Ko je Silvo Karo pred leti spisal in izdal svojo knjigo Alpinist, je s tem (nehote ?) postavil standard: naslov je bil tako čist, tako preprost, tako absolutno alpinističen, da je vsem, ki so prišli za njim, ostalo le še igranje s pridevniki. In če je kdo upravičen do pridevnika »večni« (morda bo zdaj kar vzdevek), je to Mick Fowler — letnik 1956.
Fowler, Mick — Eternal Alpinist
Sheffield: Vertebrate Publishing Ltd, 2026 (Non-fiction Climbing Stories)
ISBN-13: 978‑1839813160
ISBN-10: 1839813164
Jezik: angleščina
Oblika: trda vezava
Obseg: 184 strani
Dimenzije: 24 × 15,6 × 2,5 cm
Datum izida: 1. oktober 2026
Cena: €29,95
Opomba: podpisana izdaja na voljo v prednaročilu
Njegova nova knjiga Eternal Alpinist ni le nadaljevanje njegove literarne serije, temveč skoraj testament — ne v smislu slovesa, temveč v smislu trdovratnega vztrajanja. Fowler je eden tistih redkih alpinistov, ki so dokazali, da lahko človek spleza najtežje stene Himalaje, potem pa se v ponedeljek vrne za pisalno mizo v davčni urad. In da se lahko po diagnozi raka vrne v gore z enako predanostjo, humorjem in trmo kot prej.
Večni Alpinist se začne z upokojitvijo — tistim trenutkom, ko se večina ljudi umakne v mirnejše življenje. Fowler pa se je lotil načrtovanja odprave na Chombu, neosvojeni vrh v Sikimu, ki je že desetletja predmet alpinističnih fantazij. In potem je prišla diagnoza. Rak. Ne tisti, ki ga človek omeni mimogrede, temveč tisti, ki pretrese vse načrte.
Toda Fowler je Fowler. Zanj je bolezen postala (le) še ena ovira, še en previs, še ena ledena sveča, ki jo je treba preplezati. Njegova pripoved je polna suhega humorja, samoironije in tistega britanskega alpinističnega fatalizma, ki ga poznamo iz najboljših knjig: »Če že mora biti težko, naj bo vsaj zanimivo.«
Fowlerjeva biografija je sama po sebi literarni material:
prvi Britanec, ki je prosto preplezal E6,
pionir škotskega zimskega VI,
mojster krhkih morskih pečin, krednih sten in zamrznjenih straniščnih cevi,
trikraten dobitnik Pioleta d’Or,
»Mountaineer’s Mountaineer«,
človek, ki je večino svojih himalajskih vzponov opravil med dopustom in »oddelal« svoje v davčnem uradu.
Njegova kariera je dokaz, da se alpinizem ne dogaja le v baznih taborih, temveč tudi v avtomobilih na poti iz Londona v Škotsko, v pisarnah HMRC, v družinskih kompromisih in v tistih tihih trenutkih, ko človek razmišlja, ali je vse skupaj sploh smiselno.
V Eternal Alpinist Fowler ne opisuje le poti na Chombu. Opisuje pot nazaj — nazaj v telo, ki ga je bolezen spremenila; nazaj v gore, ki so ostale enake; nazaj v partnerstvo z Victorjem Saundersom, ki je eno najlepših prijateljstev v sodobnem alpinizmu.
Ob Chombuju nas popelje še: na morske sklade Kerryja, na granit Spitzkoppe, na Yawash Sar v Pakistanu,na Patkhor v Tadžikistanu.
To niso »veliki« vrhovi v smislu višine, temveč veliki v smislu Fowlerjeve estetike: oddaljeni, čudni, neosvojeni, takšni, ki jih človek izbere zato, ker ga pokličejo.
Kot lahko (le vse bolj) opazujemo, je Fowler eden zadnjih velikih pripovedovalcev alpinizma. Zna pisati o strahu, bolečini, dvomu in veselju brez patetike. Razume, da je alpinizem v resnici zgodba o tem, kako človek vztraja — ne le v gorah, temveč v življenju.
Eternal Alpinist je torej knjiga, ki se ne konča z zmago, temveč z nadaljevanjem. Fowler ni samo »alpinist«. Je večni alpinist — človek, ki se ne neha vzpenjati, tudi ko se zdi, da je vse proti njemu.
