Delo, 5. maj 1977
Za dijakom Križajem izginila sled – Bo konec izleta le srečen?
ŠKOFJA LOKA, 4. maja – Klemena Križaja, 17-letnega dijaka škofjeloške gimnazije, ki se je izgubil med izletom na Breithorn, še zdaj niso našli… O dogodku, ko se je 49 mladih izletnikov, dijakov in študentov, večji del iz Škofje Loke, napotilo na Breithorn na meji med Italijo in Švico – smo že poročali. Potem, ko smo v petek pozno zvečer dobili obvestilo, da so skupino, ki je zašla v megli, našli, pa se je zgodilo, da so med potjo nazaj naslednjega dne pogrešili dva fanta. Jordana Urha
in Klemena Križaja. Dva mlada vodnika sta se potem s taksijem vrnila v Cervinio, in pozneje so Urha našli pod Breithornom. Fanta so odpeljali v bolnišnico. Za Križajem pa je izginila vsaka sled.
Ker je skupina Urha pozabila v gorah, se vsiljuje misel, da je nemara podobna usoda doletela tudi Križaja. To pa bi pomenilo, da zanj skoraj ni nobenega upanja več. Toda tri dekleta so po vrnitvi z Breithorna videla Klemena Križaja, kako je iz svojega nahrbtnika vzel potni list, češ da bo šel domov kar sam, na avtoštop. Po tej verziji naj bi si torej Križaj privoščil še malo potepanja in bi se lahko zdaj zdaj vrnil domov.
Čeprav bi bil tak konec »primera Breithorn« nadvse srečen, pa si ne moremo kaj, da bi se nam avtoštop iz sicer oddaljene Cervinie vendarle ne zdel malce predolg. Strah pa vzbuja tudi dejstvo, da je bila skupina sprva prepričana, da sta šla na avto stop skupaj Križaj in Urh, pozneje pa so menda o Urhovem avtoštopu podvomili in poslali nazaj dvojico, ki je znova alarmirala italijansko policijo. In ta dvojica je tudi dejala, da skupina pogreša dva člana, torej tudi Križaja, za katerega sicer trdijo, da so ga videli, kako je šel na avto-stop.
Kaj se je zgodilo pod Breithornom?
Kje je pogrešani škofjeloški dijak Klemen Križaj? – Izpovedi obeh vodnikov profesorja Robleka in kiparja Logondra ter načelnika sedmih mladinskih vodnikov Borštnarja – Pesmi in bodrilne besede med metežem v bivakih
ŠKOFJA LOKA, LJUBLJANA, 4. maja – Izlet 24 dijakov škofjeloške gimnazije, katerim se je pridružilo tudi 16 študentov iz Škofje Loke in Ljubljane, na 4.165 metrov visoki Breithorn v pogorju Matterhorn nad Cervinio sta skupaj s sedmimi vodniki odseka za mladinske vodnike pri PD Škofja Loka vodila profesor matematike Branko Roblek in akademski kipar Tone Logonder.
Oba sicer izkušena alpinista, sta bila še vedno pod vtisom nesrečnega izleta in sta, tako kot vsi ostali, nestrpno pričakovala vesti o Klemenu Križaju. Malo pred našim prihodom je Branko Roblek po telefonu govoril z Jordanom Urhom, ki še leži v bolnišnici, ta pa mu je uspel povedati le to, da jo je srečno odnesel brez ozeblin in da ima le malo višjo temperaturo. Sicer pa sta oba opisala, kako je potekal izlet in kaj se je dogajalo.
