Alpinistične novice 33/1985

Nova naša smer v Eigerju

V tej znameniti, 1800 m visoki steni v Švici so naši alpinisti splezali že svojo drugo smer — Težave v steni so celo VII-

ZAHTEVNO – Plezanje v Eigerju

Eigerjeva severna stena je med alpinisti pravi pojem. Le dobri in izkušeni plezalci si izborijo pot prek nje na ne sicer visok vrh (3970 m). Predvsem vreme tu kroji usodo tistih, ki krenejo v to mogočno steno. Naveza treh alpinistov iz AO Impol je konec prejšnjega meseca začrtala vanjo drugo jugoslovansko smer.
Marjan Frešer, Franček Knez in Danilo Tič so vstopili v steno 28. julija, in sicer v levem delu. Do prve navpične rumene pre­grade so plezali kar nenavezani in prišli nekako do višine oken zobate železnice, ki je zavrtana v to goro. Potem so navezani sple­zali še 14 težkih raztežajev in si pred nevihto uredili bivak pod strehami nad rumeno pregrado.
Naslednji dan je z vremenom kazalo slabše. Težave pri pleza­nju so sicer popustile, zato pa je bila skala slabše kvalitete. Bilo je tudi mnogo padajočega kame­nja. Kljub vsemu so dosegli rob stene okoli poldneva. Izstopili so po stebru v bližini izstopa leve Češke smeri. Med vzponom proti vrhu, kjer sicer ni težav, jih je zajelo neurje in tako so med se­stopom še enkrat bivakirali. Smer, ki so jo imenovali Fortuna, so plezali 18 ur, težave pa so ocenili VII-.
Prav gotovo je to dosežek mednarodne kvalitete in sodi v krog tistih smeri, ki so jih sple­zali po letu 1980 v desnem delu Eigerjeve stene, ki so sicer mal­ce krajše, a zelo težke. Diretissima, ki sta jo leta 1983 splezala Ghilini in Piola, ima težave tudi okoli VII-, opisala pa sta jo: ogabna. Poteka desno od Češke smeri iz leta 1976 (ocena VI+, A4). Severna zajeda (Howald-Ruedi 1981) je ocenjena celo z mesti VII+. Smer, ki pa sta jo plezala Maillefer in Steiner leta 1983, ima težave v glavnem vse­skozi od VII do VIII+ (11 raztežajev). Je sicer nekoliko krajša od prej omenjenih, ker sta se plezalca spustila v steno iz SV grebena, je pa zato izredno tež­ka. Torej v ta krog gotovo sodi tudi smer naših alpinistov, če­prav je seveda treba povedati: v Eigerju so samo težke smeri.

Tomo Česen

Eiger – stena smrti

Zaradi številnih nevarnosti je največja stena Centralnih Alp dolgo veljala za nepreplezljivo – Že majhni oblaki povzroče nevihte

Nad dolino Grindelwalda v švicarskih Alpah se dviguje slovita, mogočna steno Eiger. V širino sega približno 3 km v višino pa 1800 m. Zaradi teh razsežnosti je največja stena Centralnih Alp. Zato se v ta velikanski masiv ujamejo že najmanjši oblaki, ki lahko tudi v povsem lepem vremenu v hladni severni steni povzročijo nevihto z grmenjem in treskanjem, da čez steno derejo slapovi vode in leti preperelo kamenje. Če pa zapihajo hladni vetrovi, pada sodra in sneg. skale pa se prevlečejo s tanko plastjo ledu. Zaradi vseh teh nevarnosti so imeli dolgo časa severno steno Eigerja za nepreple­zljivo.
Da bi lahko spoznali Eigerjevo steno, čeprav površno, moramo poznati njeno zgodovino, ki sega v leto 1929. Prvi so poizkusili plezalci iz Münchna, splezali so nekaj sto metrov in zatem zdrsni­li, da so jih morali reševati. Nato sta se stene lotila Karel Mehrin­ger in Maks Sedlmayer. Brez te­žav sta splezala spodnji del in naslednji dan preplezala previsno ploščo do prvega ledišča. Tretji dan sta dosegla drugo ledišče, plezala sta naprej, vendar sta morala zaradi padajočega kame­nja bivakirati. V tej noči pa se je v steni razdivjala nevihta, stena se je prekrila s snegom in ledom. Ves naslednji dan je steno zakri­vala megla, le v soboto se je za hip razgrnila in opazovalci so ju videli na skalnem stebrišču na le­vi strani drugega ledišča. Zatem ju je megla zagrnila in skrila člo­veškim očem. Skrila ju je za ved­no. Nihče ni videl tega, kar se je nato zgodilo, skrivnost je ostala poznana le steni. Čez dva tedna je steno obletel najboljši nemški pilot in pri tem odkril Mehringerja na eni od številnih polic do kolen v snegu zmrznjenega. V steni sta ostala le dva klina, ki sta pomenila novo mejo v neznanem svetu. Kljub temu je misel o vzponu v drugih srcih živela še naprej. Tisto poletje leta 1938 bi­le v Münchnu olimpijske igre in Hitler je obljubil zmagovalcem Eigerjeve severne stene olimpij­ske kolajne.

