Primorski dnevnik, 14. avgust 1985
Davor Zupančič
Z mislijo sem spreletel celotno odpravo in komaj tedaj slišal še nepomirjeno diskusijo med Lenardom in vodjo odprave. Fausta je poleg mene molče pospravljala posodo in si pripravila nekaj vode za noč. Naenkrat me je Cergol poklical.
»Kaj je?«, sem kot v transu odgovoril.
»Ali misliš tudi ti sestopiti z Lenardom in Fausto?«, me je vprašal.
»Da,« sem odvrnil, »Nima nobenega smisla, da še naprej trpimo na tej gori, brez vsake možnosti uspeha!«
Verjetno ga je ta odgovor spravil iz tira in je surovo nadaljeval: »Nobene volje nimate do dela in nobene odgovornosti ne čutite do ljudi, ki si od nas nekaj pričakujejo. Kot vodja odprave vam ukazujem, da jutri napnete dvesto metrov vrvi!«
S tem stavkom je bilo diskusije konec, ker sva z Lenardom sklenila Cergola ubogati. Tudi on se je kmalu pomiril in nama svetoval najlažjo smer. Pred spanjem sem Fausti potožil motnje v trebuhu. To je bil samo začetek kalvarije, ki je trajala vso noč. Zaradi od sonca pregrele in brez dvoma pokvarjene slanine, ki sva jo tistega dne pojedla, je mene in Lenarda začelo hudo zvijati po trebuhu. Tresel sem se od vročine, neprestano bruhal in skoraj nezavesten govoril Fausti, ki je vso noč bedela, da hočem pomaranče in mineralne vode. Proti jutru, ko je meni šlo na bolje, so napadi zgrabili še Lenarda.
Fausta je po radiu poklicala zdravnika v bazo in ga vprašala za nasvet. Naročil nam je tablete, malo čaja, prepovedal vsakršno jed in svetoval, naj čimprej sestopiva. Mukoma sva se z Lenardom spuščala po fiksnih vrveh. Tako sva bila slaba, da se nama je v glavi vrtelo in nisva ostala dolgo na nogah. Vsakih nekaj metrov sva se namreč zgrudila v sneg. Cergol, Milič in Fausta so naju spremljali. Po dolgih urah, ki so se meni zdele cela večnost, smo dosegli bazni tabor. Malo gostejši zrak nama je takoj pomagal, vseeno pa sva se hitro spravila v spalno vrečo, da bi nadoknadila nekaj izgubljenega spanja.
Dan kasneje je bilo najino zdravstveno stanje že zadovoljivo. Nad baznim taborom so se grozeče vrtinčili črni oblaki in kazalo je, da bo vsak čas snežilo. Nevihta se je naznanjala tudi med člani odprave. Podzavestno sem začutil živčno napetost, ki je vladala v vsakem posamezniku. Med seboj nismo spregovorili besedice in samo šerpe so kot vedno nasmejani opravljali svoja dela. Toda tudi oni so se kmalu zavedeli napetega ozračja. Predvsem zvezni oficir, ki je bil zelo občutljiv, nas je povpraševal, če je kaj narobe.
Nekaj smo vendar morali storiti, da bi se rešili iz tega položaja, zato je Cergol sklical sejo v kuhinjskem šotoru. Vsak je povedal, morda proti volji, svoje mnenje o odpravi, predvsem pa predlagal, kaj sedaj. V tesnem prostoru je krožilo sedem različnih mnenj Besede so se med seboj križale, se odbijale, ena drugo zamikale. Nekatere so zvenele mogočnejše, druge umirjene, skromne, toda nič manj učinkovite.
Kaj vse smo tedaj govorili, sem s časom pozabil, vem pa, da je Cergol zaključil sejo s tole izjavo: »V bazi bomo ostali dva dni, da se odpočijemo, nato pa se bomo vsi brez izjeme podali v hrib.«
S to odločitvijo se nisem strinjal, še vedno se mi je zdelo nesmiselno, da se za prazen nič izpostavljamo nevarnosti. Nekateri so menili, da imajo alpinisti, ki se podajo v Himalajo, določene obveznosti pred družbo, ki jim finančno omogoča podvig. Toda alpinizem ni navaden šport. Alpinist mora pred nevarnostjo sam odločati in ocenjevati lastne sposobnosti. Vsak pretiran korak lahko pomeni najhujše; predvsem pa je nesmiselno, če hoče zaradi »odgovornosti do drugih« in ne iz lastne presoje preseči svoj dosežek za nekaj borih metrov, kot da bi se udeležil tekmovanja v skoku v višino. Morda, če bi bilo samo nekaj možnosti, da dosežemo vrh, bi se drugače izražal. V našem primeru pa sem bil odločno proti vsakemu tveganemu poskusu.
Od tistega 23. aprila je tudi vreme nasprotovalo odločitvi vodje odprave. Celih pet dni je neprenehoma snežilo, tako da smo s težavo hodili iz našega šotora v kuhinjskega. V takih razmerah ni bilo niti mogoče pomisliti na plezanje, zato smo si vsak po svoje kratili čas.
Poležaval sem na ležišču in prebiral knjige, ki sem jih v lepem številu prinesel s seboj. Prisiljena nedelavnost me je grozno razdražila in skušal sem se potolažiti z mislijo na nekatere vzpone v domačih gorah. Zaželel sem si suhe skale težke plezarije v steni, previsen in podobnih reči, ki ponavadi zaznamujejo moje nedeljske izlete. Spominjal sem se, kako sva z Walterjem nekega toplega poletnega dne skupaj zajtrkovala, si zaželela plezanja, oddirjala z avtom do Aljaževega doma, preplezala Jugov steber v Severni triglavski steni, ob sedmih zvečer pa zopet mirno in zadovoljno večerjala pri Mariju v Dragi.
Take in podobne misli so spremljale moje lenarjenje, šotor, prostor, vse mi je postalo pretesno in želel sem si čimprej proč. Ni bilo važno, kam. Hotel sem videti nove obraze, pogovarjati se z drugimi ljudmi, odločati o svojem početju in ne ostati pri siljeno nedelaven.
Po petih dneh, ki so se mi zdeli cela večnost, so se vremenske razmere končno izboljšale. Načrt o plezanju naprej je že splahnel, ker nam čas ni dopuščal, da bi se še poskušali na gori.
