Tine Orel
LE »CENTO« se kratko imenujejo ženske, ki jih je Campiotti povedel na Monte Roso. Med stotimi in več, ki so šle za njim, so bile tudi Ida Esposito, Zanotti in Piotti iz Brescie. Ida Esposito v hudomušnem tonu popisuje v »Adamellu« 1961/16 ta ženski pohod, za katerega je Campiotti mobiliziral žandarje, alpiniste, žurnaliste, fotografe, reševalce in letalce (samo mornarjev ni bilo zraven, se šali avtorica), pri tem pa zabičal ženskam, naj ne gledajo po moških. V koči Gnifetti so moški spali pod mizami, na hodniku, saj je bilo žensk dvakrat več kot postelj in ležišč v koči. Naslednji dan je marsikateri od moških obnemogel in ni prišel na vrh. V vseh kočah, kamor so prišle, so na komando pile čaj, a prav tako povsod, kjer so počivale. Po turi v Milanu častno kosilo, nato ples, naslednji dan slovo, solze, objemi in nato seveda nekaj problematične slave.
KOMERCIALIZIRANI ALPINIZEM bi tudi lahko imenovali Hiebelerjev zimski vzpon v Eigerju l. 1961. Nekaj dni po vzponu so švicarski časopisi že prinesli oglase z imenom vodje eigerske naveze, češ da bosta o vzponu predvajana dva filma, da bo izšla Hiebelerjeva knjiga o Eigerju in podobno. Vzpon so primerjali tudi z Buhlovim pohodom na Nanga Parbat. Časopisni hrušč se je začel, ko je bilo Hiebelerjevo moštvo še v steni. Kdo naj verjame, da po naključju, saj ni nič lažjega kot pozimi ostati neopažen v Eigerjevi steni. Najbrž tudi ni naključje, da so se za vzpon odločili ta- krat, ko je bilo v bližini na tisoče gledalcev pri kandaharskih zimskih tekmah. DAV je do Hiebelerja zavzel zelo strogo stališče, posebno zaradi izjav o etapnem vzponu. Očitki so naslednji: Toni Hiebeler je trdil v »Quicku«, »Bergkameradu«, »Life in v Dolomiten« (v zvezkih od 2. aprila do 10. aprila 1961), da je preplezal Eiger od 6. do 12. marca 1961 od vznožja do vrha v enem samem vzponu. To ni res. Pri isti izjavi je vztrajal Hiebeler tudi v bavarskem radiu 30. marca, pod težo proti-dokazov pa je 6. aprila v bavarskem radiu v posebni alpinistični oddaji priznal stvarno stanje. DAV sicer prizna alpinistično vrednost Hiebelerjevega vzpona, obsoja pa poskus, da se alpinistična javnost vara.
PRAVNI PROCES O EIGERJEVI STENI je po 12 urni razpravi obsodil Tonija Hiebelerja na 300 mark globe, ker je žalil svojega nekdanjega plezalskega tovariša Grünleitnerja. Hiebeler mora plačati tudi sodne stroške in še nekaj drudih stroškov. Več ur je bila razprava podobna kolegiju o strokovnih alpinističnih vprašanjih. Meteorologi so izjavili, da je bilo 30. avgusta 1959 za vstop v Eigerjevo steno zelo ugodno vreme. Grünleitner je ob veliki skici opisal svoj vzpon s tovarišem Stiegerjem, strokovnjaki so ga večkrat prekinjali in terjali od njega dodatna pojasnila. Sodišče je zapriseglo kot edino pričo 38 letnega Steigerja iz Basla. Zaradi slik, ki jim je Hiebeler očital, da niso pristne, sta bila kot eksperta zaslišana Heckmair in Diemberger. Nobeden se ni odločno izrekel za Hiebelerjevo tezo. Zaprisegli ju niso. Predsednik sodišča je izjavil, da ni možno brez vseh pomislekov trditi, da stena 30. avgusta 1959 ni bila preplezana. Toda tudi Hiebelerjevi dokazi zoper Grünleitnerjev vzpon ne zadostujejo. Stiegerjeve prisege ne morejo spodbiti niti Hiebelerjevi dokazi niti negotove izjave ekspertov. Pred razpravo je trajal šesturni poskus, da bi se obe stranki poravnali. Poskus je vodila posebna komisija baselske sekcije SAC, katere člana sta Grünleitner in Steiger. Obe stranki sta tudi prijavili priziv. Stvar obravnava sodišče v Lörrachu.