Nove žrtve stene
Takrat so pod steno prišli štirje izkušeni alpinisti – Andreas Hinterstroiser, Willy Angerer, Edi Rainer in Toni Kurz. V uspeh niso podvomili, vzpon pa so pričeli zelo uspešno. Prepleza­li so težavno mesto pod Rdečo pečino, gladke plošče po njej pa so premagali z vrvnim nihanjem. Za seboj so potegnili vrv in si tako odrezali pot nazaj. Po petih urah so preplezali prvo ledišče in strmo skalno stopnjo nad njim, ob drugem ledišču pa so bivaki­rali. V enem dnevu so tako na­pravili veliko delo. Čez noč pa se je vreme poslabšalo. Oblaki so zagrnili steno. Naslednji dan so plezali naprej, vendar zelo poča­si. Šele naslednje jutro so jih opa­zovalci zagledali prav tam, kjer sta tragično končala vzpon Seldmayer in Mehringer. Kljub te­mu, da so bili izčrpani, so vzpon nadaljevali naslednji dan. Šele ko je enega od njih zadel kamen, so se odločili za vrnitev. Sestopali so počasi in pomagali ranjencu. Do večera so se vrnili na prvo ledišče. Naslednji dan je nepre­stano snežilo in deževalo. Kljub temu so sestopali naprej. Bili so že blizu okna podzemske železni­ce, tako da se je čuvaj že lahko z njimi pogovarjal. Dve uri pozne­je pa so iz stene prišli klici na pomoč. Čuvaj je nemudoma po­klical reševalce, ki so še isti dan odšli v steno.
Posrečilo se jim je, da so sto metrov nad seboj zagledali Tonija Kurza. Le-ta jim je povedal, da je edini ostal živ. Reiner je zmrznil nekje višje v steni, Hin­terstroiser je ponoči omahnil v globino, Angerer pa je visel mr­tev pod njim. Ker ni imel vrvi, je na pobudo reševalcev splezal do Angererja, ga vrgel v brezno in vzel njegovo vrv. Kljub zmrznje­nim prstom se mu je posrečilo razplesti zaledenelo konopljino vrv in konce povezati v vrvico, ki jo je vrgel reševalcem, da so mu nanjo privezali vrv in kline za spust. Šest ur je trajal njegov obupni boj na borni poledeneli polički, preden si je pripravil vrv za zadnji tridesetmetrski spust. Končno se je pričel spuščati, vsi so že verjeli v njegovo rešitev, le dva metra nad njihovimi glavami pa je obvisel na vrvi. Zmrznjeni prsti so spustili vrv, glava mu je klonila na prsi, nadčloveška volja je usahnila, njegovo življenje se je izteklo.

