Savinjski vestnik, 28. november 1953
Celjska alpinistika ali kakor se je temu nekaj časa reklo, strma ali vrhunska alpinistika se dolgo ni mogla primerjati s plezalskimi navezami iz Ljubljane, Jesenic ali celo iz. Maribora. Celjske planinske naveze so naredile nekaj smeri v severovzhodni steni Ojstrice, podale so se tudi na lažje ture v inozemstvo, v Avstrijo, Italijo in Švico, niso pa se spuščale v težave IV. ali V. stopnje ali celo VI. stopnje, razen, če štejemo k celjski alpinistiki tudi Herleta in Vršnika iz Solčave oz. Luč. V začetku vojne je ta naveza spoznala nivo avstrijske plezarije in sledile so izredno težavne smeri v Ojstrici, Velikem vrhu in v Raduhi. Potem je plezalsko delovanje zaradi okupacije prenehalo. Po osvoboditvi prvi dve leti ni bilo nič.
Stara plezalska družba se je angažirala na najrazličnejših mestih. PD Celje ni imelo niti reševalnega moštva niti mladih alpinistov. Šele l. 1947 se je zbrala majhna družba mladih ljudi, ki jim uhojena pota niso bila všeč, sledil je tečaj na Jermanovih Vratih in na njem prva žrtev Koštomaj. L. 1948 je sledil drugi tečaj, v katerem je bil že Debeljak in z njim še nekateri drugi, ki so ostali alpinizmu bolj ali manj zvesti do danes. V naslednjih treh letih se je alpinistični odsek številčno in tudi kvalitetno dvignil: preudarno Kokošinekovo vodstvo, Debeljakov talent in njegovi uspehi, rekviziti po skrajno nizki ceni in brezplačni tečaji so odsek kmalu dvignili na eno od najboljših mest v republiki. Sledila je nova žrtev tečaja — Lukman, sledili pa tudi posegi v inozemstvo (Gesause), zastopstvo na Magliču in končno Kokošinekova nesreča v skalaški smeri v Triglavski steni.
V tem času so v vseh boljših odsekih ugotovili hudo krizo: zmanjkalo je kar na lepem vsebine za sestanke, zmanjkalo je primernih ciljev, s cilji pa so pešale tudi moči, število članov odseka je padlo in se konec koncev v Celju od 35 znižalo na 6; od nikoder pa nobenega naraščaja. To poslednje dejstvo je krizo do konca izpričalo in terjalo od zvestih alpinistov in vodstva PD Celje že v l. 1952 poskuse, da bi se stanje popravilo. Položaj ni prav nič lepši, čeprav je ravno v l. 1953 prišlo do vzponov svetovne vrednosti. (V Celju Debeljak, v Ljubljani Kočevar, Levstek, Šara, Kilar, Fajdigova), do vzponov, ki pomenijo legitimacijo za vstop med plezalsko elito starejših alpinističnih narodov. V slovenskih alpinističnih odsekih manjka novih moči, manjka pa čudi »srednjega« kadra, ki bi kljub vrhunskim uspehom plezalcev višjega nivoja še hotel plezati in voditi mlajše v skromne klasične smeri III., IV. in morda V. stopnje. Če bomo pustili, da bi se razmere tako razvijale naprej, bomo lahko ugotovili, da žro naše planinstvo iste napake, kakor smo jih ugotavljali pred vojno: iz odsekov nastajajo družbice in omizja, namesto pravega tovarištva nastopi neke vrste klika, namesto zdravega čuta za čast in ime pa nebrzdano slavohlepje in nevoščljivost. Zato se je PD Celje odločilo, da po dveh letih, odkar ta nič kaj razveseljivi razvoj ugotavlja, alpinistični odsek podpre in razširi.
Kako? Ne samo s prirejanjem plezalnih tečajev, marveč z organizacijo tečajev, na katerih bi se usposobili zreli, fizično sposobni ljudje za voditelje mladinskih odsekov, s prirejanjem mladinskih taborov s postopnim »učnim« načrtom, z nabavljanjem in izposojanjem skupne opreme (vrvi, šotorov, spalnih vreč, klinov, vponk itd.), z denarnim podpiranjem kvalitetnih navez, z vodniškimi tečaji, z zalaganjem tehničnih posnetkov in z intenzivnejšo propagando v dnevnem in periodičnem tisku. Kot prvi ukrep za poživitev dela v celjskem AO naj velja uvedba samostojne plezalne šole, kakršno imajo vsa mesta, ki hočejo kaj veljati v alpinizmu, ne samo večja, kakor Berlin, Pariz, Haag, London, Dunaj (znameniti Peilstein), Marseille, Grenoble, marveč tudi manjša avstrijska in italijanska mesta.
Alpinizem je danes na taki stopnji, da si brez stanovitnega urjenja v tehničnih manevrih ne moremo misliti dobrega plezalca, trening pa je potreben tudi za pridobitev osnovnega plezalskega sloga, ki omogoča plezanje lažjih smeri na ekonomičen pa tudi na za oko prijeten način. Plezalna šola bo imela tudi teoretični pouk v zgodovini alpinizma, andinizma in himalaizma, v orientaciji, krokiranju, planinstvu, planinski zgodovini, gorski folklori i. dr. Absolventi plezalne šole bodo v januarju povabljeni na enotedenski brezplačni alpinistični tečaj, ki bo verjetno na Korošici ali v Julijskih Alpah. V Sloveniji bo to tretja plezalna šola. V Ljubljani so jo ustanovila pred dvema letoma in uspehi niso izostali. Ljubljanski AO se je v kratkem času popravil, medtem ko kriza drugod še traja. Drugo plezalno šolo imajo že tretje leto zasavski alpinisti, ki se pod Čanzkovim vodstvom tudi prištevajo med boljše.
Plezalno šolo bo vodil Ciril Debeljak, ki je s tem obenem prevzel tudi vodstvo odseka.
Še besedo o tveganju pri tem najimenitnejšem športu 20. stoletja kakor ga imenujejo največji alpinisti in planinski teoretiki! Brez tveganja bi ne bilo napredka pravzaprav na nobenem delovnem področju, pa tudi v športu, ki je po svojem izvoru in še danes deloma v svojem namenu povezan z raziskovanjem neznanega gorskega sveta, je tako tveganje samo ob sebi umevno. Vendar je plezalska tehnika toliko napredovala, da je tveganje človeka, ki čuti v sebi duševno in telesno moč za ta šport, že zelo majhno, v lažjih smereh ga pa ob normalnem vremenu skoraj ni več. V neurju, snežni vihri, v nenadnih vremenskih preobratih, ki so v stenah pogosti, posebno v nekaterih stenah, pa je mnogo odvisno od telesne spretnosti, vzdržljivosti in odpornosti alpinista. Prav zato je potrebno, da tisti, ki hočejo imeti največ od gora, to je alpinisti, izrabijo priložnost in se v plezalni šoli v objektivno idealnih razmerah nauče in izurijo v tistem, kar jim bo v težjih prav prišlo.
Tine Orel
Plezalna šola v Celju se začne s 7. decembrom 1953. Prijavite se v pisarni PD Celje, Stanetova ul. Čas in kraj bo objavljen v izložbenem oknu pisarne 5. decembra 1953. Obenem se prijavite tudi za začetniški zimsko alpinistični tečaj. Prijavnina za tečaj 200 din. K prijavi priložite seznam tur, ki ste jih že izvršili (vrh in zavarovana pot) in svoj življenjepis. V šolo se sprejemajo moški in ženske od 15. l. starosti dalje.
PD Celje