»V sredo ob 20. uri smo se z Alpetourovim avtobusom odpeljali iz Škofje Loke. Z nami so šli le tisti, ki imajo že nekaj izkušenj v gorah, bili smo dokaj dobro opremljeni, za vse udeležence pa je veljal pogoj, da so zdravi in da so telesno dobro pripravljeni«, pripovedujeta, » v Cervinio smo prispeli v četrtek ob 7. uri zjutraj. S seboj smo imeli tudi šotore, vendar le za primer, da bi morali prespati v dolini, sicer pa smo nameravali dve noči prespati v koči na Theodulo Passu. Toda v Cervinii smo slišali, da je koča zaprta. Šotore smo pustili v dolini, z vso ostalo opremo in hrano za dva dni pa smo se z žičnico odpeljali na Plateau Rossa, nekateri pa so s seboj vzeli tudi smuči. Okoli 11. ure smo prispeli na Plateau in tam spet zvedeli, da je koča na Theodulo Passu odprta. Vreme je bilo odlično, sončno. Breithorn se je odlično videl. Zato smo se odločili, da se podamo proti našemu cilju. Na kakih 3.800 metrih višine smo se za nekaj časa ustavili, vendar smo se vsi počutili dobro in smo bili za to, da pot nadaljujemo. Okoli 14. ure je prišla prva naveza na vrh Breithorna in se takoj obrnila nazaj, sledilo pa ji je še ostalih osem. Računali smo, da bomo okoli 16.30 vsi že spet pri žičnici. Med potjo proti žičnici se je začela spuščati megla, vendar je kazalo, da jo bodo vetrovi kmalu razpihali. Ko smo imeli le še dobre pol ure poti do žičnice, pa se je megla zgostila, vidljivost se je zmanjšala skoraj na minimum in kaj hitro smo ugotovili, da smo tudi malo zašli s poti.
Nekaj časa smo še iskali pot, potem pa se je približala noč, zato sem se odločil, da postavimo dva igluja, kjer smo vsi našli zavetje. Noč smo vsi v redu prebili, fantje in dekleta so prepevali, si kuhali čaj, o kakšnih ozeblinah pa sploh ni govora.
Malo pred svitom je začel rahlo naletavati tudi sneg. Zapadlo ga je kakih 10 centimetrov. Zjutraj smo se odpravili del poti nazaj, do tistega mesta, kjer smo zašli. Odločili smo se, da krenemo proti žičnici ali pa po južni smeri pridemo do St. Jacquesa. Zgornjo postajo žičnice smo vseeno zgrešili, okoli 10. ure v petek pa se je za nekaj trenutkov megla razmaknila in pogled v dolino se je odprl. Videli smo, da smo na pravi poti. Na začet ku ledenika Verra so se vse naveze, ki so sicer hodile druga za drugo, zbrale za krajši počitek, dva vodnika pa sta odšla malo naprej, da bi se prepričala o pravi smeri. Prav tu se je po vsej verjetnosti od skupine oddaljil Jordan Urh, ki je bil sicer zadnji v svoji navezi. Sicer pa si še sedaj nihče ne zna pojasniti, kako, da tega ni nihče opazil. »Izvidnica« se je kmalu vrnila z veselo novico, da smo na pravi poti. Začeli smo se spuščati po ledeniku.
Ko smo bili že skoraj na polovici ledenika, so me obvestili, da je Marku Murnu postalo slabo, da je prevoz v bolnišnico nujen in da rabi tudi transfuzijo krvi. S seboj sem vzel spremljevalca, zaradi ledeniških razpok, in odhitela sva proti St. Jacquesu. Po treh urah gaženja v do pasu globokem, gnilem snegu, sva prispela do vasi. Od tam so poklicali gorske reševalce, mene pa so odpeljali v Champoluc, do zdravnika in po helikopter. S helikopterjem ni bilo nič, z zdravnikom pa sva se vrnila v St. Jacques, kamor je medtem že prispela večina naših, ki so povedali, da bo Murn z dvema spremljevalcema kmalu prišel do vasi,« pripoveduje Tone Logonder.
