Lovec na osemtisočake

REINHOLD MESSNER, NAJBOLJ NENAVADEN ALPINIST VSEH ČASOV

Itd (in tako dalje), 30. april do 6. maj 1977

Južni Tirolec je doslej splezal na tri osemtisočake, zdaj pleza na četrtega, prihodnje leto namerava na Mt.Everest, nato bo še sam poskusil splezati na eno od 14 najvišjih gora na svetu

Južni Tirolec je v družbi dve leti mlajšega brata splezal na 8125 metrov visoki Nanga Parbat. Brez kisikovih aparatov sta preplezala pobočje, ki mu pred njima še nihče ni bil kos, in se povzpela na vrh.

Brat pa je dobil višinsko bolezen: mučil ga je hud glavobol, bruhal je tudi kri, imel je privide. Starejši, ki mu je bilo takrat 26 let, je v želji, da bi naglo prišla niže, ubral za sestop tisto smer, za katero so se pred njima odločili le enkrat: Anglež Mummery in njegova domača spremljevalca so na njej izginili brez sledu.

Tri dni in noči kasneje so člani odprave opazili človeško postavo, ki je ob vznožju ledenika Diamir po vseh štirih lezla v dolino in je bila bolj podobna sključenemu pravljičnemu snežnemu človeku kakor pa enemu izmed smehljajočih se mladih mož, ki so teden dni prej odšli iz baznega taborišča.

Igra slepe miši

Bil je starejši izmed bratov Tirolcev. Njegov sicer čedni obraz so iznakazili mraz in sonce, lakota in žeja, njegove roke so otrpnile v razpokane kremp­lje. Ko si je toliko opomogel, da je lahko govoril, je povedal, da je njego­vega brata Guentherja zasul snežni plaz. Dolgo ga je iskal, našel ni ničesar.

Reinhold Messner pa je ostal živ, vrnil se je s šestimi zmrznjenimi prsti na nogah. Morali so mu jih odrezati.

Dve leti kasneje, leta 1972, se je Messner v družbi Franza Jaegerja vzpenjal proti vrhu Manasluja (8156 metrov), svojega drugega osemtisočaka. Na pol poti od zadnjega tabora do vrha so Jaegerju pošle moči. Hotel se je vrniti v tabor, kjer sta nadaljnja dva člana alpinistične odprave čakala z vročim čajem.

Messner je šel sam dalje. Povzpel se je na vrh, tam sestavil možica iz skal in ga fotografiral, nato pa se je sklenil takoj vrniti, ker se je napovedoval vremenski preobrat. Zajel ga je nenad­ni vihar, preden mu je uspelo priti v taborišče. Zašel je. Slišal je ali pa se mu je zdelo tako, da ga kliče Franz Jaeger. Oglasil se je in začel klicati.

Med omahujočo hojo, ki je grozljivo spominjala na igro slepe miši, sta se opotekala v snegu do pasu, lovila sapo in vpila, vendar se nista našla. Snežni vihar je besnel, na zemljo se je spuščala noč, ko je Reinhold Messner prispel do šotora z drugima članoma odprave in izvedel, da se Franz Jaeger ni vrnil v tabor.

Ko je Messner zatrdil, da ga je slišal klicati prav blizu, se je Horst Fankhauser splazil iz šotora. Vrnil se je trdno prepričan, da Franz tam zunaj kliče: »Reinhold!« Potem sta Fankhauser in Andi Schlick kot četrti član odprave šla Jaegerja iskat. Messner je zaradi izčrpanosti ostal v šotoru.

Alpinista, ki sta morda stopala za lastnim prividom, pa sta zašla. Zgrešila sta tabor, zato sta si izdolbla luknjo v sneg, da ne bi zmrznila. Očitno pod vtisom varljivih zaznav je Andi Schlick ponoči zapustil snežno votlino. Fankhauser ga ni mogel zadržati. Ne le Franz Jaeger, za njim je še Schlick za vselej izginil v vrtincu snežne divjine.