AEROTURIZEM v Alpah se po pisanju švicarske revije »Priroda in človek ne obnese kaj prida. Kraji, kjer so stacionirana mala letala in helikopterji, izkazuje vpadanje števila obiskovalcev. Aeroturizem je morda všeč nekaterim snobom, maso turistov pa odbija. Odvažanje debelušnikov v svet ledenikov je bumerang (pisec se je nerodno izrazil). Švicarska liga zoper ropot« je že l. 1957 opozorila oblasti na nevarnost tega razvoja. Zaradi redkih petičnikov ne gre, da bi zagrenili oddih tisočim. V Arosi imajo helikopter, ki redno odnaša goste na planino Carmenta. Dolina Arose je polna grmenja, ki ga povzroča to zračno strašilo, iz Arose pa turisti beže, hotelirji, ki so prej zahtevali helikopter, zdaj prosijo, da se odstrani iz Arose. V Gstaadu imajo helikopter že več let. Odnašal je smučarje, seveda bogatejše na višja smučišča. V Grindelwaldu helikopter taksi v nekaj minutah postavi smučarja na višino, na katero se je bilo treba prej pehati ure in ure. V St. Moritzu prirejajo redne polete s helikopterji in malimi športnimi letali, pristajajo na ledenikih in dostavljajo turiste celo na Piz Corvatsch in piz Zupo v Bernini. Občinski svet v St. Moritzu se je žolčno pritožil na švicarski letalski urad, kajti hotelske sobe so se začele prazniti. Če so motorji stalno v zraku, ni možno več govoriti o zdravilišču. Hudi protesti gredo tudi proti »coctail parties« na ledenikih. Pijačevanje pač lahko ostane v dolini s pijanci vred. Turistična kupčija se je hotela še bolj okoristiti, zato je vpeljala aeroturizem. Toda to ji je prineslo škodo. Vsaj glasilo zaščite prirode to ugotavlja. Nedvomno: Človek gre v hribe zato, da se za nekaj časa znebi mestnega hrušča in trušča, da se naužije miru in tišine.
PLANINSKE GLADIATORJE imenuje dr. Hans Ziegler iz Münchna zimske eigerjevce okoli T. Hiebelerja. Skozi München so šli kot junaki iz Eigerja,« dobili so medalje, sprejel jih je župan, skratka »publicity«, ki je zelo podobna oni pri množičnih športih. Eigerjeva stena pozimi je nov svet. Kdor ga je odkril, vsa čast njemu in njegovemu pogumu, izkustvu, opremi!
Vpraševati se za smislom takih podvigov, je nesmisel. Vedno se bodo našli ljudje, ki hočejo odkriti nekaj novega, doseči, kar drugi še niso dosegli. Takim ljudem mora biti človeštvo hvaležno za napredek. Brez takih ljudi ga ne bi bilo.
Toda, pravi Ziegler, za taka dejanja so potrebni neki nagibi, lahko so dobri, lahko slabi. Slavohlepje, vzbujanje nepotrebne pozornosti, triumfalna vrnitev v stilu nogometne ekipe in poceni hrup okoli Eigerja, vse to je vrglo na veliko dejanje čudno luč. Napačna informacija, kako je bil vzpon izvršen, je in ostane škandal. Poskusi, da bi se ta omilil, nič ne spremene, raje poslabšajo. Poleg tega je prišel zraven še business, kupčija in to ne ravno slaba, Ena največjih nemških Illustrierte je gotovo plačala lepe denarje za izključno pravico objav o vzponu, Life iz New Yorka najbrž tudi dobro plačuje. Nikjer ni rečeno, da se z alpinizmom ne sme zaslužiti denar, vendar mora alpinist vedeti, da so neke meje in neka pravila, kako se zasluži. Alpinizem ne sme postati stvar bulvarskega tiska niti ne njegovih metod.