Prepoved in obleganje
Švicarji so takoj prepovedali plezanje v steni in razširile so se govorice, da stene ni mogoče preplezati. Zaradi tega so plezal­ci steno odslej še bolj oblegali. Želja po osvajanju jih je gnala v neznani svet. Po šestih neresnih poizkusih sta se stene lotila Vorg in Rebitsch in jo preplezala do tam, kjer sta končala Seldmayer in Mehringer. Tu ju je neurje prikovalo za tri dni, nato pa sta se srečno vrnila nazaj kljub slabe­mu vremenu. Kmalu zatem je v steni padajoče kamenje ubilo dva italijanska vrhunska plezalca – Sandrija in Mentija.
Vendar vztrajnost ne pozna meja, eni so odhajali, prihajali pa so novi in novi.
Leta 1938 so 21. julija prišli pod steno Andreas Heckmair, Ludvig Vorg, Henrich Harrer in Fritz Kasparek. Heckmair in Vorg sta mesec pred odhodom v Eiger pridno trenirala, v Münchnu pa sta si lahko izbrala prvovrstno opremo za skalo in led. Ko sta imela vse potrebno, sta se utaborila pod steno. Dvaj­setega julija sta bila že v steni pod Rdečo pečino. Ker je bilo drugo jutro oblačno, sta se odlo­čila za umik. Pri sestopu pa sta srečala Kaspereka, Harrerja, Faisla in Brankovskega. Kljub temu sta sestopila pod steno. Čez ne­kaj ur pa se je vreme izboljšalo. Sestopati sta pričela tudi Brankovski in Fraisl, saj je tega zadel kamen. Naslednje jutro sta Vorg in Heckmair vstopila v steno že zelo zgodaj. Do dvanajstih sta dohitela navezo od prejšnjega dne in skupaj so dosegli najvišjo mejo prejšnjih poizkusov. Zatem so pričeli v desno proti rampi in tam bivakirali. Prihodnji dan so plezali naprej in nad rampo zavili v desno proti ledišču v obliki paj­ka. Tu pa jih je ujelo slabo vre­me. Ponovno so bivakirali. Ker je močno snežilo, so se prožili plazovi. Čeprav so bili že blizu roba stene, je v teh težavnih raz­merah Heckermair, ki je vodil celotno navezo, večkrat padel. Le po srečnem naključju so se dokopali do roba stene in dosegli vrh Eigerja. Tako so Nemci vendarle slavili zmago na vrhu Eigerja z dvignjenimi rokami.

• Eiger – prvenstveni vzpon 27., 28. julija 1985. Plezali 18 ur Franček Knez, Marjan Frešer in Dani Tič, težavnost smeri VII. Smer smo poimenovali Fortuna.

Prvo srečanje leta 1979
Takšni so bili prvi začetki polni tragedij. Nekateri so bili uspešni veliko pa je bilo tudi takih, ki jih je stena pogubila. Zato so ji lju­dje nadeli ime »Stena smrti«. V poznejših časih so steno vse več­krat preplezali v različnih sme­reh, tako da je nastalo veliko no­vih smeri, vmes pa so se še naprej dogajale tragedije, da je ime po­polnoma upravičeno.

SEVERNA STENA EIGERJA – Vrisane so nekatere poglavitne smeri, na levi Fortuna.

