Kot eden redkih (zadnjih) alpinistov, ki svoje misli, opažanja in kritike deli, se Reinhold Messner, eden najvplivnejših alpinistov 20. stoletja, v svojem novem delu Il mio Sudtirolo vrača k pokrajini, ki ga je oblikovala. Ne kot romantični nostalgik, temveč kot nekdo, ki svoj »Heimat« razume v vsej kompleksnosti: kot prostor identitete, političnih napetosti, kulturnih prelomov in naravne lepote, ki je danes pod vse večjim pritiskom.
Messner poudarja, da je Južna Tirolska zanj več kot rojstni kraj. Je »vrsta svetlobe, pokrajina, ki je naša«, prostor, kjer se prepletajo tri jezikovne skupnosti in tri zgodovinske izkušnje. Njegova knjiga je zato hkrati osebna pripoved in politični dokument, ki razgrinja desetletja družbenih sprememb — od povojnih napetosti do današnjih izzivov globalizacije.
V pogovoru ob izidu knjige Messner brez olepševanja spregovori o tem, kar ga že dolgo skrbi: o prihodnosti Dolomitov, o identiteti Južne Tirolske in o tem, kako množični turizem spreminja gorski svet.
»Dolomiti so se izrodili. Ne znamo več delati turizma.«
Messner ne skriva razočaranja nad tem, kar se dogaja v »njegovih gorah«. Po njegovem so Dolomiti postali žrtev lastnega uspeha: preveč prometa, premalo načrtovanja, preveč tekmovanja med provincami, ki bi morale sodelovati.
Kot primer izpostavi Tre Cime di Lavaredo, kjer se po njegovih besedah dogaja »popoln nesmisel«: množice, kaos, izguba kakovosti. »Vsi, ki iščejo visoko kakovost, pridejo, pogledajo in rečejo: nikoli več,« pripomni. Po njegovem Dolomiti ne potrebujejo več promocije, temveč upravljanje, ki bi znalo zaščititi tisto, kar je najdragocenejše: tišino, mir in edinstvenost.
Avtonomija kot prostor sobivanja
V knjigi Messner zagovarja idejo »deljene avtonomije«, ki temelji na sožitju nemško, italijansko in ladinsko govorečega prebivalstva. Sam se ne opredeljuje kot Nemec, Avstrijec ali Italijan, temveč kot Južnotirolec in Evropejec. Po njegovem bi prav takšna identiteta — odprta, nenacionalistična — lahko bila model za širšo Evropo.
Ob tem pa opozarja, da je Južna Tirolska dolgo živela pod močnim vplivom lokalnih političnih in medijskih struktur, ki so določale, kaj se sme povedati in kaj ne. »Jaz sem bil vedno nekdo, ki ni sodil v noben okvir,« pravi. «In zato sem delal preveč hrupa.«
»Razmišljal sem, da bi odšel. V Patagonijo!«
Messner priznava, da je imel obdobja, ko se je počutil izrinjenega iz lastnega okolja. Po vzponu na Everest leta 1978 se je začela napetost, ki je vrhunec dosegla ob obnovi gradu Firmian, kjer danes stoji eden njegovih muzejev. »Pet let so mi metali polena pod noge,« pravi. “Nihče ne bi rešil tiste ruševine, jaz pa sem moral skozi neverjeten boj.«
V nekem trenutku je resno razmišljal, da bi zapustil Južno Tirolsko. »Šel bi v Patagonijo. Za trenutek je obstajala možnost, da bi postal pastir.«
Turizem, ki potrebuje zgodbo
Messner verjame, da je prihodnost Dolomitov odvisna od sposobnosti, da se turistom posreduje zgodba — ne kot marketinški trik, temveč kot način, kako ljudje razumejo gorski prostor. »Če jim znaš povedati, zakaj je neka dolina nevarna spomladi ali zakaj se po jezeru ne hodi, ko se topi led, bodo to sprejeli,« pravi.
Po njegovem je prav pripoved — storytelling — enako pomembna kot infrastruktura. »Imamo tri vrednote: tišino, mir in edinstvenost. In prav te uničujemo.«
Olimpijske igre in prihodnost Dolomitov
Na vprašanje, ali je olimpijska prepoznavnost prinesla nov val turistov, Messner odgovarja previdno. Po njegovem bo Cortina morda pridobila, a dolgoročno bo uspešen le tisti turizem, ki bo znal ponuditi več kot množice in spektakel. »Ko bo bogastvo prešlo iz Evrope v Azijo, bo Italija za mnoge postala velika muzejska izkušnja,« pravi. »A če bomo znali razpršiti obiskovalce in ne bomo preobremenili gora, lahko ustvarimo novo, trajnejšo obliko turizma.«
Messnerjev Sudtirol: med ljubeznijo in kritiko
Messnerjev pogled na Južno Tirolsko je dvojen: globoko ljubeč in hkrati neizprosno kritičen. V knjigi brani kulturne korenine, a opozarja na nevarnosti samozadostnosti, politične zaprtosti in napačnega razumevanja turizma. Njegova Heimat je prostor, ki ga ne želi zapustiti — a tudi prostor, ki ga želi predramiti.
»Če bomo znali ohraniti svoj provincialni značaj,« pravi, »bomo lahko obstali v globaliziranem svetu.«