»Medtem smo po telefonu poklicali tudi šoferja avtobusa v Cervinio, naj nas pride iskat v St. Jacques. Za Murna so nekateri povedali, da ga je reševalni avto že odpeljal v bolnišnico v Aosto, ko pa je prispel avtobus in smo zlagali v nahrbtnike v prtljažnik, smo ugotovili, da manjkata še Urh in Križaj. Pri avtobusu je bil sicer Križajev nahrbtnik, tri dekleta so ga tudi videla, ena celo, da je iz nahrbtnika vzel potni list, nekateri pa so povedali, da sta se oba z avtostopom odpeljala proti Cervinii. O tem smo obvestili policiste, ki so nam odvrnili, da je iskanje obeh sedaj njihova skrb. Odpeljali smo se proti Cervinii, kjer smo prenočili.«
»Malo pred odhodom, ko smo hoteli priti v Aosto, da obiščemo Murna, se je ta nenadoma znašel v avtobusu. Ničesar ni vedel o kakšnem reševalnem avtu, še manj o bolnišnici. Povedal je, da je povsem zdrav, o kakšni hemofiliji sploh ni imel pojma, noč pa je prespal na nekem seniku v St. Jacquesu. Pred odhodom smo še enkrat obvestili policiste, da manjkata in se odpeljali proti domu. Kmalu pa smo znova začeli preverjati, kdo je videl Urha in Križaja. Takrat se je izkazalo, da smo zagotovo videli le Križaja, Urha pa ni videl nihče. Takoj smo se ustavili, dva fanta, ki sta najbolje govorila angleško, sta se sama javila in odhitela nazaj v Cervinio, z vestjo, da je Urh verjetno še na gori.«
Toliko sta povedala Tone Logonder in Branko Roblek. Pristavila sta še, da so vesti njihovi neopremljenosti verjetno razširili Italijani, ki so v Cervinii našli šotore, na Plateau Rossa pa še smuči. »Da dva člana naše skupine manjkata, smo ugotovili že v St. Jacquesu, ne pa šele v avtobusu na poti domov, ko naj bi delili potne liste. Potni list je imel vsak pri sebi. Od vseh skupaj jo je skupil edino Tone Logonder, ki je tri ure gazil proti St. Jacquesu in mu je stopljeni sneg precej razžrl noge,« je za konec še povedal Branko Roblek in dodal da so gorski reševalci iz Cervinie prispeli v St. Jacques kmalu za njimi.
Izpoved načelnika mladinskih vodnikov
Načelnik odseka mladinskih vodnikov, 19-letni Damjan Borštnar, dijak prvega letnika ekonomske fakultete v Ljubljani, je bil eden iz med mladinskih vodnikov tega izleta v Italijo. Stalno pa sta jih vodila in spremljala, kot mentor profesor Branko Roblek in Tone Logonder, ki je med drugim tudi gorski reševalec in edini, ki je poznal pot.
»Že omenjenega dne smo se iz Škofje Loke odpeljali na izlet v Cervinio. S sabo smo vzeli planinsko opremo in suho hrano za 4 do 5 dni ter 10 parov smuči, ki so jih imeli v glavnem vodniki,« pripoveduje Borštnar. »V četrtek okrog 7. ure zjutraj smo prispeli v Cervinio. Tu smo se ustavili na parkirnem prostoru, nakupili smo svežega kruha in vprašali, kako je s prenočitvijo v koči na Theodulo Passu (3350 m) v neposredni bližini zgornje gondolske postaje. Ker pa je bila ta zaprta je vodnik Branko Roblek odločil, da gremo samo do zgornje postaje žičnice na aklimatizacijo in da s seboj vzamemo hrane le za 5 do 6 ur, kar naj bi zadostovalo. Seveda smo imeli namen še isti dan vrniti se z gondolo v dolino. Vzeli smo tudi le tisto obleko, ki je zadostovala za razmere, ki so takrat vladale na zgornji postaji.«
Damjan Borštnar je sicer nerad, vendar le povedal: »Okrog 10. ure smo se z gondolo povzpeli 3500 metrov visoko. Zgoraj je bilo sončno, le tu in tam so bile meglice. Seveda pa je obstajala možnost, da se vreme vsak čas lahko tudi spremeni. Na zgornji postaji gondole pa smo zvedeli, da je bila že omenjena koča, ki naj bi bila zaprta, odprta«.