S steno Eigerja sem se prvič srečal leta 1979. Ko sva z Zupa­nom prišla pod steno, je bilo vre­me še sončno, proti večeru pa so jo zagrnili oblaki in jo skrili najinim očem za šest dni. Nato sva odšla praznih rok. V poznejših letih sem se tu ustavil še večkrat. Tako mi je v ostenju uspelo pre­plezati dve novi smeri in ponoviti klasično smer v rekordnem času. Kljub vsemu sem si želel, da bi preplezal smer, ki bi potekala čez celotni del ostenja. V današnjem času pa je to velik problem, ker je že skoraj vse preplezano. Dol­go sem premišljeval in končno le videl možnost med poljsko in če­ško smerjo. Prvič sem poizkusil z Zupanom, pa naju je gladka in navpična stena zavrnila. Drugič sem poizkusil sam, pa mi je pada­joče kamenje razsekalo vrv in sem odnehal. Po vsem tem sem misel na vzpon že opustil. Ko pa sem se o tem ponovno pogovarjal s prijatelji, smo se odločili, da še zadnjič poizkusimo.
Sončnega popoldneva smo se odpeljali iz Celja. Marjanova škoda je že čez nekaj ur brzela po avtocesti severne Italije. Ob jutranjem svitu smo se pripeljali v Grindelwald. Zložili smo opre­mo na zobato železnico in se od­peljali do postaje Eiger Glacier. Na ramena smo si nadeli težke nahrbtnike in jo mahnili po ozki potki na pašnik pod steno Eigerja. Skozi oblake je sijalo sonce. Postavili smo šotor in si pripravili opremo za vzpon: kline, vrvi, spalne vreče, vponke, dereze, kladiva, hrano za štiri dni in še drugih drobnarij, tako da so bili nahrbtniki zvrhano polni in nam je ostalo le še toliko prostora, da smo vanje stlačili vsak svojo ve­trovko. Ker nas je nočna vožnja utrudila, smo legli k počitku, vendar nas je proti jutru prebudi­la močna nevihta. Ob petih je bilo nebo jasno, zato smo pobrali opremo in krenili pod steno. Za­četnih 300 m smo plezali drug za drugim in tako hitro napredovali. Po dveh urah nas je ustavila nav­pična in previsna stopnja. Iz na­hrbtnikov smo zložili opremo.
Na ta del stene sem se temelji­to pripravil. Navezal sem se na vrv in boj za centimetre se je začel. Skala je bila trdna, navidez gladke plošče pa so ponujale zelo majhne prijeme in stope. Dani in Marjan sta mi sledila po vrvi s pomočjo žimarjev. Na nekaterih delih previsne stene je težavnost dosegla VII. stopnjo. Na enem teh mest je Danija, ki se je vzpe­njal zadnji, odneslo iz stene, da je visel daleč proč od nje v zraku. Vendar naju je na vrvi hitro do­segel. Vse popoldne smo se daja­li s previsno pregrado in šele po­poldne smo splezali više, v malo bolj položen svet.

V nevihti ostali suhi
Vendar pa v tem delu ni bila skala več tako trdna. Ponekod je bila vsa razpadla. Pa tudi pred padajočim kamenjem nismo bili več varni, saj je žvižgalo okoli nas. Ure popoldneva so se hitro iztekle in okoli pete ure so nas zagrnili temni oblaki. Za odda­ljenimi vrhovi so bliski parali ne­bo. Bližala se je nevihta, stena okoli nas pa je bila gladka in strma, brez previsov, kamor bi se lahko rešili. Ko so padle prve kaplje smo dosegli rob. Z ozke poličke smo zmetali kamenje in posedli drug ob drugem. V zad­njem trenutku smo dosegli odre­šilni prostor in tako ostali suhi. Če bi nas zmočilo, bi se morali vrniti, ker nismo imeli dodatne obleke, vendar bi bila vrnitev čez previse izredno težavna. Lotili smo se konzerv, saj ves dan ni­smo ničesar zaužili. Za vodo ni bilo zadrege, če si pošteno stegnil roko, saj je na desni strani tekel cel slap. Ker so nas celodnevni napori zelo izmučili, nam hrana ni preveč dišala, zato smo se za­vili v vreče in utonili v spanec. Ponoči sem se pogosto zbujal in opazoval oblačno nebo. Ob pr­vem svitu smo začeli plezati na­prej. Priganjal sem prijatelja, da smo hiteli, kolikor se je le dalo. Oblaki so vse gosteje ovijali ste­no, ob enih popoldne smo dose­gli vršni greben. Kamenina je bi­la vsa razpadla in majava. Povrh vsega nas je ovila megla, iz kate­re se je vsipavala sodra.
Na snežišče pod vrhom smo priplezali že čisto premočeni. Kolikor nas ni ohladila mokra obleka, je k temu pripomogel še močan mrzel veter. Ker je bil proti vrhu sam led, sta prijatelja na čevlje privezala dereze. Dani je plezal prvi, Marjan drugi, sam pa sem ostal zadnji. Ker nisem imel derez, sem si v led s kladi­vom sekal ozke stopinje. To ga­raško vzpenjanje za tovarišema mi je popilo še zadnje moči, da so me v telo prijeli strahoviti krči. Še sreča, da je bilo tega ledišča samo 150 m. Ob petih popoldne smo v besnečem vetru in sodri dosegli vrh. Tu smo ostali le ne­kaj minut, nato pa smo začeli sestop po zahodni steni, kjer nas je ujela noč in smo še enkrat bivakirali. V mrzlem jutru smo sestopili v dolino in ob slovesu nam je veter samo za hip razpihal gosti sloj oblakov, iz njih pa je kot prikazen vstala v sonce odeta stena Eigerja.