ZIMSKI VZPONI V ZAHODNIH ALPAH so bili l. 1961 tudi številni, zima je bila tudi tu ugodna. Severno steno Rosskuppe v Gesäuse sta preplezala Elbl in Walter iz Amstettena, ista dva tudi severno steno Paternscharte, obe smeri konec februarja. Gorski vodnik Plonner iz Kufsteina in Wiechenthaler sta preplezala znani severni raz Predigtstuhla, Sachsenmaier in Wiechenthaler sta prečila Wilder Kaiser od Zettenkaiserja do Fleischbanka in prelezla pri tem 13 vrhov, seveda z dvema bivakoma. V Karwendlu so alpinisti iz Mittenwalda z dvema bivakoma zmogli severno steno Viererspitze in seveda še marsikaj.
SOLU se imenuje v Nepalu področje Jiri Khola, Kimti Khola in Liku Khola, označuje se tudi z East št. 2 in št. 3. To področje in še del Dudh Kosi od Čaunrikharka do Pangu in Thamba Kosi je raziskala od decembra 1960 do 15. februarja 1961 ekipa ing. E. Schneiderja. Področje južno od Gaurisankarja se ni moglo načeti zaradi zimskega monsuma. Zaradi odličnih razgledov so delali v podgorju Himalaje do višine 4800 m tudi pri -13° C in pri orkanih s severovzhoda. Ulrich Gruber je bil v glavnem geodet, ukvarjal pa se je tudi z biologijo, predvsem z mammologijo. Prvi plen je že 15. marca prinesel Schneider v Innsbruck. Da so toliko časa delali, je omogočal mednarodni Rdeči križ, neko švicarsko društvo in dr. Toni Hagen, znani geolog. Gruber je ostal v Nepalu, kjer bo nadaljeval s svojim študijem in sprejel drugo ekipo in ji že kot poznavalec dežele šel na roko. Gruber je mlad človek.
Drugo grupo so finansirali DAV in nemški industrijci. V Nepal je odšla konec marca 1961. V ekipi so univ. prof. dr. Janetschek iz Innsbrucka, münchenski geolog dr. List in dr. ing. Wuppermann iz Wipperfürtha. Slednji je pri ekipi svetovalec za radijske in letalske zadeve. Dr. Janetschek se bo specializiral na favno ledeniških grobelj, dr. List bo študiral geološki sestav Everesta in ustvarjal osnovo za kasnejše tektonske študije, ing. Wuppermann pa bo preiskal možnosti, kako uporabljati letala in brez- žične zveze med kasnejšimi delovnimi skupinami. Ta skupina bo delala pred- vsem na področju znamenite Schneiderjeve karte Everesta. Pred odhodom so skupino sprejeli von Bombard, predsed- nik gospodarskega odbora DAV, prvi predsednik ŎAV univ. prof. A. Kinzl in vodja tega raziskovalnega podjetja dr. W. Hellmich. V l. 1961 je šla v Nepal še tretja skupina, sestavljena iz geodetov. Kakšen ambiciozen prodor v daljni svet je to! Kaj to pomeni za mlade znanstvenike, strokovnjake, sploh pa ljudi z raziskovalnim duhom!
NESREČA V SEVERNI STENI WATZMANNA 18. marca 1961 je močno odmevala v nemško-avstrijski javnosti. Nesrečo je najverjetneje povzročil plaz in vzel s seboj sodnika dr. Schimkeja, Jungwirtha in Bogla. Vsi trije so bili izurjeni alpinisti, dr. Schimke, star 35 let, je imel za seboj Pallavicinijev ozebnik, prečenje vsega grebena Glocknerja, jugovzhodni raz Velike Bischofmiitze, več zimskih vzponov v Dachsteinu, sam je pozimi večkrat preplezal Steinerjevo smer v južni steni Dachsteina, samo v Gosaukammu je imel za seboj 40 vzponov, med njimi več prvenstvenih. V Cinah je poznal skoraj vse smeri, preplezal sam Dibonov raz, bil v severni steni Velike Cine, v Rumenem razu, imel pa je za seboj tudi vzpone največjega formata: Peutereyski greben, greben Moine, Hirondelles, prečenje Mt. Blanca, z Mont Maudit je s svojim tovarišem spravil v dolino tri težko ranjene Italijane. V metežu je prišel na Matterhorn po grebenu Zmuttu. V severovzhodnem razu Piz Badile je postavil dober čas, v Watzmannu je poznal vse smeri, bil je kandidat za eskpedicijo v Karakorum. Jung-wirtha (27 let) smo večkrat imenovali med najvidnejšimi nemškimi plezalci. Imel je za seboj severno steno Matterhorna, severovzhodno Wiesbachhorna, severno steno Velike Cine, Dachl in mnoge druge. Tudi 20 letni Bogi je dobro poznal Watzmannovo steno.
