Najraznovrstnejši športnik med alpinisti
Če bi gledali in primerjali posamezne avstrijske alpiniste (ki jih več ni), bi hitro ugotovili, da so se z alpinizmom pretežno ukvarjali (danes bi dejali vrhunski) športniki. Če gledamo navezo, ki je delovala tudi v slovenskih Alpah, Gerin-Szalay, bi temu z lahkoto pritrdili.
Roman Szalay (1902—1988)
V Salzburgu so 15. decembra 1988 k zadnjemu počitku na pokopališču Maxglan položili tudi pri nas zelo znanega alpinista Romana Szalava. V Savinjskih gorah je znana prvenstvena smer v severnem razu Turske gore, ki nosi ime Szalay-Gerin, v Julijskih Alpah pa Prusik-Szalayev dvodnevni prvenstveni vzpon po severozahodnem stebru (5. in 6. septembra 1929). Točno na petdeseto obletnico tega vzpona smo se skupaj z Romanom in njegovo soprogo Ano sentimentalno spominjali teh klasičnih, še idiličnih časov. Spominjali smo se tudi dramatične tekme za prvenstvo v osrednjem Triglavskem stebru, ki sta ga od 9. do 13. avgusta 1929 uspešno preplezala Pavla Jesihova in Milan Gostiša in, ki je dobil ime »Skalaška smer«. Pred tem sta pri poizkusih na ključnem mestu v spodnjem delu stene doživela padec prav Roman Szalav in Edo Deržaj. Padec slednjega je dovršeno in globoko doživeto opisala njegova soplezalka Mira Marko Debelakova (Planinski vestnik in Kugvjevih Pet stoletij Triglava). Szalav se je s to uspešno »konkurenco« sprijateljil, posebej še z Miro Marko, ki je bila kot edina Slovenka na njegovo in Prusikovo priporočilo sprejeta tudi v članstvo dunajskega, še danes ekskluzivnega Alpenkluba. Slovenski plezalci starejše generacije se Romana Szalava spominjamo kot vnetega in prijateljskega častilca naših gora, posebej še Triglava.
Dr. Miha Potočnik – Planinski vestnik, februar 1989
Roman Szalay (* 24. januar 1902 † 9. december 1988)
Kot pišejo kronisti, je življenje Romana Szalaya oblikovala ljubezen do družine, glasbe in gora v nasprotju z njegovim poklicnim delom, predvsem pa strpnost, optimizem in močna volja. Njegova topla vesela narava je vedno bogatila njegove sopotnike – bodisi doma, v Salzburgu, na gorah ali na drugih potovanjih. Naštevanje njegovih prvenstvenih vzponov in gorskih potovanj bi bil začetek brez konca. Zagotovo tega tudi ne bi bil vesel, saj je bil zanj alpinizem v vseh svojih oblikah nekaj osebnega, osebna izkušnja in šele v pogovoru, je doživetja obujal iz spomina. Resnično je le škoda, da o njegovih potovanjih v Zahodne Alpe vemo tako malo; moralo jih je biti nešteto. Zapisi o njegovih stalnih spremljevalcih: Boucher, Gerin in Hecht tudi ne morejo pomagati. Vendar je Romana odlikoval tudi njegov preprost in skromen način. Imel bi dovolj razlogov, da bi svoje dosežke postavil v središče pozornosti. Pa jih ni nikoli. Kotički Zahodnih in Vzhodnih Alp, Dolomitov, Julijcev in Grintovcev zanj niso bili skriti: previs tam klin v kotu – še vedno je tam kot razgled z vrha. Pisni viri o njegovih gorskih potovanjih ne obstajajo. A je to vseeno odveč, saj njegov podpis in vpliv na alpinizem najdemo v skoraj vsakem gorniškem in plezalnem vodniku. Med vrhunci velja omeniti smer, ki jo je splezal s Karlom Prusikom v severni steni Triglava (5. in 6. septembra 1929), ki jo vodnik opiše kot enega najlepših vzponov v Steni. Pa smer v severni steni Großglocknerja s prijateljem Christom Haidacherjem leta 1938 (drugi vzpon sta šele 21 let pozneje opravila D. Marchart in J. Heinrich) in ena njegovih najljubših Severni steber do vrha Glocknerja. Großglockner oziroma celotna regija Glocknerja je postala skoraj njegov drugi dom. In ko se je z Richardom Gerinom, s katerim je tekmoval za nove smeri, navezal na skupno vrv, se je to razvilo v večplastno prijateljstvo in vseživljenjsko navezo. V vodniku po Glocknerju skoraj ni strani, kjer se ne bi pojavila njuna imena.