Franček Knez

Izlet v Prago in Aderšpach
Komisija za mednarodno sodelovanje pri PZS-obvešča planince, filmarje in alpiniste, da ima še nekaj pro­stih mest za izlet od 1. do 8. septembra v ČSSR. Udeleženci izleta bodo lahko prisostvovali filmskemu festivalu, plezali ali planinarili v Češkem raju in Krkonoših, dva dneva pa bosta po­svečena zlati Pragi.
Po zadnjih podatkih filmarji lahko prenesejo filme s seboj in jih ni potrebno pošiljati po pošti. Prijave samo še do 13. avgusta do 12. ure na naslov Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, Dvoržakova 9, tel. 312-553 ali 315-493.

Tržičani v Civetti
Od 19. do 26. julija so člani AO Tržič, Filip Bence, Zvone Andrejčič, Željko Perko in Luka Rožič plezali v stenah nad kočo Vazzoler. V Torre Venezia so vsi preplezali smer Tissi-Andrich-Bartoli in smer Andrich-Fae. Bence in Rožič pa sta v tej strmi steni ponovila še smer Ratti-Panzeri. V Punta Agordo sta Perko in Rožič preplezala smer Solda-Man-seli, Andrejčič in Perko pa Raz v Tor­re di Babele. Vse te smeri imajo teža­ve od V. do VI. stopnje in nekatere med njimi spadajo med velike dolo­mitske ture.

Sestop po Čopu
Pavle Kozjek (AO Matica) je v na­vezi z Andrejem Begom (AO Jeseni­ce) 1. t. m. prosto ponovil v Šitah smer JLA, dva dni kasneje pa v Tri­glavu z Iztokom Osojnikom na enak način Peternelovo. Kozjek je potem navzgor nadaljeval sam. Splezal je čez Ladjo, potem pa sestopil po Čopovem stebru prosto. Lansko leto je prav ta­ko opravil že podoben zahteven se­stop po Aschenbrenerju v Travniku in pravi, da je bil sestop po Čopu težji. Če bi obstajale ocene za sestop, bi ga ocenil VII (Aschenbrener VI + ).

Skupna tura AS Železniki
Imeli so jo v Vratih in med drugim sta navezi Drago Frelih-Tina Tolar in Miha Prevc-Marjan Tolar ponovili Tržaško smer v Triglavu, teden pred tem pa isti plezalci še Dibonovo v Špiku.

Sestanek za treking
KOTG pri PZS vabi vse udele­žence treninga v Nepal, ki bodo odšli skupaj s preostalim delom članov odprave Daulagiri, naj se skupaj s člani odprave udeležijo sestanka, ki bo v četrtek, 15. av­gusta ob 16. uri v prostorih PZS. Odhod v Nepal bo 3. septembra. 9. t. m. so odšli v Nepal Andrej Štremfelj in Peter Markič, ki bo­sta inštruktorja v šoli za šerpe v Manangu, ter Marjan Kregar, ki bo uredil še potrebne formalnosti okrog odprave na Daulagiri.

Walkerjev steber
To najbolj znano smer v Jorassih sta23. in 24. julija preplezala Andrej Gradišnik (AO Ravne) in Mirko Kranjc (AO Črnuče). Pod rdečimi ka­mini sta se zaplezala preveč v desno in tako sta plezala zelo težaven izstop.

V Štajerski Rinki
Spominsko smer Draga Bregarja sta prosto ponovila Srečko Likar (AS Logatec) in Marko Lončar (Notranj­ski AO). Po nekaterih podatkih bi to bila 3. PP. Ocenjujeta jo VI +, v pe­tem raztežaju pod streho pa so po njunem težave VII-.

