Slovenski poročevalec, 4. december 1953
Predavanje člana angleške ekspedicije o vzponu na najvišjo goro sveta v Ljubljani
Predsinočnjim je Planinsko društvo Ljubljana-matica dodalo mnogim izrednim uspehom v svojem letošnjem častitljivem jubilejnem letu še edinstveno zaključno prireditev v Unionski dvorani, ki je razgibala ne samo tisoče slovenskih planincev, marveč tudi mnogo njihovih prijateljev, ki planine ljubijo samo zaradi njihove svojske podobe v naši ožji domovini. Prav je dejal predavatelj tega večera, organizacijski sekretar angleške odprave, ki je 29. maja t. l. z dvema članoma stopila na najvišjo goro sveta, dotlej nepremagani Mount Everest, g. major Charles Welley v uvodu svojih izvajanj, da ga je kljub temu, čeprav ve, da so Slovenci in Jugoslovani največji prijatelji planin, obisk večera presenetil nadvse ugodno. In pri tem morda ni niti vedel, da so v pisarni PD ob Miklošičevi cesti že nekaj dni poprej le težavo tolažili množice obiskovalcev, ki so se za nabavo vstopnic pobrigali prekasno, da bo mogoče le pridobiti gosta le za en nastop v Ljubljani. Žal jim te želje ne bo mogoče izpolniti, ker je g. major opravil ta predavanja – razen v Ljubljani bo v prihodnjih dneh govoril še v Zagrebu, Beogradu in Skoplju – med svojim potovanjem na novo službeno mesto na Malajskem otočju in svojega potovanja ne more in ne sme spremeniti.
Značilni pojav slokega, 35-letnega angleškega oficirja, ki ga je med svetovno vojno zadela bridka usoda japonskega vojnega ujetništva in se je letos priključil že tolikokrat zaman tveganemu poskusu stopiti na streho sveta, pa naj stane kar koli je na mah osvojil simpatije do zadnjega kotička napolnjene dvorane. Ko je pred pričetkom opisa te zgodovinske odprave prosil poslušalce še za delec uvidevnosti spričo tega, ker se tej alpinistični nalogi ni odzval kot dober govornik, marveč kot mnogo boljši alpinist in ga je večerni vlak pripeljal v Ljubljano komaj eno uro pred nastopom, je bil stik med njim in dvorano popolna.
Za uvod večera je predsednik društva tov. Stajdohar nagovoril predavatelja z nekaj pozdravnimi besedami in mu poklonil lično spominsko darilce, prevajalec dr. inž. Marij Avčin pa je v nadaljnjem poskrbel za prenos njegovega besedila v naš jezik.
G. Welley je ob spremljavi dolge vrste diapozitívov – žal je projekcijski aparat deloval povsem brezhibno šele po nekaj desetinah medlejših posnetkov povedel poslušalce na to prvo uspelo pot v himalajska velegorja. Po kratkem orisu najpomembnejših poskusov zadnjih treh desetletjih, da bi človeško telo ukrotilo naravo tudi v vrtoglavih višinah okrog 8.800 m. pri čemer je posebej poudaril, da so vse te skušnje in tudi žrtve koristno služile tudi njegovi zmagoviti ekspediciji, ki je takorekoč na ramah prejšnjih prišla na cilj, je v grobní tišini dvorane začel teči nemi in nepremični, zato pa nič manj veličastni film te odiseje po večnem ledu in snegu in krajih, nad kakršnimi se še nikoli ni naslajalo človeško oko.
Predaleč bi zašli (tem prej se nameravamo odreči podrobnejšemu opisovanju odprave tudi zaradi tega, ker se bomo nanjo povrnili se v ponedeljski številki našega lista), če bi hoteli stvarne in značilne vojaške ponazoritve vsega, kar se je dogajalo v tej več ko dvomesečni borbi za obstoj in zmago odprave ali Mount Everesta; slikovni del zbirka posnetkov je izključna last londonskega lista Times, ki je za to osvojitev kralja gora žrtvoval nič manj kot 60.000 dolarjev in bo pri tem kakor drugače biti ne more kajpada mastno zaslužil – je nedvomno taka redkost, da ji verjetno na vsem svetu ni para. Tudi izvajanja hladnega angleškega vojaka živo presajenim besedilom našega slovenskega alpinista so v celoti ugajala, čeprav so bržkone tu ali tam le utrpela nekaj škode na izvirnosti, čemur pa v taki režiji ni bilo mogoče odpomoči. V splošnem je občinstvo vzlic precejšnji dolžin predvajanj zaradí dvojnega govornega dela je prireditev tekla kar dve uri kakor prikovano sledilo do konca in nagradilo oba izvajalca z dolgotrajnim ploskanjem.
To je bil enkratni večer za slovenske planince, ki so ljubljanskemu društvu še posebej hvaležni, da je z njim tako velikopotezno zaključilo svoj 60. življenjski jubilej. Kakor slišimo, materialni uspeh močno zaostaja za moralnim, je pa konec koncev le še pozitiven. PD Ljubljana-matica je s tem aranžmajem storila prijateljem gora nepozabno uslugo.
(str)