A ne le v alpinizmu, tudi v plezanju je bil Roman njegov prvak. Vrhunske dosežke je dosegel v več kot 15 športih. Smučanje po strmih stenah, ki je postalo znano šele po drugi svetovni vojni oziroma v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, je bilo Romanu že tako nekaj običajnega. Z opremo, ki takrat še zdaleč ni bila tako dobra, je bil prvi, ki je s prijatelji smučal na primer z Glocknerleitla naravnost do Ködnitzkeesa (1928), po Gurglu do Pasterze in kot krona dosežka čez ledeno grbino med Meletzkygratom in Lammerwegom (1938), kar je opisal spodaj: … »Med tistim desnim zavojem, tik nad izboklino visečega ledenika, me je premagal občutek lebdenja v prostoru; iz oddaljenih globin so se pod mojimi smučmi lesketali ledeni slapovi notranjega Glocknerskega kroga. In potem ozek, komaj deset metrov širok pas snega v strmi skalni steni! Zvijanje in obračanje z izjemno živčno napetostjo, boj za vsak zadnji centimeter. Izhod v prostorno snežno kotlino je prinesel sprostitev koncentracije, osvobojeno zibanje v lesketajočem se kristalnem snegu, …« (odlomek iz knjige Glockner Oskarja Kühlkena).
Posebno strast je imel Roman tudi za bob. S prijateljem Gerinom je tekmoval po Evropi od zmage do zmage in oba sta bila v svojem času nepremagljiva ekipa. Ker so je bob takrat še vozili leže in ne sede kot danes, je bilo skoraj naravno, da so bile tudi skeletonske dirke del njegovega repertoarja. Če ga Richard Gerin na koncu ne bi odvrnil od smučarskih skokov, saj je videl nevarnost poškodbe svojega partnerja v bobu, bi tam zagotovo postal tudi prvak. Toda Roman ni blestel le v gorah in alpskih športih. Na evropskem prvenstvu v St. Moritzu je dosegel odločilni gol za državno hokejsko reprezentanco in avstrijsko ekipo popeljal na oder za zmagovalce. Bil je prvi, ki je spuščal na številnih divjih vodah, vključno s sotesko Inn v Engadinu, na izletu v Samedan pa je prijateljem pokazal mesto, kjer se je prevrnil. Njegov čoln so našli pri jezu Inn pri odcepu za prelaz Reschen, on pa je bil nezavesten na skali sredi Inna. No, Roman je imel srečo in tega ni skrival, a sreča je naklonjena hrabrim in ambicioznim. Domov je prinašal tudi zmage z voženj z motornimi čolni in jadrnicami, udeležba na reliju Monte Carlo pa se zdi po našteti raznolikosti skoraj samoumevna. Če bi vključili športe, ki so za nas nenavadni, kot je polo (s konji), bi bil seznam skoraj neskončen. Vendar je treba na koncu poudariti eno od Romanovih lastnosti. To je bila njegova nagnjenost k skupnosti, njegovo druženje s prijatelji, v katerih družbi se je počutil udobno in je izžareval toplino. Tako še v zadnjih letih življenja ni izpustil niti enega klubskega srečanja, udeležil se je številnih smučarskih srečanj in že osemdesetleten še vedno spal v šotoru na taborjenju v Reichenstallerju.
Življenje Romana Szalaya je bilo v celoti posvečeno alpinizmu, obliki alpinizma, ki jo je utelešal vse svoje življenje, in ne le v obdobju Sturm und Drang, ko se je večkrat spopadel z Großglocknerjem po najtežjih smereh ali celo v severni steni Triglava z Dr. Karlom Prusikom po novi drzni smer. Njegova zapuščina je naslednjim rodovom kot obveznost.
»Vse je v trenutku pozabljeno in se prepusti občutku najčistejšega veselja in brezskrbnosti. Ležim z napol zaprtimi očmi na soncu in pustim, da čudovita podoba deluje name, dokler se ne dvigne kot molitev …«