Damjan nam je še povedal, da so potem, ko so zvedeli, da je koča odprta, imeli 2 do 3 ure več časa za vzpon na vrh Breithorna (4165 m), kot bi ga imeli v primeru, če bi bila zaprta. Če bi bila koča zaprta, bi se morali vrniti z gondolo, najkasneje do 17. ure v dolino. Torej so imeli časa na razpolago do približno 20. ure, in je bilo vsaj za dve uri več časa v normalnih pogojih, kar bi zadoščalo za vzpon.
Smuči so pustili na zgornji postaji zato, ker so se ob vrnitvi z njimi hoteli spustiti v dolino. Tako se je 49 izletnikov pričelo vzpenjati. Po uri hoda se je vreme močno poslabšalo, gosta megla, sneg, veter in mraz jim je onemogočal pot, vendar niso vrgli puške v koruzo, saj jih je vodil Tone Logonder, ki je poznal pot. Nadaljevali so proti svojemu cilju. Na višini 4100 metrov, ko je bil vodnik Logonder pred zadnjim grebenom pod vrhom, se je odločil, da se zaradi slabih vremenskih razmer, s skupino vrne nazaj k zgornji postaji.
Zaradi vetra in snežnega meteža je bila prejšnja snežna sled zamedena in nevidna, Kljub temu pa so sledili Logondru, kateremu so zaupali, saj jih je pripeljal gor in jih bo brez dvoma tudi nazaj v dolino.
Vseskozi so bili navezani, ko so se vračali k postaji. Med tem pa je Tone Logonder zašel in so se znašli vzporedno z žičnico nad sosednjim ledenikom. Tu so se pojavile razpoke, čez katere niso mogli. Ostala jim je samo začasna rešitev, da postavijo zasilne bivake, ko okrog 19. ure prispeli do teh razpok. Druge izbire niso imeli. Tako sta na tem mestu zrasla dva snežna bivaka, eden za 10 in drugi za 39 ljudi.
Vodniki so skozi vso noč dežurali in bodrili izletnike, ker ni bilo preveč varno zaspati, zaradi podhladitve. »Noč smo zelo korajžno prebili z bodrilnimi prigovarjanji, pesmijo Bleda luna je sijala… in drugimi planinskimi pesmimi. Tudi ogrevali smo drug drugega. Za tiste, ki so bili brez hrane, smo se odločili, da zberemo hrano. Panika je zajela vse neizkušene, ker so bili v negotovosti, kaj se bo zgodilo z njimi. Proti jutru so vsi izletniki verjeli, da se bo stvar srečno iztekla,« je malce nezaupljivo pripovedoval Damjan Borštnar.
Kljub kompasu, višinomeru in zemljevidu-specialki, so se znašli na desni strani platoja, gledano z vrha v dolino. Ob 5. zjutraj naslednjega dne po zelo razburljivi noči, so odšli nazaj gor, ker so mislili da vedo, kje so prejšnji dan zgrešili pot. Ker pa je bila ta odločitev napačna, so se od Plateauja Rosse še bolj oddaljevali po grebenih.
»Ponovno smo se po grebenu vrnili nazaj, dokler nismo končno okrog 11. ure našli ledenika, po katerem je bilo možno priti v dolino. Med tem časom pa je večina dobila halucinacije zaradi višinske bolezni, utrujenosti in panike. Nekateri so videli kozolce, gostilne in drogove gon dolske žičnice. Padali so tovarišem okrog vratu in jih pripovedovali, o tem česar sploh ni bilo.«
V takšnem stanju so se spuščali po ledeniku Glacier Petite d’Ventini, ki velja za težko prehodnega. Po tem ledeniku so se spustili v prvo vas St. Jacques okrog 18.30. Omeniti je potrebno, da jih je čez ledenik vodil Damjan Borštnar.
Ko so bili že skoraj izven nevarnosti, je Marko Murn kmalu dobil halucinacije in zahteval, da mu v eni uri priskrbijo helikopter, češ, da ima hemofilijo, sicer bo po njem.
Logonder in Borštnar sta se odpravila v vas, od koder sta telefonirala za helikopter in naročila šoferju Marjanu Šleglu v Cervinio, da pride po njih. Med tem jim je Šlegel povedal, da jih iščejo reševalci. Okrog 21. ure so se z avtobusom odpeljali v Cervinio. Še pred tem pa so pogrešali Jordana Urha in Klemena Križaja.