Osem dni pred turo so bili vsi trije pod steno, pa zaradi neugodnih razmer niso vstopili. Nekaj dni pred vstopom sta Schimke in Jungwirth s Hochecka še enkrat pregledovala steno. 17. marca sta iz St. Bartholomaja še enkrat telefonično klicala Salzburg zaradi vremenske prognoze. Temperatura je ustrezala in vstopili so ob enih ponoči, ob 10 dopoldne so bil že na tretji polici. Naslednji dan so napovedali vremensko spremembo, plezalci so morali biti tedaj že blizu bivaka. Bili so tako dobro opremljeni, da bi lahko vzdržali v steni tudi teden dni. Vremenska sprememba je bila tako huda, da so iz Salzburga začeli pozvedovati za navezo in sprožili so eno največjih reševalnih akcij v bavarskih Alpah že v ponedeljek zjutraj. Reševalci so nastopili v najslabšem vremenu, prišli na vrh Watzmanna in se od tam skušali spustiti do bivaka. Vendar se jim to ni posrečilo. Nato je v torek helikopter na jekleni vrvi spustil vojaškega gorskega vodnika Hillebranda na bivak. Ugotovil je, da plezalci niso bili v bivaku, pač pa so ameriški, avstrijski in nemški helikopterji ugotovili, da je še v nedeljo, pri lepem vremenu z vrha Watzmanna potegnil velikanski plaz, čigar žrtev so najverjetneje postali vsi trije plezalci, ki so morali tedaj biti že pod vrhom. Sprememba vremena je verjetno zmehčala sneg. Nemška frank-furtska meteorološka postaja je tako spremembo napovedovala, salzburška pa ne.
Tisk je seveda pohlepno planil po dogodku in v alpinizmu nepoučeni časnikarji so seveda streljali mimo cilja, samo da je bila senzacija še večja.
WATZMANN ima eno najvišjih sten v Alpah. 6. junija 1961 je poteklo 80 let, odkar je bila ta vzhodna stena prvič preplezana. Je ena od klasičnih velikih tur v Vzhodnih Alpah, ki terja od plezalca predvsem odpornost, vztrajnost, orientacijo, poznanje vremena in sigurno hojo v skali in ledu. Med prvimi, ki so se spuščali v steno, je bil vodnik Johnn Grill, imenovan Kederbacher. Z Dunajčanom Ottonom Schuckom, ki je imel za seboj dva vzpona na Ortler preko vzhodne stene, je Kederbacher l. 1881 izsilil pohod čez Watzmannovo steno. Smer se še danes imenuje po njem. Purtscheller je smer l. 1885 ponovil in uvedel v literaturo tudi napačen datum prvega vzpona (6. maj 1881, v resnici pa gre za 6. junij, kakor je razvidno iz Kederbacherjeve vodniške knjige in iz OAZ od 17. junija 1881). Purtscheller je hotel smer ponoviti že 28. oktobra 1883 in to s Kederbacherjem. Prišla sta do višine 2000 m, 12. junija 1885 se mu je vzpon posrečil z vodnikom Punzem iz Ramsaua. Purtschellerjev opis iz l. 1886 (Zeitschrift des Du OAV) je še danes zanimivo branje. Od St. Bartholomaja do vrha je rabil 11 ur. Še pred Purtschellerjem je šel v steno Schollhorn pa se je ponesrečil. Mesto, kjer se je to zgodilo, se ves čas imenuje po njem. V steni so bile nato speljane še druge smeri. Najtežja je salzburška, imajo pa svojo tudi Monakovčani in Berchtesgaden. Marsikje potekajo smeri po istem svetu. 7. in 8. decembra 1930 je bil Watzmann prvič preplezan pozimi. V zgodovini alpinizma Watzmanna bo za vse čase neizbrisan vzpon Hermanna Buhla — ponoči sam v mrzlem februarju v nekaj urah preko stene Watzmanna, z eno pomarančo v žepu, ne da bi komu o tem kaj črhnil. Toda Buhl je bil enkraten fenomen. Za vse ostale pa je Watzmann ostal še vedno krepka preizkušnja. Če je ta prevelika, če nastopijo prehude objektivne težave in nevarnosti, potem tudi izurjenost in sposobnost nič ne pomagata.
