kako so družabna omrežja postala novi dnevnik vzponov
Včasih so alpinisti svoje ture zapisovali v zvezke, ki so jih hranili doma, zabeležili svojo prisotnost v skromne vpisne knjige na vrhovih. Zgodbe z so se že pred časom preselile na družabna omrežja, kjer dobijo novo življenje. Fotografije, kratki videi, dolgi zapisi in osebne refleksije postajajo sodobni gorniški dnevnik — odprt, deljen, odziven.
In prav v tem novem prostoru se kaže, kako močno ljudje potrebujejo pripoved o svojem doživetju.
Eden tistih, ki to počne z občutkom, znanjem in izkušnjo, je Miljko Lesjak — gorski reševalec, alpinist, upokojeni policist in fotograf (pa verjetno še kaj). Njegov zapis o nedeljskem zimskem vzponu na Krn ni le poročilo o turi, ampak pripoved, ki bralca povabi v svet snega, svetlobe, previdnosti in tihega občudovanja gora.
Takšni zapisi razkrivajo, kako družabna omrežja niso le prostor za všečke, ampak tudi prostor za podoživljanje.
Ko Lesjak opisuje, kako ga je žena tik pred polnočjo spodbudila z besedami »Pa bejž v hribe«, bralec začuti tisto spontano radost, ki je mnogim gorolazcem tako znana. Ko z besedo in fotografijo pripoveduje o prvem jutranjem pogledu na zasneženi Krn, o barvah vzhoda in o tišini, ki jo prinese zimski dan, se zdi, kot da smo tam z njim.
Družabna omrežja omogočajo (tudi) prav to: da se trenutek, ki je bil nekoč intimen in neponovljiv, razširi v skupnost, ki ga lahko deli, komentira, razume.
A hkrati takšni zapisi nosijo tudi pomembno izobraževalno vrednost. Lesjak ne opisuje le lepote, ampak tudi nevarnosti: ogromne plazovine, zdrse snežnih plošč, opasti, ki visijo nad grebenom, in teste snežne podlage, ki jih opravi mimogrede, a z izkušnjami desetletij.
V času, ko se v gore podaja vse več ljudi, so takšni zapisi dragoceni. Ne moralizirajo, ne strašijo, ampak pokažejo, kako razmišljati, kako opazovati, kako se odločati. Če takšno objavo pripravi izkušen, nihče ne zavpije: »Ej, a ni (še) prenevarno! A ne vabiš ljudi v past?«
Družabna omrežja so tako postala prostor, kjer se prepletajo doživetje, znanje in opozorilo.
Ko Lesjak opisuje, kako je s cepinom zarezal v snežno ploščo, ki je takoj zdrsnila, bralec razume, da je gora pozimi nekaj živega, nekaj, kar zahteva spoštovanje. Ko pokaže fotografijo opasti, ki visi nad praznino, se zavemo, da lepota in nevarnost v gorah vedno hodita skupaj.
In vendar je v njegovem zapisu tudi nekaj, kar presega tehnično ali varnostno razlago.
To je veselje. Veselje nad razgledom, nad belino, nad tem, da je Slovenija majhna in hkrati neskončno raznolika. Veselje nad tem, da lahko človek v enem dnevu stoji na zasneženem vrhu in zvečer gleda hokej.
To je tisto, kar družabna omrežja ujamejo bolje kot katerikoli vodnik: osebni ton, drobne misli, trenutke, ki bi sicer ostali neizrečeni.
Zato so takšni zapisi pomembni. Ne zato, ker bi nadomestili klasične gorniške opise, ampak ker dodajo nekaj, kar je bilo včasih skrito: človeški glas.
Glas, ki pove, zakaj gremo v gore.
Glas, ki pokaže, kako jih doživljamo.
Glas, ki nas opomni, da je vsaka tura zgodba — in da je vsaka zgodba vredna, da jo delimo.
V času, ko se gore spreminjajo, ko se razmere hitreje obračajo, ko je znanje pomembnejše kot kadarkoli, so družabna omrežja postala nova oblika gorniške kulture. Ne nadomestek, ampak dopolnilo. Ne tekmovanje, ampak pripoved.
In ko nekdo, kot je Miljko Lesjak, deli svoj dan na Krnu, ne pokaže le poti, ki jo je prehodil.
Pokaže tudi pot, ki jo lahko prehodimo mi — z več razumevanja, več spoštovanja in več ljubezni do gora.