Zahrbtna gora

Reinhold Messner pa je vzdržal. Preživel je dve mori skrajnje zgubljenosti, kakršno doživljajo le vesoljci v znanstvenodomišljijskih zgodbah in ki je na zemeljskem površju možna le še v »smrtni coni« himalajskih gora nad 7500 metrov, tam, kjer niti radio niti kak drug signal ne moreta priklicati helikopterja. (Helikopter, četudi bi tam kdo imel katerega, se ne more dvigniti tako visoko).

Vendar Reinhold Messner ni od­nehal. Leta 1975 se je v družbi severnotirolskega alpinista Petra Habelerja povzpel na Hidden Peak (8068 metrov) brez kisika, vendar tokrat brez izgub in žrtev. Tako je postal prvi človek, ki mu je uspelo splezati na tri osemtisočake (izmed štirinajstih, kolikor jih je). Sredi letošnjega aprila je stal pred četrtim in pred – kakor je sam pravilno dejal – »najvišjo še nepreplezano steno na svetu«.

Ta je ne le dvakrat višja kot Eigerjeva severna stena (visoka je skoraj 4000 metrov), marveč tudi leži dvakrat više, saj se šele začenja tam, kjer se končuje vrh Eigerja. To je južna stran 8167 metrov visokega Dhaulagirija v Nepalu.

Na ta vrh se je kot prva povzpela po severovzhodni strani neka švicarska alpinistična odprava že leta 1960, vendar Dhaulagiri odtlej uživa sloves najbolj zahrbtne med vsemi gorami. Samo od leta 1969 dalje je umrlo na njegovih pobočjih dvanajst alpinistov in pet visokogorskih nosačev: zadušili so se pod plazovi, pobili so jih padajoči kosi ledu, izginili so v ledeniških razpokah. To je veliko žrtev, če upoštevamo, da se je v tem obdobju spoprijelo z njegovimi strminami raz­meroma malo ljudi.

»Grozna stena,« pravi gorski raz­iskovalec profesor Guenter Dyhrehfurth o južni steni Dhaulagirija, ker je zelo strma in zato polna plazov. Vsakega izkušenega alpinista pouči že pogled nanjo, da po njenih strminah naravnost morilsko pada kamenje, ki se v južnem soncu kruši iz ledenega oklepa.

»Nemogoče,« ocenjuje stari avstrij­ski alpinist Mathias Rebitsch najnovej­šo zamisel Reinholda Messnerja, ki je napovedal, da bo poskušal v treh tednih skupaj s tremi plezalci (s kolegom Petrom Habelerjem, z Ameri­čanom Michaelom Covingtonom in z bavarskim vojaškim gorskim vodni­kom Ottom Wiedemannom) priti na vrh Dhaulagirija. Rebitsch Messnerju: »To vam nikakor ne bo uspelo!«

Solze v junakovih očeh

Ker pa se je Messner kljub vsemu odločil za poskus, se obeta Himalaji alpinistični dogodek, kakršnega že dolgo ni bilo: soočenje najhujše stene najbolj zahrbtne gore s »trenutno najbolj originalnim alpinistom«. To je Reinhold Messner ne le po oceni ameriške alpinistične revije »Ascent«, temveč tudi alpinistov vseh dežel in njihovih glasil od italijanskega gorske­ga leksikona »La Montagna« (» … priznan kot najboljši živeči alpi­nist …«) do britanskega »Mountain magazina (» … najimenitnejša alpinistična osebnost svoje generacije …«).

Povedati se da tudi preprosteje: Reinhold Messner je alpinizmu vrnil napetost in privlačnost v očeh vsa­kogar, kdor je kdaj lezel z nahrbtni­kom h kaki planinski koči, in celo ljudi, ki se v dosedanjem življenju niso povzpeli na kaj bolj strmega, kot je barski stolček. Messner je dal plezalstvu privlačnost ne le s preračunano vratolomnostjo svojih skrajnostnih tur, marveč skoraj še bolj z načinom, kako pripoveduje o tem, kako raz­mišlja in kako utemeljuje tisto, kar počne.

