Tovariš, 11. november 1956
NEVARNI PLAZ OB KAMNIŠKIH PLANINAH JE UGRABIL NOVI ŽRTVI – DRAMATIČNI BOJ S SMRTJO V SNEGU IN LEDU – NESREČNIKA, KI NISTA PREŽIVELA, STA ŠE VIDELA BAKLJE REŠEVALCEV
Nič posebnega, je raportiral v noči od nedelje na ponedeljek graničar karavle na Okrešlju, ko je opravil svojo dolžnost. Novega stražarja, ki ga je zamenjal, to seveda ni presenetilo. Kaj pa je lahko naposled posebnega, sedaj ko se je obdržal sneg in gospodari vihar? Sicer o tem ni razmišljal z določenimi besedami, v sebi pa je gotovo nekje živel z mislijo, kako bo, ko bo sprejeta dolžnost pri kraju, predal stražarsko mesto z istimi besedami.
Toda zgodilo se je drugače: Ko je v temi menda poskušal razločiti Planjavo, Brano in Grintovec, je iznenada opazil tik pod Kamniškim sedlom, na pobočju Brane drobceno mežikanje lučke.
Pa vendarle ne hodijo ob takemle času?, je pomislil.
Ne niso hodili. Lučka je mežikala kar naprej na istem mestu. Sprva ni mogel verjeti. Potem pa je počasi razbiral: SOS SOS
Obstal je kot ukopan, odvihnil ovratnik kožuha in zadržal dih. Tedaj je zaslišal iz daljave klice na pomoč.
Reševalci gorske reševalne postaje so kmalu potem, na štajerski strani odrinili v hribe.
Nihče ni vedel kdo so planinci, ki iščejo pomoči, niti v kakšnem položaju se nahajajo. Če bi lahko vzpostavili zvezo s Kamniško Bistrico, bi si bili lahko takoj na jasnem. Ne le to: tudi kamniškim reševalcem bi bilo tedaj jasneje, da se morajo takoj odpraviti na pot in doseči še ponoči Kamniško sedlo, čeprav je divjala nevihta.
V Kamniški Bistrici so nemara prav v tistem času dognali gorski reševalci in člani Alpinističnega kluba, ki so imeli v petek, soboto in nedeljo letni plezalni tečaj na Kamniškem sedlu, da nekaj ni v redu.
Tečaja gorske reševalne službe bi se morala udeležiti tudi člana, in predavatelja gorske reševalne službe iz Kamnika ing. Albert Štupar, direktor Graditelja iz Kamnika in osemintridesetletni Lojze Čebular. Oba sta sicer vnaprej napovedala, da ju v petek še ne bo, toda morala bi priti v soboto zvečer.
Namesto njiju pa sta prišla dva planinca, ki sta vedela povedati, kako sta se Štupar in Čebular popoldne odpeljala z motorjem iz Kamniške Bistrice proti koči, ki jo gradijo ob vznožju Grintovca. Ing. Štupar si je kot direktor Graditelja v Kamniku, ki kočo gradi, bržkone hotel ogledati gradnjo. Prišleka sta menila, da sta se potem verjetno odločila za pot pod Žmavcarji in prek Kotličev, ker je od koče, ki jo gradijo pod Grintovcem do Sedla menda po tisti poti najbliže kajpak v idealnih vremenskih razmerah.
Gorski reševalci tej domnevi NISO VERJELI.
Gledano s Kamniškega sedla, se jim je zdela domnevna pot ing. Štuparja in Čebularja kot hoja okrog hrbta v žep. Razen tega so Štuparja in Čebularja kot planinca dobro poznali. Bili so prepričani, da sta se vrnila nazaj v Bistrico z motorjem saj je severna stran Kamniških planin, po kateri naj bi ju vodila pot že lep čas v snegu In ledu. Tako so čakali, da bosta prišla z majhno zamudo.
No, Štuparja in Čebularja pa ni bilo od nikoder. Malce so bili začudeni, toda pomisli so, da sta najbrž ostala kar v Bistrici in da bosta prišla zarana. Ta domneva se jim je zdela še toliko bolj upravičena, ker so se vremenske razmere pod večer poslabšale. Pričakovali so ju torej naslednjega jutra v nedeljo zjutraj.
