Gore z (meščanskim) lastninjenjem in vse večjo močjo interesnih skupin vse bolj izginjajo kot pojem svobode v sicer zahtevnem, človeku neprijaznem svetu
Gerlachovský štít, najvišji vrh slovaških Tater in Karpatov, je simbol (denimo tako kot »ugrabljeni« Triglav). Ne le zaradi svojih 2654 metrov, temveč zaradi tega, kar predstavlja: razkorak med tradicionalnim gorništvom in novodobnim, vse bolj komercializiranim pristopom, ki se širi po svetu. Vprašanje, ki se danes postavlja, ni več »kako splezati na goro«, ampak »kdo ti to dovoli in koliko boš plačal«.
Gerlach kot simptom širše bolezni
V Tatrah je Gerlach postal emblem spora: ali je gora še javno dobro ali pa je postala zasebno igrišče z visokim vstopnim pragom. Odstranjene verige in jeklenice, ki so nekoč omogočale varen prehod izkušenim planincem, so danes v obdobju, ko je turizem »ubil« planinstvo, nadomeščene z obveznim vodniškim spremstvom. Argument je varnost, a mnogi vidijo v tem predvsem umetno ustvarjeno nevarnost, ki legitimira drage vodniške storitve.
To ni osamljen primer. Podobni trendi se pojavljajo: na Matterhornu, kjer se govori o omejitvah in visokih taksah, na Mont Blancu, kjer so rezervacije obvezne in kazni visoke, v Dolomitih, kjer se klasične ferate spreminjajo v plačljive atrakcije, v Nepalu, kjer se komercialne odprave množijo hitreje kot znanje udeležencev.
Gorništvo se drobi na dva svetova: tiste, ki si ga lahko privoščijo, in tiste, ki so izrinjeni na rob.
Strah kot poslovni model
V primeru Gerlacha je kritika jasna: tragedije se uporabljajo kot marketinško gorivo. Vsak nesrečni dogodek postane dokaz, da je samostojen pristop »smrtno nevaren«. A vprašanje ostaja: ali je nevarnost res naravna, ali pa je deloma posledica odstranjene infrastrukture, ki je nekoč omogočala varen prehod?
V Alpah in na Balkanu je praksa drugačna: tam se ob obilici sredstev nevarnost zmanjšuje z infrastrukturo — jeklenicami, klini, urejenimi potmi. V Tatrah pa se nevarnost včasih zdi kot orodje za ohranjanje ekskluzivnosti.
Novodobni nesmisli v gorah
Gorništvo se globalno sooča z novimi absurdi: vrhovi kot »premium produkt«, obvezni vodniki tam, kjer jih nekoč ni bilo, socialna omrežja, ki ustvarjajo pritisk na obisk »viralnih« lokacij, množice, ki sledijo trendom, ne znanju, in komercialni interesi, ki prehitevajo etiko.
Namesto da bi gore ostale prostor svobode, postajajo prostor nadzora, pravil in finančnih ovir.
Kaj je rešitev?
Ne gre za to, da bi zavračali vodnike — njihova vloga je pomembna in pogosto ključna. Problem je, ko se vodništvo spremeni iz možnosti v prisilo.
Gore niso luksuzni resort. So skupna dediščina.
Kdaj bomo vrnili gore ljudem?
Gerlach ni K2. Je zahtevna gora, ki zahteva znanje, izkušnje in spoštovanje. Toda ni gora, ki bi morala biti dostopna le tistim, ki lahko plačajo 500 evrov za spremstvo. Če dovolimo, da se tak model razširi, bomo kmalu živeli v svetu, kjer bo vsak vrh — od Triglava do Grossglocknerja (od Malega do Velikega Kleka — postal blagovna znamka z vstopnino.
Gorništvo je nastalo kot prostor svobode, ne kot prostor fevdalnih privilegijev. Čas je, da se vprašamo, ali želimo, da se ta tradicija ohrani — ali pa bomo dopustili, da se razsuje pod težo novodobnih nesmislov. Prosto po Prešernu iz prispevka … Petra Repe – Nadšenci horské turistiky