Vaja GRS Radovljica
V okviru praznovanja 90-letnice PD Radovljica so imeli radovljiški reše­valci na blejskem gradu praktičen pri­kaz reševanja iz stene. Domačinom in turistom so prikazali reševanje s po­močjo gramingerjevega sedeža in marinerjevih nosil, na koncu pa so poka­zali še spust ob vrvi čez 50 metrsko steno.
Na slovesni seji SO Radovljica so podelili plakete in med drugimi jo je prejelo tudi PD Radovljica, ki je ime­lo pomembno vlogo pri ohranjanju slovenstva v gorah, razvijanju planin­ske kulture, vzgoji mladih in pri po­stavitvi ter obnovi številnih planinskih domov.

Medvoška v Travniku
Marjan Kovač (AO Črnuče) in To­maž Willenpart (AO Matica) sta 20. julija opravila 4. ponovitev Medvoške smeri v severni steni Travnika. Pleza­la sta prosto in ocena je VI/I V-V. Kovač je z Milanom Črvom prosto ponovil JLA V Šitah, z Daretom Šola­jo pa sta ponovila v Stenarju Ancljev steber, sestopila pa po Prevčevi. Patarčič in Legen sta PP Kamniško v Vršičih, Črv, Patarčič, Mišo Jugovič in Janez Smerke pa so ponovili Dibonovo v Špiku. Opravili so tudi dve prvenstveni. V Skednjovcu (nad Vod­nikovo kočo) so splezali Direktno poč (V+, Al, IV, 150 m, 6 ur) in Modri dirkač (V-, III-IV, 150 m, 3 ure). Obe sta plezala Milan Črv in Peter Sušnik (vsi so člani AO Črnuče).

Brbotalnik v Trentarskem Pelcu
Mitja Lo Duca in Marko Pagon sta splezala to novo smer 28. julija, pote­ka pa desno od smeri Avrikelj. Visoka je 250 m, plezala sta 6 ur, ocenila pa VI/V+, IV. Je zelo krušljiva in zabija­nje klinov, ki jih nista pustila nič, je otežkočeno.

Vzponi AS Sežana
Bogdan Gerželj, Marjan Morelj, Marjan Olenik in Jože Sonc so obi­skali dolino Sulden in se povzpeli na Ortler, Cevedale, Gran Zebru in opravili spust na ledenik Solda po J grebenu (45°-50°). Potem so se pre­selili v Dolomite v dolino Val Canale. Olenik in Marjan Slapernik sta pre­plezala Z raz in SZ raz v severni steni Sasso d’Ortiga. V Punta della Dispe­razione pa so vsi preplezali Levo smer (Timilleto-Secco).

Novice iz Kamnika
Janez Benkovič je 14. julija sam preplezal Pallavicinijev ozebnik v Grossglocknerju, teden dni kasneje pa je plezal v Dolomitih z Natašo Erjavec. V Cinque Torri sta plezala Via Miriam, potem sta v Cimi della Madona plezala Raz tančic, v Cima Canali pa Buhlovo poč. Potem pa sta ponovila še Dvojni raz, ki poteka prek Pale del Rifugio in Sasso d’Ortiga in spada med najvelikopoteznejše ture zmernih težav v Dolomitih. Raz je v celoti visok 1000 metrov.
Franc Kemperle in Robert Flerin sta 20. in 28. julija v Martin steni splezala Spominsko smer Sonje Lanišek in jo ocenila VI, A2, zanimiva bi bila za prosto ponovitev. Kemperle in Janez Pinterič pa sta v Vežici splezala Akademsko, zadnja dva raztežaja sta imela dež in točo. 28. julija pa so člani AO plezali nad Kamniškim sedlom v Brani in Planjavi.

Plezalni vodniček za Vežico
Izdal ga je (na dobrem papirju) Sil­vo Babič, Dupleška 130, Maribor. Dobite ga lahko na ta naslov po 200 din. Na 30 straneh je opisanih 29 sme­ri in 4 variante. Za skoraj vse smeri so narisane tudi skice in označene na dveh preglednih shemah stene, dodan je tudi zemljevid področja. Vodniček je žepnega formata 11 x 15,5 cm. Na­slovno fotografijo (prvi raztezaj v Lahovi smeri) je prispeval Roman Cerar, ki ima tudi največ zaslug za raz­množevanje vodnička.

