Savinjski vestnik, 28. november 1953
Letos je znanstveno glasilo slovenskih geografov prineslo Tavčarjevo razpravo o zgodovini potov v slovenskih gorah. Razprava je osvetlila naprave, ki na prvi videz služijo samo redkim plastem gornikov, pastirjev, lovcev in planincev pohlevnejše sorte, v resnici pa so po ovojem izvoru pa tudi po današnjem namenu izrazito ekonomsko turistične narave. Slovenski planinci so v dobi 60 let, prepredli naš gorski svet s tako gosto mrežo markiranih, zavarovanih in dobro nadelanih potov, da se lahko merijo s sosednjimi italijanskim in avstrijskimi, lahko pa rečemo, da jih večji del prekašajo, kajti v tujini na vzdrževanje potov ne gledajo tako natanko, ker si spričo daljšega razvoja turizma mnogo gorjancev in alpinistov z vodništvom služi svoj sezonski kruh. Nastanek naših potov in njih vzdrževanje je torej bolj demokratskega značaja, narejeni in vzdrževani so bili vedno zato, da po njih tudi skromni slovenski srednji sloji prestopajo nevarni prag visokogorskega sveta.
Dobro razvita mreža gorskih potov je pravzaprav podaljšek dobro razvitih komunikacij v dolini in obenem s planinskimi gostišči v sovisnosti z rastjo tehničnih pogojev turizma v predgorju in po dolinah. Ker je tako, nekaj besed o potih, za katere je odgovorno Planinsko društvo Celje.
Postavim, pota, ki drže na Tolst, na Celjsko kočo. Osem let po osvoboditvi se jih pravzaprav nikdo ni dotaknil. Zaradi hudo birokratskega načela, ki se je uveljavilo takoj ob obnovitvi našega planinstva leta 1945 in 1946, da do višine 1000 nad morjem planinci nimajo kaj opraviti, marveč da tu skrbe za weekend — turizem gostinci, je Celjska koča prešla v roke gostinstva in ostala v gostinstvu do decembra l. 1952, ko jo je od MLO dobilo v najem PD Celje. Spričo premnogih obnovitvenih problemov v planinstvu in zaradi težav pri organizaciji markacijskega odseka ni bilo nikogar, ki bi se bil pobrigal za Hudičev graben, za pot preko Pečovnika, za obnovo markacij in kažipotov po vseh drugih potih v najožji celjski okolici. Tujec, ki je prišel v Celje, ni bil z ničemer opozorjen na prelepi Tolst, Grmado, na svetinsko in doblatinsko ravan. Šele letos so bili postavljeni novi kažipoti, ki so v zadnjih dveh letih karakteristični za celjsko planinsko območje, za kar gre zasluga pridnim markacistom, ki se skoraj vsi rekrutirajo iz planinske skupine Tov. emajlirane posode pod vodstvom tov. Keguja. To pa je šele začetek obnove. Nekdaj zavarovano pot skozi Hudičev graben je treba spet opremiti s klini, skobami in varovalno žico na vseh plezalskih detajlih. Obenem pa je treba grapo zaščititi, da bi se vsako leto ne spremenila v drvarsko drčo, v kateri so zavarovalni elementi na milost in nemilost prepuščeni hlodom in krcljem. PD Celje se bo tu moralo končno sporazumeti z Gozdno upravo. Pot je za celjski turizem velikega pomena, ker omogoča ne predolg, krožni sprehod po pobočjih Tolsta. Isto velja za pot mimo kamnoloma v Pečovniku, ki naj bi zavila v vodnato grapo vzhodno od kamnoloma. Tudi ta pot, čeprav doslej bolj malo hojena, je pomembna, ker je najbližji pristop na Grmado in omogoča krožni sprehod okoli nje. Tako prva kakor druga in še druge pogrešajo kažipotov in markacij.
Na področju Golt so markacije obnovljene, pač pa so propadli še tisti kažipoti, ki so po osvoboditvi izpred vojne ostali, in to na odcepih, proti Šoštanju pri Gostečniku, v Šmihelu, v Belih Vodah, na Kalu. Manjka kažipotov za Ljubno mimo Bele peči, na Muravah, na križpotju v Gosteškem lazu in na Starih Stanih, manjkajo kažipoti za sestop v Rečico, za pot preko Verbučevega laza in Boskovca. Vse to bo treba še narediti.
Transverzalna pot od Golt do Raduhe je dobro obnovljena, le s kažipoti v Mrčišu ni vse v redu, v savinjsko in mežiško stran. Sestopi z Raduhe preko Tolstovršnika in Klobaše so lepo markirani, manjka pa vrsta kažipotov. Dobro bi bilo markirati prečno pot od izžganega Osojnika oziroma obnovljenega Robnika do Macesnika ter tako povezati markirane poti v raduškem svetu z olševskim.
Na Dleskovški planoti, za Savinjskimi Alpami poleg Kalcev najbolj značilni, je popolnoma opuščena pot skozi Dol. Obnoviti je treba markacije od Stogleja pri cesti do Velikega vrha in seveda kažipote, ki jih tudi izurjeni gornik v tem težkem preglednem svetu rabi. Prav tako je za zimo in poletje hvaležna pot preko Ravn na Vodole in nad Vodolami. Na najbolj hojeni poti preko Kladja in Planice manjkajo orientacijske table nad Kladnikom, v Planici, kjer se pot cepi, dalje kažipot na Podvežak, do katerega drži tudi silno slabo zaznamovana pot. Isto velja za prečno zvezo med Podvežakom in Vodolami. Na Podvežaku manjka kažipot na Desko, slabo pa je nadelana tudi pot mimo Vodotočnika, da ne govorim o poti iz Šibja na Presedljaj.