»Za Urha in Križaja smo menili, da sta štopala proti Cervinii, ker sta bila zmedena. Za Marka Murna pa smo mislil, da je v bolnišnici. S tem smo se zadovoljili in odpotovali v Cervinio,« je dejal Borštnar.
Ko so okrog 22.30 prispeli v Cervinio Breuil, so jim člani smučarskega kluba »Snežinka« iz Ljubljane odstopili sobe, da so lahko prenočili.
V soboto zjutraj, so še vedno upali, da sta Križaj in Urh, kje prenočila in da se bosta vrnila v Cervinio. Tako je Marko Murn prespal noč na nekem seniku in ob 11.30 prišel z avtobusom v Cervinio iz St. Jacquesa. Z avtoštopom je prispel v Aosto, od tu pa v Cervinio.
»Ko smo se okrog 12.30 vkrcali na avtobus, smo obvestili policijo, da sta Urh in Križaj prejšnji večer odštopala iz St. Jacquesa in da naj ju iščejo. Nato smo se odpeljali, vendar smo še enkrat preverili, kdo manjka. Ugotovili smo, da so Urha in Križaja videli v vasi St. Jacques. Križaja so sicer nekateri videli v dolini, o Urhu pa ni nihče nič vedel. Zato smo s taksijem poslali v poslali v Cervinio Jakoba Šubica in Simona Pleška, da bi sprožila reševalno akcijo za Urha, ki je verjetno ostal v planini, kar se je izkazalo za resnično,« je zaključil Damjan Borštnar.
Jordan Urh, ki je bil tudi eden izmed vodnikov, in ni imel svoje naveze, ker se je za izlet prijavil zadnji hip, je na višini 3600 metrov samovoljno zapustil skupino, Seveda tega nihče ni opazil. S seboj je nosil tudi nahrbtnik s hrano. Ker je bil izredno izkušen, si je na višini 3700 metrov postavil snežni bivak in v njem prebil tri noči. Med tem pa je zapadlo dva metra novega snega, tako da je švicarski helikopter vzletel šele v ponedeljek zjutraj, ko se je vreme zboljšalo. Urha so prepeljali v bolnišnico v Visp.
Takšni sta torej inačici zgodbe z Breithorna iz treh ust. Priznati je treba, da sta si dve inačici marsikdaj precej vsaksebi. Kaj se je na Breithornu in potem zgodilo, bi lahko povedali tudi dijaki, udeleženci tega izleta, vendar so se ti dijaki, bojda sami od sebe odločili, da časopisom ne bodo povedali nič. Tako nam je povedal udeleženec izleta dijak Jure Bernik, direktor škofjeloške gimnazije pa nam je po telefonu še zaupal, da je predsedstvo škofjeloške občinske skupščine proti vsakim izjavam, ker si ne želi dezinformacij. Zato bodo primer podrobno raziskali in potem poda natančno poročilo o tem neljubem dogodku.
ŽARKO HOJNIK, MARJETA MATVOZ, UROŠ ŠOŠTARIČ
Izjava republiškega sekretarja za notranje zadeve
LJUBLJANA, 4. maja 1977
Republiški sekretar za notranje zadeve SR Slovenije Marjan Orožen daje v zvezi z nesrečo izletnikov iz Škofje Loke in Ljubljane v gorah nad Cervinio naslednjo izjavo:
»V trenutku, ko so nam še živo pred očmi zgubljena mlada življenja nedavne nesreče na Zelenici, smo ponovno priča dogodku, ki je verjetno terjal življenje mladeniča v italijansko-švicarskih gorah, drugo pa je bilo rešeno bolj po naključju.
