Mar (res) zabijanje klinov ni več prvi korak ob vstopanju v svet sten, alpinizma, …?
Včasih (in večkrat) je v steni najlepši zvok tisti, ki ga slišiš šele, ko se vse umiri: čisti kovinski ton klina, ki se (u)sede v skalno razpoko in pove, da drži. To ni le tehnični detajl. Je jezik, ki ga alpinisti razumejo brez prevoda.
Ko zabiješ klin, poslušaš. Najprej votel, negotov udarec. Potem globlji ton, ki se odbije od skale. In na koncu tisti kratek, jasen ping, ki pomeni: to bo držalo.
Včasih so klini novi, svetleči. Drugič — kot v posnetku — so stari, (ob)rabljeni, z zgodovino v kovini. Takrat je zvok še bolj pomemben. Stena ti pove, ali sprejme železo ali ne.
Zabijanje treh klinov, od katerih sta dva »že v letih«, je skoraj ritual: preverjanje, poslušanje, dvom, ponovni udarec, in šele nato zaupanje. To je trenutek, ko se srečata stara šola in sodobna tehnika — ko se izkušnje merijo v tonih, ne v »Newtonih«.
V dobi lahkih »camov«, mikro zatičev in vrhunskih izvrtanih varoval je zven klina nekaj, kar ostaja. Je spomin na čase, ko je bilo železo edina možnost. In hkrati opomnik, da je včasih prav ta preprost kos kovine tisti, ki naredi razliko med negotovostjo in varnostjo …