TRIGLAV JE v majski številki 1961 revije »Bergsteiger« predstavljen v mračnem fotoportretu Slavka Smoleja, enem od najimpresivnejših posnetkov severne triglavske stene, kar jih poznam. Posnetek ponazarja sestavek Ingrid Aignerjeve iz Gradca, ki je iz Kanalske doline prišla v Mojstrano in Aljažev dom in v maju preko Praga dosegla Kredarico, kjer so njo in spremljevalca sprejeli meteorologi. Naslednji dan popoldne sta odšla na vrh, tretji dan pa sestopila skozi Krmo. Spis je poln hvale, Avstrijcema je bilo vse všeč, priroda in ljudje, lepota in veličastnost Triglava, encijan v Krmi in gostoljubnost meteorologov.
ŽENA IN EKSTREMIZEM je naslov članku Gabriele Scherlove v isti številki iste revije. Zavzema se za to, da ima tudi ženska pravico, možnost in sposobnost, da se uveljavi v najtežjih turah. Kar ji manjka moči, lahko nadomesti s tehniko, premislekom in z vnemo za stvar. Hans Gselmann je mnoge najtežje vzpone izvršil v damski družbi in pravi, da je ena najboljših lastnosti ženska ta, da se ne precenjuje. Avtorica odklanja sufražetke, emancipiranke v gorah, »fanatične plezalke«, ki zaradi svoje kaj malo ženske ambicioznosti učinkujejo mučno ali smešno. Ženska mora poznati svojo mero in mora imeti okus. Ena od znanih alpinistk Liesl Buchenauer iz Graza občuduje zato našo Pavlo Jesihovo, ki ima za se-bolj mnoge težke ture. Tudi Hema Schim-ke, žena sodnika Schimkeja, ki se je ponesrečil v Watzmannu, spada med žene, ki niso prenehale biti ženske, čeprav so dobre alpinistke. Schimkejeva je spremljala moža na najtežjih turah in pravi, da bi tega ne zmogla, če bi gora res ne ljubila. Ni treba poguma, dovolj je ljubezen. Če je vodstvo dobro, je ženska kos tudi najtežjim modernim smerem. Če med ekstremisti ni mnogo žensk, je to pač zato, ker ima ženska v družbi še vedno drugačen položaj kot moški, ostanek preteklosti, ki je ženi kratila uveljavljanje v življenju.
JAPONSKO PAMIR-HINDUKUŠ EKSPEDICIJO 1960 so sestavljali: vodja dr. H. Sakato, star 54 let, dr. R. Yosii, 46 let dr. H. Savata, 43 let vsi člani Academic Alpine Club Kyoto, ki je organiziral tudi ekspedicijo na Čogoliso. Ekspedicija je 2. julija 1960 odšla iz glavnega mesta Afganistana Kabula in se preko krajev Kunduz, Taliquan in Faizabad z jeepom peljala v Iškašim na afganistansko-ruski meji na severovzhodu. Od tu se je s tovornimi živalmi obrnila proti vzhodu ob Amu-Darji navzgor, nato po dolini Quazi-Deh proti jugu. Tu so 17. julija postavili bazo v višini 3080 m ter se povzpeli na Noshaq, 7450 m, kakor smo že poročali. Noshaq je za Tirich-Mirom, 7750 m, najvišja gora v Hindukušu. Če je Noshaq še v Afganistanu, je potem najvišja gora v državi. Iz zemljevidov to še ni razvidno. Dosegli so ga s štirimi tabori v višinah 3800, 4500, 5500 in 6300 m. 24. avgusta so se obrnili in 17. septembra prispeli spet v Kabul. Ekspedicija je imela tudi znanstvene naloge, predvsem s področja biologije.