Vendar se je tečaj tudi v nedeljo nadaljeval brez Štuparja in Čebularja. Okrog poldne so ga zaključili in ODPRAVILI SO SE V DOLINO.
V Kamniški Bistrici so zaključek tečaja potem malce proslavili. Vodja gorske reševalne službe iz Kamnika tovariš Pavle Kemperle pa je poizvedoval o pogrešanih planincih. Naposled se je nekako strinjal z mnenjem, da sta Štupar in Čebular odšla morda od koče pod Grintovcem prenočevat na Kokrsko sedlo. Čas je naglo mineval. Kemperlu se je zdelo vedno bolj čudno in nazadnje se je porazgovoril še z upravnikom doma v Kamniški Bistrici, ali ne bi bilo nemara mogoče, da bi se Štupar in Čebular vrnila mimo doma v Kamniški Bistrici, ne da bi se oglasila. Upravnik doma je tako možnost izključeval.
Okrog osmih zvečer je potem Kemperle poslal z motornim kolesom enega izmed članov gorske reševalne službe do koče, ki jo gradijo pod Grintovcem, da bi tam pogledal, če je v njej spravljeno Štuparjevo motorno kolo.
Ko se je le-ta vrnil, je sporočil, da je motorno kolo, ki sta se z njim odpravila v hribe Štupar in Čebular, še vedno pri novi koči pod Grintovcem. Vsem je bilo tedaj popolnoma jasno: NEKAJ SE JE MORALO ZGODITI.
Sprva so se takoj hoteli odpraviti na pot, potem pa so zaradi nevihte pot odložil do ranega jutra. Ponoči je Kemperle poslal v Kamnik se po potrebne vrvi, dereze in cepine za reševanje v ledu in snegu.
Ko so se v ponedeljek zjutraj odpravili na pot, so se razdelili v dve skupini. Prva skupina jo je ubrala na bivak pod Skuto, na Turski žleb, in prek Turske gore na Kotliče. Druga pa je šla na Žmavcarje in po grabnu nekakšni lovski stezi ki pelje na Kotliče.
Že pod Žmavcarji so se v snegu videli PRVI SLEDOVI PONESREČENIH.
V snegu je bilo videti kline kakor tudi, da je nekdo bivakiral. Od zasilnega bivaka pa je sneg zametal sledove.
Obe skupini sta se potem sešli na Kamniškem sedlu ne da bi odkrili ponesrečenca. V knjigi na Kamniškem sedlu pa so prebrali osem imen reševalcev s štajerske strani, ki so vpisali, da se vračajo z reševalne akcije pod Brano. Drugega nič.
Tako so s precejšnjo gotovostjo domnevali, da sta ponesrečenca že na varnem v dolini.
Vrnili so se v Kamniško Bistrico, kjer so potem zvedeli, oziroma rekonstruirali, kakšna je bila
NOVA TRAGEDIJA V GORAH.
Čebular in ing. Štupar sta se res odpravila do koče, ki jo gradijo, pod Grintovcem. Tam nekje sta se sešla tudi z šoferjem avtotaksija Nacetom Zupanom iz Kamnika in njegovim trinajstletnim sinom, ki nosi ime po svojem očetu. Vsi skupaj so se potem hoteli vrniti v Bistrico, da bi od tod nadaljevali pot
na Kamniško sedlo. Za zimski vzpon namreč sploh niso bili opremljeni. Bill so brez derez, v čevljih z gumijastimi podplati, brez vsakega plezalnega orodja za hojo po snegu in ledu.
Srečanje z nekim planincem iz Stranj pa je menda spremenilo njihovo namero.
Ćemu bi hodili zopet v Bistrico, ko ste prek Kotličev v dveh urah na Sedlu, jim je rekel.
Dali so se pregovoriti, ne da bi natanko vedeli, kakšne so razmere na severni strani Kamniških planin. Odpravili so se na nevarno pot, ki se je naslednjo noč potem tragično končala.
