Glas Gorenjske, 5. november 1956

Tokrat nekaj vtisov o srečanju z Andrejem Moretom, ki že dolgo vrsto let opravlja veliko človekoljubno delo kot član Gorske reševalne službe.
Po rodu je Jeseničan in je zaposlen v Železarni. O sebi in težavnih reševalnih odpravah v planine ne govori rad, vsaj na vprašanja novinarja je kaj skromno odgovarjal. V gore je začel zahajati že zelo zgodaj in skoraj ni vrha v gorenjskem ko tu, ki ga ne bi do podrobnosti poznal. Kot izkušen alpinist se je že pred petindvajsetimi leti priključil gorskim reševalcem in je še vedno pripravljen pomagati ponesrečencem v skalah Julijcev in Karavank. Za take akcije pa je seveda treba precej poguma, izkušenosti in požrtvovalnosti. Tisti, ki tovariša Moreta poznajo, vedo povedati, da se nikdar ni ustrašil nevarnih podvigov, kadar je šlo za življenje ponesrečencev. Na vprašanje, kdaj je bilo reševanje najtežje, je tovariš More odgovoril, da so take odprave najbolj naporne tedaj, kadar ga kličejo ponoči, posebno če se to zgodi v dežju in snegu. Nazadnje je sodeloval pri reševanju dveh Avstrijcev, moža in žene, ki sta se ponesrečila na Vevnici v območju Rateške Ponce. Jeseničane so poklicali tedaj na pomoč italijanski reševalci in šele s skupnimi močmi so uspeli rešiti dvoje življenj.
»Največkrat dobimo reševalci telefonske pozive z Vršiča in Aljaževega doma,« je pripovedoval. »Prisojnik, Jalovec in Triglavska stena so do sedaj zahtevali že marsikatero žrtev. Dogodilo se je, da smo se ob takih primerih vračali domov potolčeni, opraskani in prezebli, pa vendar zadovoljni, če nam je reševanje uspelo«.
Ob koncu je še pripomnil: »Dobro poznam gore in njihove nevarnosti in tudi vem, kako težko je človeku, čigar življenje visi na tehtnica, zato sem vsak dan in vsako uro pripravljen pomagati. Prav zdaj sem tudi izvedel za tragično smrt tovariša Štuparja iz Kamnika. Kot vidite, se tudi izkušenemu planincu lahko pripeti nesreča, zato se reševalci borimo, da bi iztrgali goram vsakogar, ki bi bil brez naše pomoči zapisan smrti.
J . O.