Zakaj Messner, sin učitelja in tudi sam nekaj časa srednješolski profesor matematike, je o svojih doživetjih napisal knjige, razen tega pa tudi predava. V literarnih razpravah na televizijskem zaslonu, na primer na frankfurtskem knjižnem sejmu lansko jesen, se drži skoraj prav tako dobro kakor v severozahodni steni Civette. S tem je zbudil pozornost tudi pri tistem delu občinstva, ki je doslej videlo v plezanju vrnitev v življenje in ravnanje opic. Kdo ne bi prisluhnil, če plezalec na lepem pove, da so vzponi na gorske vrhove zanj »neke vrste »meditacija« in »pot k poglobljenem stanju zavesti«!

Messner ni silak, pri telesni višini 175 centimetrov tehta 64 kilogramov, njegovo telo je samo iz kože, kosti in mišic. Ni robat veseljak, marveč najljubši učitelj dekliške šole, ki govori brezhibni knjižni jezik in nenehno izžareva poseben čar, pogost pri moških, ki so bili zelo navezani na mater. Ni hreščeč gromovnik, marveč »planinski beatle«, visokogorski Hoffman (Dustin), ki včasih joka (ne le ob izgubi brata) in tega ne skriva: »Hkrati pa sem čutil, kako so mi solze vračale novo, jasno ravnotežje.« Na vrhu osemtisočaka ga prevzema val pravega občutja. Čuti, kako gora »brni«, sliši »glasno mrliško tišino«, zaznava »neke vrste nirvano« in je prepoln miru: »Ne hromečega miru smrti, marveč sproščajočega miru praznine … lahek in brezskrben … nemoten od daljnega utripa tisočletij.«

Zmage nad gorami

Reinhold Messner išče tisto, kar Američani imenujejo »a natural high«, išče naravno privzdignjena ču­stva – za razliko od umetnega ugod­nega počutja zaradi opoja mamil.

Pet let mu je bilo, ko ga je oče, učitelj v Villnoesstalu, peljal na prvi vrh, visok tri tisoč metrov. Seveda pa ve, da športnega alpinizma nikakor niso iznašli prebivalci gorskega sveta in da to ni »naravna dejavnost« – »noben šerpa ne bo sam od sebe zlezel na skalo, tudi naši predniki tega niso delali« – marveč »produkt kulture« in kot tak »problematičen«.

Alpinizem se je začel pravzaprav šele pred 120 leti, ko so mesta in pehanja za denarjem naveličani sinovi angleške buržoazije romali v Švico, da so tam plezali na vrh Matterhorna in s tem »odprli novo dimenzijo bivanja«, kakor je rekel matterhornski alpinist Edward Whymper.

Spočetka je bilo torej plezalstvo mnogostransko in dvoumno povezano z industrijsko civilizacijo, ki je nasta­jala okoli gora. Po eni strani je »zmaga nad goro« ponazarjala zmago človeka nad naravo, kar je hotela doseči moderna družba, hkrati pa se je vzpon na vrhove bolj in bolj spreminjal v beg iz te družbe in v protest proti njej. Vsi ti ljudje so trpeli zaradi svojega časa. Za uresničenje teženj po notranjem ravnotežju so potrebovali gore, in sicer bolj, kot smo zdaj pripravljeni verjeti.

Messner se norčuje iz napihnjenosti in bahaštva nekdanjega plezalskega kulta, vendar po njegovem mnenju s tem še nikakor ni opravljeno s temeljnimi motivi alpinizma: »Ljubezni tudi ni konec, če kdo piše kičaste romane o njej ali če jo zlorablja brez občutka za mero.«

»Ves dan padajo okrog nas skale in kosi ledu – nevarno, a mi je všeč,« je zapisal Američan Ron Fear o Dhaulagiriju. Messnerju, ki se je zdaj lotil te gore, nikakor ni všeč ta »objektivna nevarnost« (padanje kamenja, plazovi, neurje), ker ga pač ni obsedla »sla po smrti«. Prav zato stori vse, da bi se izognil samomorilski tveganosti. Ko pa mu je razprava o nevarnosti njego­vih tur začela iti na živce, je osato zapisal: »Vsak dan umre na tisoče ljudi, pobirajo jih bolezni našega časa: srčni infarkt, arterioskleroza, dolg­čas …« Po Messnerjevem mnenju so na svetu hujše reči, kot je smrt v gorah.

