Primorski dnevnik, 11. avgust 1985
Davor Zupančič
Spominjam se ga, kako je v mrzlih večerih v kuhinjskem šotoru ob šibki luči petrolejke večkrat vzel v roke fotografijo žene in otrok in jo ponosno kazal nam vsem. Oči so mu žarele, ko je govoril o domu in o domačih. Odkritosrčno moram priznati, da sem mu večkrat zavidal mirno in srečno zakonsko življenje, jaz, ki sem bil tudi v tem smislu kot majhna jadrnica sredi razburkanega oceana.
Lucijan je kljub telesni pripravi zelo občutil višino. Glavoboli in vrtoglavice so ga vedno mučile in hrana mu ni kaj prida teknila. Izčrpanost se mu je poznala na zdelanem obrazu, toda s trdno voljo je vsemu temu kljuboval in se vedno udeležil vsake akcije na gori. Na koncu odprave je dejal, da se ne bo nikoli več vrnil v Himalajo, toda za to svojo edino ekspedicijo se je zares zelo potrudil in brez dvoma si je zaslužil, da bi jo kronal z večjim uspehom.
Noč sem prespal kot na domači postelji in samo žarek jutranjega sonca, ki je silil skozi odprt vhod šotora, me je predramil. Lenard je že sedel na grebenu in nekam preveč potrto gledal proti vrhu. Nisem ga motil. Počasi sem zlezel iz spalne vreče, oblekel puhovko, si zavezal čevlje, ki sem jih vso noč imel na nogah, in stopil na odprto, v mrzli zrak zbujajočega se dneva. Dobre volje sem nagovoril Lenarda: »Zdravo, si bova sama pripravila zajtrk, ali počakava natakarja, da ga nama prinese iz Katmanduju?
»Hm …« je rekel Lenard, prišel do mene in začel opravljati z majhnim plinastim kuhalnikom. Očitno mu ni bilo do šale, zato sem ga pustil pri miru. Ko je bil čaj pripravljen, sva ga ponudila tudi Cergolu, ki je naju že pozdravljal iz sosednega šotora. Kratek jutranji obred je bil končan in z vodjo odprave sva govorila o vzponu. Lenard se je zopet oddaljil, sedel na isto mesto na grebenu in z istim potrtim pogledom zrl v neznano. Tokrat me je radovednost premagala, zato sem se mu približal in ga vprašal, kaj ga danes muči. »Pridi in poglej,«, mi je odgovoril, ne da bi se ozrl. »Verjetno je slabo spal,« sem dejal sam pri sebi, ko sem se vzpel na greben. Toda komaj sem zagledal nadaljnjo pot, mi je srce zastalo. Prostor za višinski tabor je bil približno petdeset metrov nad nami, za njim bi nas nekaj sto metrov spusta privedlo do ogromnega sedla, od koder pa se je greben v enem samem navpičnem skoku dvigal do vrha gore.
Na take težave nismo bili pripravljeni. Tudi vrvi in klinov je bilo premalo, logično torej, da nas je prevzel obup in vse priprave ter dosedanje delo se nam je zdel samo nesmiseln trud. Nočem misliti na poraz. Prisilim se, da pomislim, da je morda teren lažji, kot ga od daleč vidimo. Spustim se do šotorov, da prepustim opazovalno mesto Cergolu, ki je tudi sam hotel videti, kakšna je pot naprej.
Nad majhnih, začasnim taborom, vkopanim v led na strmem pobočju grebena, je vladala popolna tišina. Nihče izmed nas ni hotel prvi izreči svojih misli. Spominjal sem se enakega trenutka pod Mount Kenya in se zavedal, da so v takih primerih občutki in želje skoraj enaki. Zavedaš se da si zgrešil vse, volja ti pade pod ničlo in želiš si samo stran od gore, ki te je neusmiljeno premagala. Pogovor, ki smo ga s težavo začeli, je stekel v istem rušilnem tonu in že smo mislili na povratek, ko se je nekaj v nas prebudilo. Ni mogoče, da se vsi naši napori, želje in volja po uspehu tako klavrno končajo ob samem pogledu na smer pred nami! Ni mogoče, da se po tolikih preplezanih smereh v Alpah, zdaj preplašimo te navpičnosti. Sklenili smo nadaljevati in vsaj doseči točko, ki nas bo morda dokončno ustavila. Razgovor se je dolgo zavlekel in nevšečne megle so že obdajale greben, ko smo začeli z vzponom. Nekoliko zaradi slabega vremena, nekoliko zaradi slabe volje, nam delo ni šlo od rok.
Že po prvem raztežaju se je dvestometrska vrv zamotala in nas ustavila. Dobro uro sem porabil, da sem odmotal številne vozle in omogočil plezanje Cergolu, ki je kot po navadi vodil navezo. Ker plezanje ni bilo preveč zahtevno in smo v treh samo izgubljali dragocen čas, je Lenard sestopil do šotorov in tam pripravljal kosilo.
Sledil sem Cergolu in v nahrbtniku nosil velik in kar je še huje, težak kamen, ki naj bi služil za fiksiranje vrvi, ker ni bilo mogoče zabijati klinov. To je izvrstna metoda zavarovanja, če nimaš druge rešitve. Vrv privežeš na kamen ali kaj podobnega in tega zakoplješ globoko v sneg, da ostane dobro zasidran. Ko sem končal raztežaj in izročil vodji svoj tovor, je zahteval, da se zopet vrnem raztežaj niže in prinesem še nekaj kamenja, ki naj bi služilo za naslednje raztežaje.