Kot je naši javnosti že znano iz obvestil, ki so jih posredovala sredstva javnega obveščanja, obstajajo razlog: za utemeljeno domnevo, da izlet 49 dijakov in študentov, ki sta ga pripravila planinska sekcija gimnazije in odsek mladinskih vodnikov pri planinskem društvu v Škofji Loki ter Alpetour, ni bil organiziran in voden tako, da bi bila zagotovljena varnost vseh udeležencev. Pri tem izhajamo tudi iz tega, da je mladost in nedovoljna izkušenost udeležencev izleta in vzpona na Breithorn v danih vremenskih in drugih pogojih terjala posebno skrb in odgovornost vodstva izleta za slehernega od udeležencev. Kot pa je znano, je vodstvo iz leta nedopustno pozno ugotovilo, da se pogrešajo posamezni udeleženci izleta, kar je vplivalo tudi na podvzemanje ukrepov za reševanje.
Glede na to je bilo naročeno področni upravi javne varnosti Kranj, da zbere potrebna obvestila in druge podatke o ravnanju posameznih organizatorjev in neposrednega vodstva izleta zaradi ugotavljanja od- govornosti pred zakonom.
Ker lahko računamo, da bodo organizirali v prihodnje podobne izlete, pričakujemo, da bo v zvezi z nedavnim dogodkom povedala svoje mnenje tudi planinska organizacija. Posebno velja pripomniti, da ne kaže prezreti načela samozaščite tudi pri izletih.«
Preiskava v okviru planinske zveze
Izvršni odbor Planinske zveze Slovenije je na podlagi časopisnih obvestil in poročila načelnika komisije Planinske zveze Slovenije za stike s tujino tov. Fetiha, ki je bil z izletom Snežinke v kritičnem času slučajno zasebno v Cervinii, sklenil, da bo primer izleta planinske sekcije na škofjeloški gimnaziji podrobno proučil in glede na vse okolnosti obvestil javnost o svojem stališču ter ukrepih, čim bodo zbrani vsi potrebni podatki za oceno dogodkov na Breithornu.
PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE
Izlet v gore ni veselica s srečelovom
»Zadeva Breithorne je torej dobi la svoj epilog. Pogrešanega Urha Jordana so našli in je tu v švicarski bolnišnici. Nekje v sebi se vedno gojim upanje, da bodo našli tudi Klemena Križaja, ki je po zatrjevanju mnogih izginil šele v dolini, ko je bi la skupina takorekoč že rešena.
Ne glede na to, kakšen bo dokončen obračun tega množičnega izleta, lahko sklepamo, da so imeli mladi škofjeloški in ljubljanski planinci srečo. Srečo, da so v gosti megli na slepo našli pot v dolino, srečo, da so jo našli pravočasno, srečo, ko so tavali čez zaledenele ledeniške razpoke in je brez posledic padel v razpoko tisti, ki je bil v navezi in ne oni, ki se ni hotel navezati, srečo, ko so postavili bivak in so odkrili, da so ga postavili ravno na ledeniško raz poko, a na srečo ni bila široka, še in še sreče…
Objektivna dejstva so bolj ali manj znana. Zdaj bodo sledile posebne iz novih, tudi nasprotujočih si izpovedi. Kar pa je razumljivo, ker je vsakdo pač doživljal preskušnjo po svoje, občutil stisko na svoji koži, zato bi ta hip najbrže že lahko napisali 48 različnih povzetkov, 48 različnih različic, kaj se je v noči med četrtkom in petkom in potem med jutrom in večerom tega dolgega meglenega dne zgodilo na ledeniku med Breithornom in malım Matterhornom.
Zdaj bo treba seveda poiskati krivca. Tega ali onega, da se bo vedelo, na koga naj pokažemo s prstom.
Meni pa sili na jezik temeljno vprašanje: kdo naj sploh vodi ljudi v gore? Rad bi bil tako glasen, da bi kdo prisluhnil: komu zaupati posameznike ali množične skupine na poti v gore? Kako vedeti, kdo je dovolj usposobljen in dovolj izkušen, da ne bo več podobnih spodrsljajev? Kakšna je pravzaprav pravna odgovornost, ki jo organizator izleta in gorski vodnik prevzemata nase? Sama megla.