Udarec »ključavničarjem«

Lahko bi celo trdili, da je Messner smrt na gori obvaroval konca. Ko je pred dobrimi desetimi leti začel siliti v ospredje, so po evropskih skalnatih stenah odmevali udarci »ključavničarjev«. To so bili alpinisti, pri iskanju novih, spektakularnih smeri naravnost obsedeni od misli, da se morajo povzpeti na vrh po navpičnih, previs­nih in gladkih stenah, skorajda v ravni črti, imenovani direttissima.

Prosto plezanje (z varovalnimi vrvmi) tam ni bilo mogoče. Zato so se ljubitelji direttissime s klini poma­gali naprej: varno so viseli na vrveh, meter za metrom so kline in karabine zabijali in pripenjali v steno, potem pa so lezli naprej. Za občinstvo je bilo to vratolomno, v resnici pa skorajda brez tveganja.

Za Messnerja pa je bil prvi zločin, če je kdo posejal steno z vrtinami in s klini v njej ter jo poskušal »prelisičiti« le še s tehničnimi pripomočki. To je ocenil kot »nešportno, nepošteno in nespoštljivo do gore«, v tem je videl vdor tehnologije tudi v alpinizem, ko da bi že ne bilo dovolj, da ta tehnologija s smučarskimi cirkusi, z nebotičniki in z avtomobilskimi cesta­mi spreminja planine v razširjen disneyski svet ter jim jemlje mogočnost in jih banalizira.

Messnerjeva graja je dosegla vrhunec v očitku, da pomeni tehnično plezalstvo, ki utre pot v vsaki steni, v resnici »konec nemogočega« in s tem smrt ekstremnega alpinizma, zakaj brez skrajnih težav, brez nepremagljivih ali skoraj nepremagljivih sten, v katere si upa s preprostimi pripomočki le pogu­men, spreten in žilav človek, bi alpinizem zanj izgubil ves mik in čar ter bi »zdrknil na raven monotonega opravila«.

Zavzemal se je za to, naj se človek odpove premoči po zaslugi tehnike, in za vrnitev k prostemu plezalstvu, pri katerem vrv in klin varujeta le pred padcem v globino in ne služita za to, da bi si človek z njima pomagal naprej. Kako to misli, je pokazal z ekstremnimi posamičnimi vzponi in potem leta 1974 z izletom, zaradi katerega se plezalska druščina še ve­dno ni pomirila.

Zmaj nemogočega ne sme umreti

Reinhold Messner in Peter Habeler sta v desetih urah preplezala Eigerjevo severno steno, ki je doslej zahtevala že 39 smrtnih žrtev: 1800 metrov navzgor v eni sapi in delno brez varoval­nih vrvi; v skalo sta grizla le s konicami čevljev in z rokami – seveda z rokami, ki morajo biti tako močne, da lahko plezalec samo s tremi prsti v steni obdrži težo lastnega telesa in vse opreme.

Nič manj pustolovska ni bila Messnerjeva misel, da bi zaradi stalno padajočega kamenja podnevi nepre­hodno severovzhodno steno andskega vrha Yerupaja Grande (6634 metrov) preplezal ponoči, ker vlažno kamenje v temi zmrzne in se začne ponovno krušiti šele po sončnem vzhodu. Ta­krat pa sta bila Messner in Habeler že zunaj nevarnega območja in sta lezla proti vrhu.

S takšnimi akcijami še bolj kakor z argumenti je Messner zavrnil vrtanje in osramotil »ključavničarje«. Uspelo mu je tisto, kar se zdi na drugih področjih še vedno nedosegljivo: za­ustavil je nadaljnji razvoj tehnike, da bi se človek mogel dalje razvijati – vsaj pri plezanju.

»Zmaj nemogočega ne sme umreti,« pravi Reinhold Messner. Mar se torej ima za neke vrste sodobnega junaka, ki se zmaja sicer ne boji, pač pa je v skrbeh zaradi brezposelnosti, ki mu bo grozila, če bodo vse pošasti (in vse nezaslišano) izginile s podobe zemlje?

