Tudi plezanje v gorah je lahko način kako preživeti prosto soboto in nedeljo
Primorski dnevnik, 13. avgust 1985
»Kje si preživel nedeljo Duško?« Takšno vprašanje, kot sem ga zastavila svojemu mlademu kolegi Dušku Jelinčiču, ko sva se srečala ob začetku novega tedna na delu, bi lahko pravzaprav postavila komurkoli drugemu v tem poletnem času, ko mnogi še dopustujejo, nekateri za dalj, drugi za kratek čas. Njegov odgovor pa ni bil tak, kot bi mi ga dal lahko prav vsakdo izmed nas.
»Bila sva s prijateljem na Triglavu in preplezala njegovo severno steno. Bil sem prost v soboto in nedeljo, vreme je bilo še kar ugodno in tako sva se odločila za klasično smer v tej steni, ki pa je prav gotovo naj daljša saj je dolga 1200 metrov ter terja od 6 do 10 ur plezanja. Ko sva se vzpenjala proti vrhu je šlo vse v redu, več težav sva imela pri spuščanju, ker sta naju zajela mrak in še megla. Tako sva nad steno prebila noč. In, če povem, da je bilo kakih 15 stopinj pod ničlo in da sem moral začeti okrog štirih zjutraj močno udarjati s kladivom po steni, da sem se pogrel, potem je vsakomur jasno, da ni bilo vse prav tako lahko.«
Pa kako, da se odločaš za takšne izlete? Zato ker si ljubitelj planin, ker ti je ljubezen do teh vcepil že tvoj oče, ker imaš rad avanturo?
»Alpinizem ni in ne sme biti avantura. Vsak alpinist mora biti za vsako turo dobro fizično in duševno pripravljen. Sam redno treniram. Če imam le malo časa, grem na primer na Napoleonsko cesto, ki jo pretečem dvakrat v obeh smereh, obtežen tudi r utežmi do kakih 15 kg. Tudi pred tem podvigom na Triglav sem bil dve nedelji prej v Dolomitih, kjer sem še opravil dve kar težki turi.«
Ti si lahko privoščiš takšen weekend. Pa je še kaj naših mladih, ki se pravtako navdušeni nad gorami in takšnimi podvigi?
»Letošnja odprava naših alpinistov na Južno Anapurno je prav gotovo botrovala temu, da se je število članov našega alpinističnega odseka povečalo. Sedaj imamo že kar precej mladih, ki med tednom trenirajo z raznimi vajami ter hodijo tudi v Glinščico, ob nedeljah in prostih dnevih Pa gredo v Dolomite, ali v Julijce. Že v teh nekaj mesecih so opravili veliko dela ter si lahko privoščijo tudi težje ture. S prijateljem sva odšla na Triglav, da nekoliko preizkusiva najine fizične zmogljivosti in da preživiva prosti čas v gorah. Lahko bi šla tudi na morje. A meni je samo kopanje v morju premalo pestro, prelahko.«
Ti iščeš vedno tudi nekaj avanture. Zato si se letos januarja tudi sam podal v Južno Ameriko, z nahrbtnikom na rami?
»Svoj prosti čas hočem in želim vedno čimbolje izkoristiti ter spoznati čim več ljudi, njihove šege in navade, videti čim več sveta. Šel sem na to potovanje čisto sam ter sem vedel, da nosim tudi sam vso odgovornost. To ni bilo niti lahko, niti nekakšno počitniško potovanje v klasičnem smislu beseda. Videl sem marsikaj, doživel tudi veliko, bil pripravljen tudi potrpeti, se marsičemu odreči, ali prilagoditi razmeram in tako lahko rečem, da sem se vrnil obogaten z izkušnjami in spoznanji. Seveda niso vsi za takšna potovanja. Tisti, ki želi še vnaprej vedeti, kje bo spal, kaj si bo lahko ogledal, kako bo potekalo potovanje, ta naj se ne poda na pot tako, kot sva se na primer jaz, ali po moj prijatelj Bruno Križman, ki je tudi šel v Južno Ameriko.«
Kako pa gledaš na vse te mlade, ki preplavljajo v tem času razne ceste do letoviških krajev, samo z nahrbtniki na ramenih? Bi tudi našim mladim svetoval takšna potovanja?
»Nekaterim je potovanje modni hit. Vse hočejo imeti urejeno, za vse že vedo, kako bo potekalo. Drugi ljubijo avanturo in potovanje v neznano. Mnenja sem, da mora biti vsakdo tudi za takšen način potovanja dobro pripravljen. In končno se z leti tudi v vsakem izluščijo njegove prave želje in potrebe. Nekateri so zadovoljni s tradicionalnim načinom dopustovanja, drugi si želijo še kaj več.«
Ti se boš torej še odpravil na Triglav, ali kam drugam?
»Zakaj pa ne?! Če bo le primerno vreme in če bom imel čas, potem jo bom mahnil v gore. Svoj čas hočem čim bolje izkoristiti.«
N. L.
