Primorski dnevnik, 15. avgust 1985
Davor Zupančič
Samo tri dni nam je še preostajalo do vrnitve, in kuhar Kami je že odšel v dolino, da bi najel potrebne nosače.
Lenard, »big Lenard«, kot so ga imenovali šerpe, je žalostno sedel v kuhinjskem šotoru in si izmišljal slastne pojedine, ki nam jih je tudi pripravljal. Ozebline na prstih desne noge, ki jih je staknil na gori, so ga še vedno mučile. Zdravnik Vilko mu je sicer dal neke tablete in mast, da bi poživil krvni obtok v prstnih kapilarah, toda vse skupaj ni dosti spremenilo modre barve in ob samem dotiku ga je zelo bolelo. Zanj se je premagalo. Palec na nogi je bil vedno bolj temen in zanj se je torej že končalo.
Ostali smo se pripravljali, da poslednjič odidemo v hrib in poberemo opremo, ki smo jo pustili v prvem višinskem taboru. Lucijan Milič, dr. Vilko, obe šerpi in jaz smo se pripravljali na vzpon. Pridružila se nam je tudi Eva Fičur, ki si je srčno želela doseči višinski tabor. Že od vsega začetka je bila tista točka na višini 5600 m njen osebni cilj. Ko sta Vilko in Fausta pred tednom dni prišla do nas, se je Eva verjetno zaradi višinske bolezni obrnila nekje na polovici poti. Tako je imela tisti dan zadnjo priložnost, da doseže svoj višinski rekord, zato si je vestno nataknila opremo in mi sledila, ko sem prvi odšel iz baze.
Vsi smo bili še kar dobro aklimatizirani, tako da smo hitro prehodili snežišče do pod stene, potegnili na dan žumarje in se vedno z zadovoljivim tempom vzpenjali po fiksnih vrveh. Sonce je močno pripekalo in nikjer ni bilo videti niti najmanjšega oblačka. Spomnil sem se dneva, ko sem po isti poti hodil sam. Kako različni so bili občutki, ko sem še vedno mislil, da bomo našo odpravo uspešno dokončali.
Sedaj pa se nejevoljno, skoraj avtomatično vzpenjam po vrveh, ki jih bomo že isti dan pobrali in odnesli v Katmandu, da bi jih prodali in nekoliko popravili nesrečno bilanco ekspedicije. Zahtevna, skalnata zajeda je bila že za nami, ko so se iz doline začeli dvigati nič dobrega obetajoči, črni oblaki. Nismo se prestrašili, pomislili smo, da bomo pred neurjem že v bazi.
Pred menoj je bil sedaj tisti kuloar med seraki in previsnim skalovjem, nad katerim sem se razveselil, ko sem prvič plezal ta predel stene. Vrvi, ki so se napenjale po njem, so mu jemale deviško skrivnost in zame je pomenil samo dvesto metrov napora po slabem ledu. Oblaki, ki so se dvigali nenavadno hitro, so nas skoraj dohiteli, ko smo stopili na snežni »plateu«, kjer bi bili morali dobiti visokogorski šotor »Lhotse« in še nekaj druge opreme.
Ravna površina pa je bila na videz nedotaknjena. Obilica snega, ki je pet dni neprenehoma padal, je popolnoma zakrila našo opremo, kot tudi vsak znak našega prehoda. Kjer je približno ležala naša zaloga sem se s pomočjo šerp spravil na delo.
Ko smo končno vse izkopali, nas je zajela nevihta. Brez obotavljanja smo se podali naprej in ob slabi vidljivosti iskali fiksne vrvi, ki jih je Cergol napel preko ledenega zidu. »če se bo vreme še poslabšalo, bomo prespali noč v višinskem taboru in jutri sestopili z vso opremo«, sem dejal ostalim, ki so se s tem strinjali. Vrvi pa nismo nikjer našli. Pregledali smo vsak meter stene in ko smo že obupali, smo končno zagledali konec vrvi, ki je samo za nekaj metrov štrlela iz poledenele stene. Nevihta in mraz sta ponovno strdila topeči se sneg in ujela v past nam nepotrebno vrv.
Delo je bilo zelo naporno. Počasi, meter za metrom, sem se vzpenjal po navpičnem ledu, stal na konicah derez in močno udarjal s cepinom. Ostali so mi drug za drugim sledili, samo šerpama sem svetoval, da se vrneta in spotoma pobereta material, ki sta ga prej izkopala. Dobro poldrugo uro smo porabili za tistih 60 m, vreme pa se je nenehoma slabšalo. Snežinke so nam bile v obraz in se nabirale na temnih očalih; močan veter nas je oviral pri napredovanju in grmenje nevihte se je mešalo s hrumenjem plazov, ki so drveli po desni in levi steni.
V zgornjem predelu je bila vrv prosta, zato sem do grebena preplezal hitreje. Toda komaj sem stopil na njegovo nožasto ostrino, me je sprejel prati pekel. Veter me je naravnost vrgel nazaj, nedaleč pa so švigale strele. Vponke so bile tako nabite z elektriko da sef se kar svetile. Vrnil sem se nekaj metrov nazaj in položaj razložil ostalim. Vsi smo se v hipu odločili za čimhitrejši sestop. Žal mi je bilo predvsem za Evo, ki tudi tokrat ni dosegla svojega cilja. Toda nisem si mogel prevzeti odgovornosti, da te ljudi v taki nevihti prisilim plezati do 5600 m. Res, da nam je preostajalo še borih sto višinskih metrov, vendar bi znali nam biti usodni.