Sam pravi, da je v tej njegovi trditvi kanček ironije. Brez zmaja bi bil profesor matematike na srednji šoli. Brez zmaja si verjetno tudi ne bi pridobil princese Uschi, ki prihaja iz letoviščarske družbe ob Starnberškem jezeru ter je bila tajnica pri podmorničnem komandantu Buchheimu in očitno ni ustvarjena za vsakdanjega, povprečnega moža.

Uschi, ki se je medtem razvila v že kar dobro plezalko, je moža pospre­mila do baznega tabora ob vznožju južne stene Dhaulagirija. Ko se bo začelo plezanje, bo šla sama nazaj, kot je bilo dogovorjeno. Edina »strnjena misel«, ki je je bil Reinhold Messner še zmožen v višinski omotici na pobočju Hidden Peaka, se je glasila: »Človek mora biti prost, sicer take reči ne more speljati do konca, prost žensk in materialnih želja – pa seveda brez strahu.«

Uschi Messner se je očitno že navadila na takšne izjave in jih ne jemlje preveč zares, zakaj za to žen­skam sovražno obrednostjo se skriva strah pred premočjo ženskosti. Zamiš­ljeno pravi: »Moški morajo nenehno dokazovati, da so moški, pa četudi tega nihče ne zahteva od njih.« In še: »Moški se trgajo od nas in plezajo v cono smrti samo zato, da bi se po vrnitvi počutili pri nas še bolj na varnem.« Po nekaj tednih te »varnosti« – pravi Messner – »se spet začne nemir, ki vsiljuje nove načrte«: v letu 1978 namerava kot prvi človek brez kisikovih jeklenk na Mount Everest. In potem vrhunec njegovih himalajskih načrtov: prvič sam na vrh, visok 8000 metrov.

Trpinčenje v steni

»Vedno iznova vračajoča se nuja, da greš do zadnjih meja telesnih, čustvenih in duhovnih sposobnosti, izvira iz želje, da bi ušel plitvim in ohlapnim občutjem, ki so povezana z vsakdanjim življenjem,« sklepa kali­fornijski športni znanstvenik Ogilvie po zbranih podatkih o športnikih, ki tvegajo, tj. o padalcih, dirkačih in plezalcih. »Pokazalo se je, da kažejo ti ljudje le malo življenjske radosti, če ni zahtev po njihovih dejanskih sposob­nostih.« Tudi spolnost kot vir vzburljivosti jim sčasoma postane enolična.

Mar bi take ljudi s slo po vzburljivosti lahko uvrstili med druge zasvo­jence? Reinhold Messner gleda na to nekoliko drugače. Po njegovem mne­nju – in tudi po oceni njegovega plezalskega kolega Konrada Lorenza – povprečni človek v tej civilizaciji hudo boleha prav zato, ker njegove sposobnosti in energija niso ustrezno vprežene. Neuporabljenost telesnih in emocionalnih rezerv ob pretirano eno­stranski razdraženosti rojeva »zla dvojčka« – strah pred življenjem in dolgčas – povzroča duševnega raka neizživetega življenja, posledice pa so naveličanost, nejevolja in preobčutlji­vost, ki so po Messnerjevi oceni napadle velik del njegove generacije (sam je letnik 1944): »To so ujetniki umetnega sveta in zlaganih pomemb­nosti. Tresejo se pred izpitnimi oce­nami in v strahu za službo, ker niso nikoli prestali zaresne nevarnosti in doživeli resnične stiske.«

Včasih pa lovec na osemtisočake vendarle dvomi o mukah in težavah, ki si jih nalaga in s katerih pomočjo je, kakor pravi, premagal življenjski strah. Tako ni ugovarjal, ko mu je alpinist Aldo Anghileri očital leta 1975 ob spodleteli italijanski himalaj­ski odpravi, da je »od določene točke dalje pravi mazohizem, če trpiš zato, da bi užival«. Odtlej se ubada z vprašanjem, ali ni v njegovem početju kar precej mazohizma.