GERLOSBACH V ZILLERTALU so izrabili za akumulacijo vode pri veliki elektrarni, potok je zato tako oslabel, da ne odnaša več proda, posebno kadar so vodostaji nizki. Za normalno življenje je to tako pomembno, da so morali zdaj narediti obrambni zid 5 m visok, za katerim so bo težko nabralo do 40 000 m3 proda. Toda to bo zadostovalo komaj štiri leta, nato bo treba prod odvažati z bagri in kamioni. Premišljajo o braniku, ki bi zajel 260 000 m3, toda na kraju, odkoder ne bi bil mogoč odvoz, ker ni ceste. Ker pa bodo »Tauernske elektrarne« pri Durlassbodnu zgradile še eno veliko elektrarno, bo vode v Gerlosbachu še manj, proda pa še več. Narava ima svoj prav. Pri regulaciji gorskih voda je treba to še posebej upoštevati. Delna regulacija nekje škodo preprečuje, voda pa dobi moč in dela tem večjo škodo drugod. Tako se je pokazalo tudi pri regulaciji Kotovca (Savinje) v Logarski dolini.
KANADSKI ROCKY MOUNTAINS imajo ogromne površine narodnih parkov. Samo odseka Jasper in Banff merita 18 000 m2. Skozi oba parka drži 300 krrf dolga avtomobilska cesta po gorskem svetu. Divjačina v tem paradižu je zaščitena in se giblje v prostosti, samo bizon je za ograjo. Že 75 let je lov v Banffu prepovedan. Zato tu ni nič čudnega, če srečaš črnega medveda — grizlija, gorskega karibuja, vapiti, gorskega leva, kojota in bobra. 90% obiskovalcev pride z avtom, v Kanadi je pešec sploh bela vrana. Izletniki se ustavljajo v bungalo-vih, ki so v parku združeni v cele vasi, ali pa v luksuznih hotelih Park Lodge, Springs ali Lake, nekateri pa imajo s seboj šotore. Promet je odprt samo poleti, pozimi se zapre, odprte so le »fire roads«, požarne ceste za zator gozdnih požarov. Pač pa so možni izleti na konju v nižjih predelih. Dovoljeno je loviti ribe, tu je pravi ektorado za ribiče. Planinarjenja uprava parka ne pospešuje, v gorah ni koč. Samotnemu planincu bi utegnil biti nevaren grizli, posebno medvedka z mladiči ne bi pobegnila, ampak naskočila. Tudi bizon in bivol sta nevarna. Uprava parka prevzame odgovornost za življenje samo, če se turist ne oddaljuje od ceste, od avta, kakor v afriških rezervatih. Plezalci se udejstvujejo le v skupinah, izhodišče je Banff ali Lake Louise, z vodniki. Zimski šport, smučanje, je še v povojih. Imajo pa že skakalnico in žičnico.
BELVEDERE, stolp v skupini Pala v Dolomitih, se je zrušil. Arhitekt Zima — mraz je odstranil 100 m visoki rogelj in popolnoma spremeni veduto doline. Dva italijanska plezalca sta se namenila nanj, pa ga nista več našla. Seveda nista mogla verjeti. Zdaj je sprememba »uradno« ugotovljena.