Skoraj so se morali spopasti v snegu s hudimi težavami. Kmalu pa so v megli in mraku toliko zgrešili pot, da so bili prisiljeni prenočiti na prostem.
V nedeljo zjutraj je Alojz Čebular poskušal pregovoriti ing. Štuparja naj se vrnejo nazaj v Bistrico. Nekaj časa so oklevali, naposled pa so se odločili nadaljevati začeto in nevarno pot.
Na cilj pa niso prispeli. Okrog poldneva, ko so se odpravljali reševalci iz koče na Kamniškem sedlu nazaj v dolino so prišli do kakih tri sto metrov širokega plazu pod Brano, tik pred kočo na Kamniškem sedlu. Plaz je bil pokrit s snegom in ledom tako, da ni bilo mogoče prek njega. Niso imeli primernega orodja. Samo Čebular, ki je bil prvi na navezi, je imel po naključju s seboj zimsko kladivo.
Tako so se pomikali stopinjo za stopinjo prek plazu. Vsi so se pač prav dobro zavedali, da je tisti plaz terjal doslej v jesenskem času in na pomlad ŽE SEDEM ŽRTEV.
Pet ur so se pomikali korak za korakom prek plazu. Okrog petih so imeli pred seboj le še pet metrov nevarne poti.
Tedaj je Nacetu Zupanu starejšemu, ki je bil zadnji na navezi, spodrsnilo.
Utrujeni in tik pred ciljem tega seveda niso pričakovali. Sunek jih je vrgel iz majhnih vsekanih stopinj. Oprijeti pa se niso mogli ničesar. Zdrčali so navzdol po plazu nad prepadne stene.
Čebular je obranil prisotnost duha in takoj trdo zabil kladivo v led. Vendar padca ni mogel zadržati. Zdrčali so do prvih prepadnih skal in padli po Čebularjevi zaslugi, ki je zaviral s kladivom le nekajkrat po nekaj metrov globoko in nazadnje obležali v snegu tik nad globokim prepadom.
Tesno so sedeli drug ob drugem in se greli. Noč je bila vedno bolj gosta. Z žepno svetilko so končno začeli oddajati signale in klicati na pomoč.
DRUG DRUGEGA SO SPODBUJALI.
Bilo jim je jasno, da morajo za vsako ceno vztrajati, ker le tako lahko pričakujejo rešitev.
Alojz Čebular, ki si je med padcem zlomil nekaj reber in nalomil nogo, pravi, da so bili ves čas trdno prepričani, da bodo dočakali reševalce.
Najbolj priseben od vseh pa je bil po pripovedovanju istega tovariša trinajstletni Nace Zupan, dijak tretjega razreda gimnazije v Kamniku. Sredi noči se je domislil, da bi moral pisati v ponedeljek šolsko nalogo in žal mu je bilo, ker ga ne bo v šoli.
Klic za kilcem je bilo slišati v noči. Minute so se polžje premikale in bližalo se je jutro.
Tedaj je začel ing. Albert Štupar blesti. Od časa do časa pa se je zavedel in vprašal LOJZE, ALI SI SE PRI MENI?
Čebular ga je miril in vzpodbujal in skoraj mu je z roko lahko pokazal smer, kjer je bilo videti goreče baklje reševalcev, ki so prihajali pod vodstvom Cirila Debeljaka s štajerske strani.
Besede spodbude so bile tedaj že zaman. Štupar reševalcev najbrž ni več videl, saj je umrl malo preden so prišli na skale nad krajem, kjer so ležali. Kakšnih dvajset minut preden so jih reševalci dosegli, pa je umrl še Nace Zupan starejši.
Nič drugega ni bilo mogoče storiti, kot da so prenesli trinajstletnega Naceta dolino in Lojzeta Čebularja.
Trupli ing. Alberta Štuparja in Naceta Zupana starejšega pa se vedno počivata v gorah. Navzlic temu, da so se pozneje odpravile v Kamniške planine še nove skupine reševalcev, zaradi snežnih viharjev niso mogli do njiju in ju prenesti v dolino. Vse kaže, da bo imela nova tragedija v gorah svoj končni epilog šele na pomlad.
