Primorski dnevnik, 13. avgust 1985
Davor Zupančič
Res, da ni bilo mogoče storiti drugega, toda ko sem slišal, kaj zahteva od mene, bi ga bil najraje lopnil s cepinom in ga vrgel z grebena. Kaj takega pa nisem storil, tako da sem se godrnjaje spet odpravil po kamenje. Po nekaj metrih lažje plezanje smo potem dosegli široko, ravno površino, kjer so bila še vidna znamenja japonskega tabora. »Končno«, sem pomislil, in se do kraja izmučen sesedel v globok sneg.
Po krajšem sestopu smo spet dosegli tabor, kjer je Renard že pripravil kosilo in kjer je že bil tudi Lucijan Milič, ki je medtem prišel iz baznega tabora. Od vseh udeležencev odprave je Lucijan zaradi poguma in izredne volje najbolj vreden pohvale. Čeprav smo zjutraj sklenili, da ostalim ne bomo pravili o velikih težavah, ki so pred nami, Miliču nismo mogli zamolčati našega pesimizma.
Žalostno in precej zgodaj smo, potem ko smo nekaj ur kuhali liofilizirano juho, legli k počitku. Tudi naslednje jutro je Renard prvi skočil iz šotora in dobesedno stekel po grebenu navzdol, vzel nahrbtnik z vrvjo, ki je obešen na klinu stal nekje na polovici smeri ter predno smo mi zapustili tople spalne vreče, že pripravljal zajtrk.
»Koliko si plačan, da postavljaš take rekorde?«, sem ga vprašal.
»Ah,« je rekel, »če bomo vedno čakali šerpe za vsak tovor, bomo še prihodnje leto na tem prekletem grebenu.«
»Kaj misliš, kako bo danes z vremenom?«, sem nadaljeval pogovor.
»Zgleda, da bo jasno. Samo prekleto mraz je še, skoraj ne čutim več prstov na nogi«, je tožil Renard in medtem tolkel z nogami v led, da bi oživil otrple prste.
»Vrni se v spalno vrečo in se ogrej,« sem mu velel.
»Pusti, saj ni tako hudo. Prsti se bodo med hojo že ogreli«, je bil njegov trmasti odgovor.
Da bi čimprej odšli iz tabora, sem zaprosil vodjo, naj me z Lenardom pusti naprej. Obljubil sem, da bom fiksirala vso vrv, ki jo imamo na razpolago, medtem pa bosta on in Milič premaknila tabor na pravo mesto. Ugodil je moji prošnji, nama dal še nekaj nasvetov in že sva z Lenardom »žumarila« po speljanih vrveh. Sijajna naveza sva bila. V vsaki stvari sva se ujemala in nama ni bilo treba mnogo govoriti, saj sva se že na prvi pogled sporazumela. Napredovala sva sorazmeroma hitro in Renard, ki je tisti dan vodil, je spretno obvladoval vsako težavo. Hoja ni bila preveč mučna, ker sva pač hodila navzdol proti sedlu, toda strm, čist led, je naju prisilil na skrajno previdnost.
»Veš, da sva prva Bazovca, ki sta dosegla višino 5600 m,« sem za šalo zaklical Renardu, ki je smehljaje odvrnil: »Ker drugi niso tako prismuknjeni!«
Kot za stavo sva točno na sedlu končala vrv in začela s povratkom, tokrat navzgor proti novemu taboru, ki sta ga postavila Milič in Cergol.
Spet je snežilo in popoldne smo prebili v šotoru z rezultatom, da smo takoj pokadili tistih nekaj cigaret, ki nam jih je prejšnji dan prinesel Milič. Ob sončnem zahodu se je morje oblakov spustilo v nižino in temno modro nebo, ki ga je na obzorju omejevala rdeča črta zahajajočega sonca, je za naslednji dan naznanjalo krasno vreme. Začarani smo gledali južno steno Daulaghirija in se spominjali velikega podviga, ki so ga na tisti steni opravili jugoslovanski plezalci pod vodstvom Staneta Belaka Šraufa.
Ne vem, če sem se zaradi tega pogleda ali sijajne, komaj minule plezanje s sovaščanom, čutil zelo pogumnega in prepričan sem bil, da bomo vendar kos vsem težavam. Cergol in Milič bosta naslednji dan skušala preplezati navpične skale nad sedlom, potem pa bova z Lenardom dosegla drugi višinski tabor: tako se je glasil načrt, ki smo ga tisti večer pripravljali.
Lenard ni bil preveč optimist in nas je opozoril, da je celotno delo nesmiselno, ker nimamo vrvi za napredovanje. Upali smo sicer, da nam bodo šerpe pobrali že fiksirano vrv na spodnjih lažjih predelih in nam jo prinesli. Toda ta je bila samo želja, realnost pa precej drugačna. Če bi zares šerpe pristali na to zahtevo, kar je bilo že samo po sebi dvomljivo, bi si mi v primeru nesreče ali slabega vremena resno otežkočili sestop z gore. Toda moje navdušenje ni dojemalo teh nevarnosti.
Skvaril ga je samo močan veter, ki je grozil, da nas s šotorom vred spravi v dolino.
Tako se je končal 20. april in z njim, vsaj kar se mene tiče, tudi celotna odprava slovenskega planinskega društva iz Trsta na Južno Anapurno. Naslednje jutro sem namreč daleč pred ostalimi zapustil šotor in se predal premišljevanju. Sprevidel sem vse težave, pomislil na skromno ekipo štirih alpinistov, ki brez opreme vztraja na gori, samo da bi čim bolj oddaljila neizbežni poraz. Morda smo hoteli zadovoljiti tiste, ki so nam omogočili ta himalajski poskus, toda brez vsakršne potrebe smo se izpostavljali nevarnosti. Ni se nam treba sramovati, če nas je gora premagala. Takoj moramo pobrati, kar nam preostane in se podati v bazni tabor. Tako sem si dejal in potem planil v nezadržen jok.