NARODNI PARK V VISOKI TATRI je povečini v ČSR, del pa sega v Poljsko. V predgorju je značaj vegetacije sub-alpinski, klima pa je ugodnejša kot v Alpah, pozimi je manj oblačno kot v Alpah. Visoko Tatro obišče letno 1 milijon državljanov. To seveda prvobitnost gorske prirode zelo ogroža, treba jo je bilo zaščititi. Napori za zaščito so stari pol stoletja, vendar ni bilo pravega uspeha. Leta 1949 je izšel zakon o zaščiti Tatre, TANAP zakon (Tatrski nacionalni park). TANAP obsega 50 000 ha, od katerih je 34 000 ha gozda. Okoli parka je še 70 000 ha zaščitenih s posebnimi odredbami. Istočasno je Poljska proglasila svoj del Tatre za zaščiteni teren, tako da je režim enoten. Vsak objekt v Tatri gre skozi upravo TANAPa, ki ima vrhovno besedo nad 260 km2, na katerih je 20 vrhov nad 2500 m, 35 dolin z jezeri, najdaljša je 14 km dolga.
Med rastlinami jih je 25 iz ledene dobe in se nahajajo samo v Tatri, nikjer drugod po svetu. Gozd sega 1500 do 1700 m visoko, ruševje (burje, Pinus mugho) čez 2000 m. Gamsov je 800 medvedov 20, risov 25, jelenov preko 1000, celo bizon je tu v ogradi.
Alpinizem se je močno razvijal med obema vojnama, po vojni pa so bili rešeni vsi alpinistični problemi, posebno zimski. Zaščitne odredbe TANAPa niso brezdušne, niso proti človeku, ampak zanj.
V SKARDU, v Pakistan, ni več možno priti po cesti, odkar so Kašmir razdelili med Indijo in Pakistan. Zato je pakistanska vlada organizirala zračni most. Avstrijska ekspedicija v Karakorum 1961 se ga je že poslužila. Člani te ekspedicije, ki jo vodi eigerjevec Erich Waschack, so člani sekcije ÖG, (österreichischer Gebirgsverein, ki je zdaj včlanjena v ÖAV: Heinzel, Ambichl, Obermüller, Axt, torej bolj skromna imena, izvzemivši vodjo Waschacka.
Iz Dunaja do Karačija so rabili 14 dni, do Ravalpindija še dva dni. S seboj so vzeli 2500 kg tovora, imeli so 120 nosačev, ki so jim ta tovor prenesli 200 km daleč po dolini Indus, Shayok in Kondus do Karmadinge v višini 3000 m, zadnjo vas pred ledenikom Kondus. Cilj je Saltoro Kangri, 7742, m, glavni vrh okoli ledenika Kondus, kjer je venec sedemtisočakov, še neosvojenih. Na Saltoro Kangri so skušali priti po vzhodni strani, medtem ko so Avstrijci štartali z ledenika Kondus in Likah. V ta predel sta 1. 1912 usmerila svojo ekspedicijo Bullock in Workmann, vendar sta samo fotografirala in napisala interesantno poročilo. L. 1935 je bil tu Sir John Hunt, vendar zaradi slabega vremena brez uspeha, čeprav je prišel do višine 7400 m. L. 1957 so bili tu spet Angleži in so raziskovali zgornji del ledenika Siachen. Leta 1960 je prinesel v Avstrijo znani alpinist Ernst Senn poročila o področju Kondus, da je tu še dovolj neraziskanega sveta, fte mine leto in že se Avstrija odpravi še v ta konec mogočnega Karakoruma.
V ZAHODNEM PAKISTANU je plaz odnesel belgijsko alpinistko grofico Françoise de Grunne, hčerko znanega alpinista Yaviera de Grunne. Bila je tam v fotoakciji.
HERMANN GEIGER famozni alpski letalec in reševalec, je izdal knjigo z naslovom »Der Gletscherflieger«, ledeniški pilot. Izšla je v založbi Universitas v Berlinu l. 1961, predgovor ji je napisal znani Luis Trenker, pred izdajo jo je obdelal še André Guex. Svetovno znani pilot popisuje svojo življenjsko pot, opisuje težave ledeniških poletov, svoje izboljšave, s katerimi je naredil gorske polete iz leta v leto varnejše. Z letalom preskrbuje visokogorska zavetišča in divjačino, predvsem pa rešuje ljudi, ki pridejo v gorah v stisko. Reševalne metode, do katerih se je povzpel Geiger, se označujejo kot višek človeških zmogljivosti.