V območju Planjave in Ojstrice so pota in markacije v redu. Obnoviti je treba le staro pot skozi Grlo, kamor planinci sploh ne stopijo več. Pa je vredna, da se obnovi zaradi Pavelnovega kogla. Vrtcev podnožja Babe in zaradi posebnosti tega strmega in z visoko muravo zaraslega grla. Idejo o zavarovanju pastirske poti iz Škrbine preko Krofičke in Ut na Strelovec je letos prevzelo PD Solčava, vendar ideje še ni moglo realizirati. Pot bo zračna pa ne nevarna in zares edinstvena z istočasnim razgledom na Robanov kot in Logarsko dolino, tehnično pa jo bo treba zavarovati le v dolžini kakih 30 m nad Škrbino. »Rezervata«, ki ga od 1. 1949 ščiti Zavod za čuvanje prirodnih znamenitosti in PD Celje, bi ta pot ne prizadela, pač pa bi z njo pridobili transverzalo od Solčave do Kokre oziroma Jezerskega, ki bi potekala po grebenih in vrhovih. Od Icmanika do Strelovca je namreč pot že narejena in markirana. Zaradi zaščite prirodne prvobitnosti pa bi bilo treba dobro premisliti, ali naj se markira lovska steza, ki drži ob ozebniku na Škrbino in se tam združi s Kopinškovo potjo. Prav bi že bilo, da bi bil pristop in sestop na Kopinškovo možen tudi z Robanovega kota, toda mimo zakonite zaščite ne smemo brez temeljitega premisleka in nekega postopka. Tudi Kopinškovo pot bo treba popraviti.
V Matkovem kotu se poti niso popravljale od leta 1938. Nove markacije se ne drže tradicionalnih pravil, narejene so pa le deloma. Že pred vojno precej zapuščeno in opuščeno pot od Škafa po sev. vzh. rebru Mrzle gore mimo Latvice na vrh bi bilo treba temeljito obnoviti. Na starodavnem prelazu iz Štajerske na Koroško, na Savinjskem sedlu ali kakor pravijo ljudje Prestreljarišču (Badjura se vnema za Prestajališče ali pa Vrh Mrzlega dola) je stara pot potekala kakih 150 m po avstrijskem ozemlju. Na tem odseku so se še po vojni v Avstriji nekateri oglašali, da meja ni natančno določena — hoteli so jo seveda pomakniti še bolj na našo stran. Da se obnovi imenitni prehod iz Mrzlega dola preko Žrela na Ravni pri Češki koči, je letos PD Celje zgradilo novo plezalno pot, ki se pod Vrhom kakih 200 m odcepi od stare poti in v petih ključih doseže steno zap. grebena Križa in se večji del zavarovana z žico, skobami in klini v dolžini okrog 800 m povzpne na vrh grebena in po njem po naši strani na staro pot na Vodinah. S to potjo, ki je izven 100 m obmejnega pasu, je PD Celje približalo Okrešelj Gorenjcem, omogočilo Ljubljančanom najbližjo zvezo z Jezerskim in lepo zaokrožilo celo vrsto lepih tur v Savinjskih. Seveda taka pot stane blizu 150.000 dinarjev. Delala sta jo dva izkušena hribovca, nekdanja oskrbnika na Vel. planini in Kamniški Bistrici.
Morda bo kdo rekel: Saj je že tako preveč potov po gorah in preveč ljudi na njih. Obisk v gorah raje zavirajmo, kakor pa pospešujemo! Ni tu mesto, da bi se o tem pogovorili. V Italiji sem pred vojno opazil, da so vsa pota po gorah brez kažipotov, da bi brez njih pota ohranila večji mik. Vendar tega niso delali iz navdušenja do čistega planinstva, marveč iz vojaških razlogov. Pota so imeli označena s številkami, ki so se ujemale s številkami na zemljevidih. Posebno nalogo predstavljajo zimske markacije, ki jih imamo na celjskem območju komaj dvoje: iz Presedljaja na Korošico in iz Inkreta nad Vodolami istotam. Te bi bilo dobro zgostiti in utrditi s cementom, namesto lesenih preklad pa postaviti jeklene drogove, kakor so to že naredili v triglavskem pogorju vsaj deloma na tisti imenitni visokogorski smuški turi iz Bohinja preko Hribaric in Rži v Zg. Krmo in Mojstrano. Vzdrževanja planinskih potov se bo treba torej lotiti še z večjo odgovornostjo. Planinsko društvo je pravzaprav odgovorno za varnost planincev. Če poti ne zapre oz. prepove, pa ni v celoti pregledana in popravljena, potem nosi del krivde ob morebitni nesreči. Kljub velikim materialnim izdatkom za dosedanje, obnavljanje markacij in potov, za popravilo klasične poti skozi Turski žleb, skozi Sukalnik (ki spada pod PD Kamnik, pa jo je letos popravilo PD Celje), iz Robanovega kota na Moličko peč, od Palnika na Logarsko peč oz. Icmanikovo planino, kljub izdatkom za novo pot preko Križa, stoji markacijski odsek PD Celje pred celo vrsto pomembnih, težkih, a tudi lepih nalog, ki so vse v najožji zvezi z razvojem planinstva in posredno turizma. Dela je veliko, delavcev pa bolj malo. Upajmo pa, da gremo tudi v tem pogledu lepšim časom nasproti. Naj nam bodo pri tem za zgled nekdanji rodovi planincev, ki so nam zgradili vrsto lepih, drznih in razglednih potov.
Tine Orel
