Prejšnji prispevek: Razsuto gorništvo: ko se vrhovi spreminjajo v blagovne znamke
Morda se vam zdi ta slika pretirana ali napihnjena. A roko na srce — ali ni to natanko smer, v katero kot družba drsimo? Vsak tih pristanek na »varnostni monopol», vsako alibistično* »tako pač piše v zakonu, moramo sprejeti«, vsak manjkajoči javni pritisk za spremembo bolnih, lobističnih pravil, ki diskriminirajo izkušene gornike (velja tudi na splošno), nas potiska korak bliže tej realnosti.
Poglejte tisti cenik tatr(an)skih storitev na tabli: 510 € za Gerlach, 480 € za Satan, stotine evrov za tečaj, ki si ga je nekdo v »organizaciji« preprosto izmislil kot obvezno mitnino. Če dovolimo, da se iz svetišča narave naredi privatizirano cestninsko postajališče, kjer je žig v knjižici in plačan vodnik pomembnejši od človekove svobode, znanja in odgovornosti, potem lahko nekoč res končamo tako: kot tujci v lastnih gorah, nadzorovani z orožjem v rokah oblasti, medtem ko plačujemo nesmiselne odpustke za zrak, ki bi moral biti dostopen vsem.
To lahko ustavimo samo sami — tako, da se nehamo bati spregovoriti. Peter Repa …
*alibist – oseba, ki išče alibi, se skriva za alibijem in se izogiba odgovornosti
