nahrbtnik hrane. V večjem bivaku so fantje tovariško odstopili toplejši prostor dekletom, kljub temu pa so ne katera dekleta jokala od mraza. Lahko si tudi mislite, da smo bili povsem obupani, saj je medtem, ko smo gradili bivake, nekje blizu močno zagrmelo. Prepričani smo bili, da se je utrgal plaz. Razen tega pa je bilo treba nenehno buditi tudi tovariše, ki so utrujeni zadremali.«
Kaj ste torej mislili v teh trenutkih?
»Zanimivo, toda zaupali smo v značko gorske reševalne službe, ki jo je imel pripeto Logonder.«
Kako ste potem našli pot v dolino?
»Napake so se vrstile druga za drugo. Ob petih smo krenili na pot, toda naveze so bile povsem drugačne kot prejšnji dan…«
Torej bi se lahko že tudi kdo izgubil?
Skoraj množične halucinacije
»Seveda. Saj nihče ni vedel, kje je kdo. Potem smo iskali pot. Končno nam je bilo vsega dovolj. Nihče si ni več upal povedati, v katero smer naj gremo. Tolikokrat smo že zašli in se vrnili. Končno smo okoli 11. ure povsem po naključju prišli na ledenik nad St. Jacquesom, bil pa je tudi skrajni čas, kajti po dveh neprespanih nočeh in takorekoč brez hrane, so ljudje začeli dobivati halucinacije. Videli so skupino smučarjev, drogove žičnice, gostilne, kozolce in podobno.«
Ste tudi vi imeli halucinacije?
»Ja. Nekdo je zakričal: »Glej žičnico!« Pogledal sem in jo videl, pa je ni bilo,« je rekel Šešok.
Ali je večina imela privide?
»Skoraj vsi.«
Ali je torej zgodba o hemofiliji in Murnu tudi posledica višinske bolezni?
»Skoraj gotovo. Še več. Nekateri so potem pripovedovali, da je po Murna prišel celo helikopter in da je Murn ta helikopter klical z radijsko postajo.«
Murn seveda ni imel nikakršne radijske postaje.
»Kje pa! To so bili prividi. Še naslednji dan so bili prepričani, da je Murn v bolnišnici v Aosti in da ga je tja prepeljal helikopter.«
Torej so se prividi vrstili naprej, tudi potem ko ste sestopili v dolino?
»Ja.«
Torej je možno, da so tri dekleta, ki naj bi videla Križaja v St. Jacquesu, kako je iz nahrbtnika jemal potni list, tudi imele privide?
»Čisto mogoče. Vodniki, ki bi morali poznati posledice višinske bolezni, bi morali te izjave jemati z rezervo. Vodnik je dejal, da so vsi skupaj. «
Ali je sploh kdo skušal ugotoviti, ali ste vsi zbrani?
»Ker smo mislili, da smo samo štiri kilometre od Cervinie, so nekateri, najbolj premočeni, hoteli kar z avtostopom in celo peš v Cervinio. Ko so nas karabinjerji hoteli prešteti, je Roblek dejal, da smo vsi in da sta dve dekleti ali dva fanta odšla z avtostopom in da ničesar ne potrebujemo. Roblek je bil tudi zelo jezen na šoferja Šlegla, ki je prišel po skupino v St. Jacques, češ zakaj da je alarmiral gorske reševalce, ko pa se vendar nič ni zgodilo.«
Ali kaj veste o Križajevem nahrbtniku, v St. Jacquesu?
»Ne. Zanj sem slišal šele v Cervinii.«
Ali je možno, da so ga pripeljali v dolino z žičnico s smučmi in ostalimi nahrbtniki s Plateauja Rossa? »Čisto mogoče.«
»Ali je o Križaju in Urhu potem še kdo kaj govoril?
»V petek zvečer v Cervinii nisem slišal, da bi se karkoli pogovarjali o morebitnih pogrešancih.«
»Če sta zgoraj, ju je treba rešiti!«
In kdo je potem naslednji dan sprožil idejo, da bi ju vseeno poiskali?
»Ko smo se peljali že proti domu, smo se začeli pogovarjati, kje naj bi bila Križaj in Urh, nakar je šofer ustavil avtobus in rekel, da naj se odločimo, ali gremo nazaj ali kaj drugega. Vse je bilo tiho, potem pa je neki mlajši vodnik rekel: »Fantje, če sta ostala zgoraj, ju je treba rešiti! Potem je Roblek rekel Borštnarju, naj določi dva, ki znata kak tuj jezik, da gresta nazaj in sprožita reševalno akcijo.«
Ali je tudi ta vaša pripoved lahko posledica halucinacij? smo še vprašali Dušana Šešoka.
»Mislil sem na to, zato sem vso stvar dobro prespal in sem se šele sedaj oglasil.«
Ob koncu sta Šešok in Germ izrazila še zahvalo šoferju »Alpetoura« Marjanu Šleglu, da je sprožil reševalno akcijo, saj bi sicer nihče ne vedel, da so se izgubili, kajti vzpon na Breithorn sploh ni bil prijavljen. Reševalci pa so šli po sledeh škofjeloške skupine in so prišli tik za njo v St. Jacques. Če bi torej sami ne našli poti v to vas, bi jih bržkone našli reševalci.
UROŠ ŠOŠTARIČ, ŽARKO HOJNIK
Križaja iščejo tudi s helikopterjem
RIM, 5. maja Na karabinjerski postaji v Cervini so nam ob 16. uri sporočili, da pogrešanega Klemena Križaja še niso našli. Danes so ga iskali italijanski gorski reševalci, finančna straža in karabinjerji. Tudi s pomočjo helikopterja iz Aoste. Če se je pogrešani zatekel v katerega izmed gorskih bivakov, nam je povedal po telefonu dežurni karabinjer, je morda še živ. Toda možnosti so majhne, kajti v bivakih ni hrane.
PETER BREŠČAK