Impolčani aktivni
Člani AO Impol iz Slovenske Bi­strice so opravili nekaj dobrih vzpo­nov. 13. julija sta Milan Romih in Dani Tič v Sfingi ponovila smer Kunaver—Drašler. Do pod Sfinge sta prišla po Prusik-Szalayevi smeri. Naslednji dan sta v Stenarju splezala še Direk­tno. Teden dni kasneje sta Marjan Frešer in Tič prosto ponovila v Trav­niku Aschenbrennerja. Romih in Ivan Šturm sta 3. t. m. splezala Varianto v Travniku, Tič pa je v navezi z Simo­nom Vnukom prosto splezal Zajedo Šit.

Megleni raz
Zdenka Golavšek, Franci Horvat in Tonč Jesenek so 22. julija preplezali JV steno Male Rinke v novi smeri. Vstopili so v Tečajniški, potem pa zavili desno in po razu nadaljevali do gredine. Po primerjanju z znanimi po­datki vodi njihova smer v zgornjem delu med Sedmico in Baletko, Megle­ni jaz pa so ocenili IV/-III, 120 m, 2h.

Zagrebčani v Julijcih
Večina hrvaških alpinistov je v Chamonixu, koder so pripravili ledeniški tečaj. Zdenko Anic in Boris Čujić sta 27. julija preplezala še eno novo v Nad Šitom glavi. Hotela sta ponoviti Trmaste kamine, pa sta zašla. Pravil­no sta plezala, kakor kaže, le prvi raztežaj, sicer pa desno od Kranjske poči (Tanada-mandao sta ocenila s V+/IV, 250 m, 2 h), ki sta jo v zgor­njem delu tudi prečila. Naslednji dan sta ponovila Aschenbrennerjevo smer, Čujič prosto.

S programa Radia Trst A
Pred kratkim se je na Radiu Trst A končal šestmesečni ciklus oddaj, ki jih je pripravil Igor Škamperle (po rodu Tržačan, sedaj pa član AO Postojna, živi pa v Ljubljani). O vsebini jasno govori že njih naslov »Smer: sloven­ske gore«.
Od začetka julija pa do konca sep­tembra pa bo v »Beležkah« (vsak pe­tek od 11.30) na vrsti gradivo, ki ga je pripravil Davor Zupančič, član AO SPD Trst. Opisal je predvsem svoje dogodivščine v Himalaji.

Mešana naveza
Irena Komprej (AS Prevalje) in Mi­ro Podlipec (AO Matica) sta 13. julija preplezala Varianto v Travniku, na­slednji dan pa še Zajedo v Šitah. Pod­lipec je obe splezal prosto. Potem sta odšla v Francijo. Preplezala sta ameri­ško direktno v Druju in ozebnik Coutourier v Aig. Verte. Pravita, da se je obdobje lepega vremena končalo oko­li 27. julija.

Sto tisoč izvodov
V založbi Lenizdat je pred dnevi izšla že druga knjiga o velikem uspehu sovjetskih alpini­stov na Everestu. V odpravi, ki je uspela leta 1982 prek JZ stene, so bili tudi trije Leningrajčani. Avtor knjige je Leonid Zamjatin, pri pisanju pa jih je sodelovalo še nekaj. Naklada 100.000 izvodov in podatek, da je v njej 95 fotografij, tudi pove veliko.

Smuk s Šiša Pangme
Marcus Schmuck je bil vodja 12-članske odprave na kitajski osemtisočak Šiša Pangmo (8012 m). Deset se jih je povzpelo na vrh, 38-letni Oswald iz Linza pa je z vrha smučal vse do dna.

