Slovenske novice, 24. januar 2022
VSE ZA PRIJATELJA
Štirje srčni Korošci so svojega prijatelja paraplegika s sanmi potegnili na dvatisočaka. Boris Žibert – Bobo je videl najlepši sončni vzhod in je za enkratno doživetje hvaležen prijateljem.
Pred slabim letom smo navdušeni spremljali zgodbo o podvigu Korošca Borisa Žiberta,ki je vedno sanjal, da bi zaužil drugačen pogled kot s svojega invalidskega vozička. Štirje prijatelji, nekdanji rokometaš Nejc Humek, David Pirnat, Borut Gabrovec in Nejc Domadenik,vsi izkušeni gorniki, so mu februarja lani izpolnili srčno željo in ga s sanmi povlekli na 1699 metrov visoko Uršljo goro.
Pet minut prej na vrhu
A to zimo so mu pripravili še večje presenečenje! Prejšnjo soboto so 29-letnega prijatelja, ki je že od rojstva paraplegik, s sanmi potegnili kar na 2126 metrov visoko kraljico koroških gora – Peco. »V soboto sredi noči, ura je bila pol dveh, so me med igranjem igric presenetili moji štirje prijatelji, ki so mi že lani pomagali na Uršljo goro. Z njimi sta bila tudi novinarka in snemalec Planet TV Maruša Novosel in Gašper Pintarič. Povedali so mi, da me peljejo na sončni vzhod. Seveda sem bil takoj za. Z nami je šla še moja mama Andreja Češnovar,« pripoveduje Boris, za prijatelje Bobo.
Po štirih urah napornega vlečenja in včasih tudi dvigovanja sani so dosegli vrh tega najvzhodnejšega slovenskega dvatisočaka. »Za nami se je že delala jutranja zora, obzorje je žarelo rdeče oranžno, mislili smo, da bomo zamudili vzhod. A fantje so zbrali zadnje moči in pet minut pred vzhodom smo dosegli vrh. Tako lepega sončnega vzhoda še nisem videl. Nebo je bilo jasno, postalo je živo modro. Videl sem naše prelepe planine, v daljavi tudi Triglav. Edinstven pogled. Občutek je bil neverjeten, ne morem ga opisati. Vsi smo bili navdušeni. Veselili in objemali smo se, uspelo nam je. Ta lep spomin bo ostal v mojem srcu do konca življenja,« opisuje svoje občutke ob nepopisno lepem doživetju.
Pozabili so na utrujenost
Težko si je predstavljati, koliko truda so vložili štirje srčni fantje, da so prijatelja privlekli na vrh! Sneg je bil namreč globok, gaz ozka in pot zelo strma. »Nejc Humek je sani porival, drugi trije so jih vlekli, jaz pa sem pomagal poganjati s palicami, kolikor je pač šlo. Do Doma na Peci smo potrebovali dobro uro, vmes malo počivali in čakali mojo mamo. Te moje prijatelje je pač težko dohitevati,« se smeje Boris.
Po počitku pri planinski koči se je kmalu začelo najtežje, strmina je naraščala in ponekod se jim je močno vdiralo. A vzdušje je bilo izjemno, pripoveduje junak Pece, saj so se vmes ves čas hecali in tudi večkrat počivali. »Kakšna strmina je bila! In hvala fantom, ki so morali včasih sani z mano vred dvigniti in prenašati. Ko že misliš, da bo kmalu vrh, se odpre pot naprej, ni bilo konca,« je srečen Boris.
Na vrhu se je najbolj razveselil turške kave, njegovi prijatelji imajo namreč v gorah vedno s sabo kuhalnik. Nikoli si ni mislil, da bo ob sončnem vzhodu na Peci pil ravnokar skuhano kavo. »Sestop je bil še bolj naporen kot vzpon, ampak fantje se niso dali in okoli dvanajste ure smo že bili v dolini, vsi polni adrenalina, tako da smo na utrujenost kar pozabili. Hvala, prijatelji moji, za nepozabno doživetje! Srečen sem, da imam takšne prijatelje. Takšnih ni veliko,« je hvaležen.
Išče službo
Boris živi z mamo in bratom v prilagojenem stanovanju v Slovenj Gradcu. Že dlje se trudi, da bi si našel zaposlitev, saj bi bil rad čim bolj neodvisen. Vendar pa je precej razočaran, saj mu nikakor ne uspe najti primernega dela.
Rodil se je s hromimi nogami, s paraparezo. Kot otrok je veliko časa preživel v bolnišnicah in prestal 12 operacij, kljub temu pa si ves čas prizadeva, da bi živel čim bolj samostojno. Invalidski voziček uporablja le za daljše razdalje, doma pa na primer le bergle.
Že od osnovne šole je navdušen športnik. Najprej je treniral plavanje in bil kar trikrat državni prvak v paraplavanju, v srednji šoli v Velenju, kjer se je izšolal za elektrotehnika – računalnikarja, pa je začel trenirati še košarko in atletiko. Obema disciplinama je zvest še danes, in sicer trenira košarko in se udeležuje tekem v dirkanju z invalidskim vozičkom v okviru Društva paraplegikov Slovenj Gradec. Že lani nam je povedal za svojo tiho željo, da bi rad nastopil na olimpijskih igrah, in sicer v sprintu z vozičkom.
Tina Horvat