Res, a z vsem srcem obsojamo, kar se je zgodilo takrat: da se namreč odgovorni vodja odpelje domov, če prav ugotovi, da mu dva člana odprave manjkata. Za to ni opravičila. To je strahopetno, neodgovorno, nevredno zaupanja.
Za marsikaj tistega, kar je privedlo do nezgod in kar se je zgodilo poprej ali poslej lahko rečemo, da ne odobravamo. Ne odobravamo, ker imamo čas, da lahko mirno premislimo, ker nismo v stiski, ker lahko zbrano razsojamo; ne vemo pa, kako bi sami ravnali ne zdajle, zdajle bi najbrže tudi vsi vodje breithornske polomije ukrepali drugače ampak tedaj, ko bi se sami znašli v težavah, katerim ne bi bili kos?
V dvajsetih letih sem vodil mnogo izletov in tečajev v gorah – roko na srce, dostikrat tudi s podporo sreče, sicer bi se lahko kateri končal usodneje. Prav zato vnovič sprašujem: kakšno znanje in kvalifikacije so potrebne, da lahko peljemo ljudi na nevarna pota? Naposled tega vprašanja nikoli ne zastavljamo, dokler gre vse po sreči. Dokler je čas. Oglasimo se, ko pride do nesreče. Tedaj se zganemo, obsodimo…
Kljub temu pa ostane dejstvo, da Slovenci z vsemi svojimi 80.000 ali 100.000 planinci nimamo stalne šole za gorske vodnike. Že dolgo se pogovarjamo o njej, a je nimamo. Pri Visoki šoli za telesno kulturo imamo stolico za smučanje, nimamo pa je za alpinizem. Imamo veliko planincev, ki vse leto polnijo uboge planinske koče in poti do njih (in obilo nesreč na njih) pa malo izprašanih gorskih vodnikov. Imamo planinsko tradicijo, ki jo spodbujamo in silimo z njo celo čez meje svoje domovine
pa sama nejasnost, kdo je resnično pristojen in kvalificiran, da lahko prevzame nase tudi odgovornost. Gorski reševalec še ni gorski vodnik. Tako kot ni gorski vodnik učitelj smučanja, in ne more biti sindikalni ali mladinski funkcionar, čeprav je zadolžen za izlete v gore. Tudi od zdravnika, preden poseže v naše telo, zahtevamo izprašano znanje in diplomo, ne dovolimo, da bi nas operiral vsakdo kdor bi bil ravno voljan vzeti v roke skalpel.
V državah, kjer je gorski vodnik poklic, imajo že dolgo institucije, ki skrbe, da je vodnik zadostno preverjen, izurjen z znanjem in izkušnjami. Imamo natančna določila, koliko ljudi največ sme vzeti en vodnik s seboj! Avstrijci imajo poseben zakon, da vsak izletnik, ki povede s seboj v gore drugega človeka, zanj tudi pravno odgovarja.
Zares ne vidim nobene druge čvrste perspektive, kot da tudi v duhu amaterizma zaostrimo odgovornost, ne zgolj načelno (od tega ne bo posebne koristi), temveč da poskrbimo, da planinskih pohodov ne bodo
vodil ljudje, ki niso dovolj usposobljeni, dovolj čvrsti, dovolj prekaljeni ali čisto preprosto dovolj informirani kot klene človeške osebnosti. In da hkrati poskrbimo, da bo dovolj tudi onih drugih, izprašanih, preverjenih in izkušenih vodnikov.
Vse drugo je le gašenje občasnih požarov. Občasno ogorčenje pa ne more preprečiti, da ne bi ljudje, ki so bili vrsto let uspešni, ker so pač ime srečo, odpovedali, ko se znajdejo v resničnih težavah,
Gore so trde. Čvrst mora biti tudi človek, ki jim hoče in zna kljubovati. To pa ni dano vsakomur.
Pol uspeha bi bilo že to, če bi se pred vsakim pohodom ovedli, da izlet visokogorski svet ni veselica s srečelovom in da tisti, ki vodi skupino ljudi, zanje tudi odgovarja. Vsaj to.
MILAN MAVER