Franci Savenc

Dan slovenskih planincev 85
Letošnja osrednja proslava ob dnevu planincev, ta je vsako drugo nedeljo v septem­bru, bo v Zgornji Dravinjski doli­ni, točneje na Rogli ( 157 1 m), na Zreškem Pohorju v nedeljo, 8. septembra.
Organizator osrednje proslave ob dnevu planincev je PD Zreče, ki je pod pokroviteljstvom DO Unior pripravilo obsežen pro­gram. Proslava bo ob 11. uri s kulturnim programom. Ob tem pa bodo še družabne igre: tek­movanje gozdnih delavcev, roč­no kovanje, tek v vrečah, vleka vrvi, metanje kamenja itd. Tudi zabave s plesom ne bo manjkalo, za takt in veselo razpoloženje pa bodo skrbeli Štirje kovači. Poskr­beli bodo tudi za pijačo in jedačo (enolončnice in specialitete kra­ja), prenočišča pa bodo v hotel­skem kompleksu na Roglji, hote­lu Dobrava ter v Zrečah in okoli­ci. Tisti, ki ne bodo prišli z oseb­nimi avtomobili ali z rednimi av­tobusi, bodo imeli iz Poljčan po­sebne avtobuse do hotela Planja na Rogli. Propagandisti pripra­vljajo za dan planincev poseben plakat, nalepke, našitek in znač­ko, poseben prospekt, spomin­sko ovojnico, razglednice, spo­minski in poštni žig ter spo­minke.

INDOK

Jože Povšnar
Široka peč je brez primere v naših gorah. Iz melišč nad prelepo krnico se pne v nebo mogočna, široka stena. Rdečerumeni previsi in sive plošče so njena značilnost. Gora sanj in želja za marsikoga. Izziv, ki se mu ni moč upreti.
V prekrasnem poletnem jutru ti hiti srce samo navzgor, gibanje nad globi­no te tako zaposli, da celo pozabiš na vse te lepote. Veliko časa si posvetil treningu v zadnjih mesecih, počutiš se močnega in lahkega, toda – krušljiv stop, oprimek, trenutek nepazljivosti, kdo ve, in…
Zelene smreke nad martuljškimi slapovi šume v toplem poletnem ve­tru. Široka peč je kot oltar v zahajajo­čem soncu, nad dolino se spušča mrak-vedno nasmejanega prijatelja ni več.
Jože Povšnar je v petih letih aktiv­nega plezanja med drugim opravil pr­ve proste ponovitve Libereške smeri v Frdamanih policah in Švicarske v Ra­kovi špici. V zadnji zimi pa mu uspela vrsta solo vzponov prek naših najtežjih slapov, za konec tudi prek Čedce v Kočni, ki pomeni korak na­prej, mogoče celo VII. stopnjo tudi v tej atraktivni veji alpinizma. Prav ta pa je bila Jožu najljubša.

Srečo Rehberger

Za in proti tekmovanju v plezanju
Prvo uradno mednarodno tekmovanje v športnem pleza­nju še vedno odmeva v alpini­stičnih krogih. Predstavniki in­dustrije, ki se ukvarja z izdela­vo alpinistične opreme, so si, kakor kaže, zamislili serijo to­vrstnih tekmovanj, ki bi bila, podobno kot »serije« v drugih športih, vedno v drugem kraju, z lepimi nagradami… Vsi pa seveda niso za to. Dvajsetletni Štefan Glowacz iz Garmischa, ki je zmagal v Bardonecchii na tekmovanju »Šport Roccia 85«, je takoj po zaključku izjavil, da se tovrstnih prireditev ne bo več udeleževal: »Nič nisem od­nesel, morda le to, da sem se srečal z nekaterimi prijatelji.«
Pravijo tudi, da se alpinisti kaj posebno na tekmovanju tu­di niso naprezali(?). Pravijo, da je Wolfgang Gullich, ki je veljal za velikega favorita tega »ne­uradnega svetovnega prven­stva«, na večer pred tekmova­njem malo preveč pogledal v kozarec (piva) in naslednji dan odpovedal že pri prvem klinu. So pa tudi nekateri, ki trdijo, da je nova generacija plezalcev resnično naklonjena tekmova­njem. In ker so vrhu vsega ne­kateri tudi že uveljavljeni profesionalci, ki reklamirajo vse mogoče, bi jim taka serija tek­movanj še kako prav prišla.

ID