Razkril dolgo zamolčano skrivnost Dolge njive

Slovenske novice, 01. november 2022

ZGODOVINA SLOVENIJE

Upokojeni brigadir Janez Kavar napisal knjigo o kovinskih zabojih v Karavankah. Območje pod grebenom Košute je bilo do osamosvojitve Slovenije zastraženo.

Živimo v časih, ko mislimo, da vse vemo in da je vse, kar se je zgodilo, zapisano na svetovnem spletu. Kljub temu pa nekaterim še vedno uspe razkriti kakšno skrivnost. Eden od njih je upokojeni brigadir Slovenske vojske Janez Kavar, znan po Tržiču in širše, nekoč teritorialec, obrambni ataše v Washingtonu, vojaški predstavnik v Bruslju pa tudi alpinist in gorski reševalec. Že dolgo ga je glodalo skrivnostno dogajanje med drugo svetovno vojno na eni od tržiških planin, Dolgi njivi pod Košutnikovim turnom, to poletje pa je vse skupaj razkril v knjigi Skrivnost Dolge njive.

Prepovedano območje

Po drugi svetovni vojni so bile planine pod grebenom Košute, kjer poteka meja med Slovenijo in Avstrijo, povsem nedostopen in odročen svet. Do Kofc se je še smelo, naprej pa so pot preprečevali do zob oboroženi graničarji. Le kmetje so pasli živino na planinah in ilegalci so tam čez bežali v lepši svet. »Čudovito lepa divjina je bila to in vanjo smo lahko na izletih z mojim očetom le pogledovali. Zato mi je ta skrivnostnost ostala v spominu in vedno sem si jo želel spoznati od blizu,« nam pripoveduje Kavar.

Ko so graničarji in omejitve izginili z gorskega grebena, je kot navdušen gornik najraje zahajal prav v ta prvinsko ohranjeni košček tržiških gora, na planine pod Košuto in višje na Košutnikov turn, Kladivo in Veliki vrh. V pogovorih s pastirjem in oskrbnikom na Dolgi njivi Nikom Krapežem je imel priložnost slišati marsikatero zgodbo o medvojnem dogajanju in skrivnost Dolge njive se je začela razkrivati.

Po vojni so mnogi v okolici Dolge njive naleteli na nenavadne in precej velike kovinske zabojnike, nekateri so bili celo polni orožja. Tudi Krapež, od leta 2018 že pokojni, je nekoč med rušjem našel enega in ga v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja pritrdil na smreko v bližini planšarije. Neznani predmet je tako med domačimi kot obiskovalci iz drugih krajev sprožil veliko zanimanja, predvsem ugibanja in pogovorov, kaj naj bi bil in kako je tja prišel. Izkazalo se je, da gre za zaboj, v kakršnem so zavezniki med drugo svetovno vojno z letali spuščali pomoč partizanom. Leta 1998 je gorenjski odbor koroških partizanov zaboj postavil na leseno ogrodje in mu dodal tekstovno tablo, lani pa so spominsko znamenje obnovili in ga razširili še z nekaj fotografijami.

»Dolga njiva je leta 1944 postala spuščališče za pomoč partizanom, ki so jo z letali v zabojih dostavljali zavezniki. To je bilo le eno od spuščališč na območju tedanje Jugoslavije, a je po mojih podatkih najvišje ležeče v Sloveniji. V zabojih je bilo v glavnem orožje, pa tudi oprema, hrana, cigarete, sanitetni material in celo pošta za zavezniške vojake. Kdo ve, kdaj je Niko našel tisti razpadajoči zaboj, a potem, ko ga je obesil na smreko, so se pri njem ustavili mnogi nekdanji partizani in planinci in tako je na dan prišla marsikatera zgodba, ki jo je potem povedal meni. Tudi to, da je takšnih zabojnikov še več in da so nekateri zakopani v zemlji. Pri raziskovanju me je vodilo predvsem dejstvo, da se o zavezniški pomoči odporniškemu gibanju pri nas ni govorilo. Precej vemo o reševanju zavezniških pilotov, tako rekoč nič pa o tem, kako so zavezniki pomagali partizanom. Spominsko znamenje na Dolgi njivi je eno od zgolj dveh v Sloveniji, drugo je nekje na Rogli,« pojasnjuje Kavar.

Prižigali ognje

Kot še razkriva v svoji knjigi, so zavezniki z letali jugoslovanskim partizanom prepeljali okoli 15.000 ton pomoči, od tega so je okoli tri tisoč ton odvrgli v Sloveniji. Zavezniška pomoč je bila del široke in načrtno zasnovane strategije boja proti nacizmu, pri tem pa so uporabljali predvsem tri tipe letal –​ liberator B-24, halifax in wellington. Med raziskovanjem in brskanjem po arhivih je Kavar ugotovil, da so se zapiski o spuščanju zavezniške pomoči po vojni večinoma porazgubili, da pa so se vseeno ohranile nekatere podrobnosti, je zasluga nekdanjega partizana Zapadnokoroškega odreda, Tržičana iz Loma pod Storžičem, Andreja Peharca. 55 let po začetkih spuščanja na Dolgi njivi, julija 1998, je napisal dolg zapis, tega je Kavar v celoti objavil v knjigi. V njem piše, kako so letala spuščala pomoč le ponoči, priletela pa so na zelo nizki višini, da so se izognila nemškim radarjem in protiletalskim sistemom. Partizani so jim kraje za spuščanje signalizirali z ognji, kurišča so oblikovali v obliki črke A.

Čeprav je v Skrivnosti Dolge njive razkril marsikatero podrobnost, Kavar nadaljuje svoje raziskovanje. Zanima ga predvsem, kdo so bili partizani in Angleži na Dolgi njivi, pa tudi kdo so bili padli zavezniki, o katerih Peharc piše ob koncu svojega zapisa.

Tik pred koncem vojne je namreč vodil 12 rešenih zavezniških pilotov iz Koprivne na Koroškem proti Dolgi njivi, namenjeni so bili naprej proti osvobojenemu ozemlju na Dolenjskem. A že na območju Dolge njive so padli v zasedo domobrancev in trije od njih so padli. »Vse teže bo odkrivati te neznane usode, a vendarle upam, da mi bo nekoč le uspelo. Rad bi izvedel, kdo so bili trije padli, iz katerih držav in kje so pokopali njihove posmrtne ostanke,« nadaljuje svojo raziskovalno pot po zgodovini Slovenije. 

Tina Horvat