nova spoznanja SLF spreminjajo razumevanje plazov
Raziskovalci švicarskega Inštituta za raziskovanje snega in plazov (SLF) so potrdili, da se razpoke v šibkih snežnih plasteh širijo bistveno hitreje, kot je kazala dosedanja teorija. Nova terenska merjenja v Davosu so pokazala, da lahko hitrost širjenja preseže 100 metrov na sekundo, v nekaterih primerih pa doseže celo 130 m/s – kar je nad teoretičnimi mejami, ki so jih do zdaj uporabljali v modelih plazov.
Gre za pomemben preboj v razumevanju mehanike snežne odeje, saj hitrost širjenja razpoke neposredno vpliva na velikost in verjetnost sprožitve plazu. Hitrejše širjenje pomeni manj možnosti, da se razpoka ustavi, kar lahko vodi v večje in bolj uničujoče plazove.
Kritična zima in množica »wummov«
Od 10. januarja 2026 so pri SLF prejeli stotine poročil o »wummih« in daljnih sprožitvah, kar je jasen znak izjemno šibke snežne odeje. »Wumm« nastane, ko (določena) snežna obremenitev povzroči porušitev šibke plasti, razpoka pa se v trenutku razširi po terenu. Če doseže strmejši del pobočja, lahko sproži plaz – tudi daleč od kraja, kjer je bil sprožen pritisk.
Do zdaj je veljalo, da se takšne razpoke širijo s hitrostjo 20–80 m/s. Nova merjenja pa kažejo, da je realnost precej bolj dramatična.
Eksperimenti v Davosu: lov na razpoke
Raziskovalec SLF Bastian Bergfeld je več let poskušal ustvariti pogoje, v katerih bi lahko nadzorovano sprožil razpoke in jih izmeril. Najti primeren teren je bil izziv: potreboval je naravno snežno odejo, naklon nad 30°, a hkrati varno lokacijo, kjer morebitni plaz ne bi ogrozil opreme ali raziskovalcev.
Primeren teren je našel kar na robu Davos Platza. Tam je ob vsakem sneženju ročno odstranjeval sneg okoli testnih polj, da bi ohranil šibko plast nedotaknjeno. Včasih je bil sneg tako občutljiv, da je že njegov prihod sprožil razpoko – a ta se ni razširila v izolirano testno polje.
Ko so se pogoji poklopili, je lahko sprožil »mini plazove« in jih posnel z visokohitrostnimi kamerami iz več zornih kotov.
Kaj so pokazali posnetki?
Meritve so razkrile dvofazno širjenje razpoke:
1. Počasna začetna faza
Razpoka se najprej širi razmeroma počasi, približno 50 m/s.
2. Kritična razdalja – nato pospešek
Ko razpoka doseže 5–6 metrov, se nenadoma pospeši in preseže 130 m/s, kar je hitreje, kot so dopuščali obstoječi teoretični modeli snežne mehanike.
Raziskovalci domnevajo, da k pospešku prispeva gravitacija na pobočju, podobno kot pri širjenju razpok v drugih materialih. Johan Gaume, vodja raziskovalne skupine za masne premike v Alpah, opozarja, da podobne hitrosti poznajo tudi iz seizmologije, kjer se razpoke v zemeljski skorji širijo nad teoretičnimi mejami.
Kaj to pomeni za razumevanje plazov?
Hitrost širjenja razpoke je ključna za: velikost plazu, verjetnost, da se razpoka ustavi, oceno nevarnosti v plazovnih biltenih, načrtovanje zaščite infrastrukture.
Če se razpoke širijo hitreje, kot smo mislili, to pomeni, da se lahko plazovi pogosteje razvijejo v večje mase, saj je manj možnosti, da bi se širjenje spontano ustavilo. To ima neposredne posledice za napovedovanje plazovne nevarnosti in upravljanje tveganj v gorskem okolju.
Kaj še ni znano?
Bergfeld opozarja, da so bili eksperimenti izvedeni v kontroliranih pogojih. V naravi je snežna odeja bolj heterogena, pobočja so kompleksnejša, vplivov je več.
Še ni jasno: kako pogosto se takšna hitra širjenja dogajajo v naravi, kako natančno lastnosti snežne odeje vplivajo na pospešek, ali je mogoče te procese zanesljivo vključiti v operativne modele.
Za dokončne odgovore bodo potrebne študije naravnih plazov, ki so bistveno težje izvedljive in bodo zelo težko primerljive predvsem zaradi terenskih ovir.
Nova spoznanja SLF predstavljajo pomemben korak naprej v razumevanju mehanike snežne odeje. Razpoke v šibkih plasteh se lahko širijo hitreje, kot je dopuščala teorija, kar ima neposredne posledice za napovedovanje plazov in varnost v gorah. Če se bo nekoč potrdilo, da so takšne hitrosti pogoste tudi v naravi, bo to pomenilo, da moramo: posodobiti modele plazovne nevarnosti, bolje razumeti kritične šibke plasti, in prilagoditi ocene tveganja za infrastrukturo in ljudi.
Gore ostajajo nepredvidljive — a z vsakim novim spoznanjem smo korak bližje razumevanju, kako se nevarnost v snežni odeji razvije v plaz. Seveda, če smo na poti spoznanja pripravljeni na …
