50 let francoskega vojaškega alpinizma, kakršnega ne poznajo nikjer drugje na svetu ➠ O vojakih alpinistih, ki ne nosijo maskirnih oblačil in uniform ter pred lastnim pragom pometanje
V Franciji letos obeležujejo pomemben jubilej: 50 let GMHM – Groupe militaire de haute montagne, vojaške visokogorske enote, ki je v pol stoletja postala nekaj, kar (najbrž in glede na rezultate) v svetu nima primerjave. GMHM ni le skupina vrhunskih alpinistov v uniformi, temveč laboratorij ekstremnih razmer, raziskovalna enota, ambasador francoskega alpinizma in hkrati most med civilnim in vojaškim svetom.
Da bi razumeli, kaj GMHM danes predstavlja, sta za Wider magazin svoje poglede združila Léo Billon, eden najmočnejših francoskih alpinistov, ki je v enoto vstopil leta 2017, ter François Piotrowski, poveljnik skupine.
Od »osvajanja Alp« do laboratorija ekstremnega
GMHM je bil ustanovljen leta 1976 z jasnim ciljem: dvigniti vojaški alpinizem na svetovni vrh in to znanje prenesti v francoske gorske brigade. A že prve odprave so pokazale, da bo skupina postala nekaj več. Alpinisti so se lotevali smeri, ki jih ni poskušal nihče drug, zato so se začela pojavljati nova vprašanja – o opremi, prehrani, psihofizični vzdržljivosti, spanju, mrazu, logistiki.
Danes GMHM deluje kot terenski laboratorij ekstremnih razmer. Preizkušajo opremo, razvijajo postopke za delovanje v polarnem mrazu, testirajo človeško vzdržljivost v stenah Himalaje, Patagonije ali Mont Blanca. Vse, kar se naučijo, se prelije v francoske oborožene sile – od gorskih enot do specialnih operacij.
Kdo so bili in kdo so danes?
GMHM je vedno štel le okoli dvanajst članov, a je njegov vpliv na francoski alpinizem izjemen. V njegovih vrstah so bili (in so odslužili domovini): Jean-Claude Marmier, prvi kapitan, Jean-Christophe Lafaille, Christophe Profit, Patrick Marsigny in številni drugi, ki so zaznamovali francosko alpinistično zgodovino.
Dolga leta je bil GMHM izključno moška enota. Šele leta 2008 je bila sprejeta Marion Poitevin, ki je kasneje postala prva ženska inštruktorica na vojaški visokogorski šoli ter prva ženska reševalka CRS Montagne. Njena zgodba razkriva, kako počasi se je spreminjala kultura alpinizma – tudi v vojski.
Danes je GMHM mešanica: vojakov, ki prihajajo iz gorskih enot, civilnih alpinistov, ki jih sprejmejo izključno zaradi njihovega vrhunskega znanja. Skupina ostaja majhna, selektivna in izjemno povezana.
Za odličnega alpinista in (sedaj tudi) vojaka Léa Billona je bil vstop v GMHM življenjski preobrat: »Bil sem amaterski alpinist, ki je plezal po občutku. V GMHM sem čez noč postal profesionalec. Ko imaš dostop do vseh virov, se nivo eksplozivno dvigne.«
Zakaj GMHM še vedno obstaja?
V času, ko se vojske modernizirajo in digitalizirajo, se zdi visokogorski alpinizem skoraj anahronističen. A GMHM ima jasno vlogo.
Za Léoja Billona je to simbolna in družbena vrednost: »Alpinizem je dejavnost, ki je na videz neuporabna, a prinaša izjemno korist. GMHM daje alpinizmu prostor v družbi, ki tveganje pogosto potiska na rob.«
Za poveljnika Piotrowskega je GMHM tudi operativno pomemben: znanje o mrazu, snegu, ledenikih, logistiki, reševanju, opremi in delovanju v ekstremnih razmerah je neposredno uporabno za gorske enote in specialne operacije.
Enota, ki deluje horizontalno – ne vertikalno
Največja posebnost GMHM je način odločanja. V klasični vojski ukazi prihajajo od zgoraj. V GMHM pa pobude prihajajo od spodaj – od samih alpinistov.
Projekte predlagajo člani. Poveljnik jih usklajuje, organizira, včasih se jim pridruži, a njegova beseda ni ukaz, temveč del razprave. V stenah šteje kompetenca, ne čin.
Billon se smeje: »Še vedno ne znam hoditi v koraku. Pri nas so formalne ceremonije tri na leto. Ostalo je delo v gorah.«
Kako nastane odprava?
Vsaka odprava GMHM je rezultat dveh ključnih presoj:
1. Finančna realnost
Drage odprave se lahko prestavijo, združijo ali zmanjšajo. Odločitev je kolektivna.
2. Varnostna presoja
Tu je ključna medsebojna zaupanje. Poveljnik presoja tveganje skozi dva pogleda: svojega in pogled alpinista. Nihče ni nikoli prisiljen iti na vrh. Pri neposrednem prenosu vzpona na Dru v živo so se o tem dolgo pogovarjali: kamera ne sme postati pritisk.
GMHM je v svoji zgodovini izgubil šest članov. Zato je zaupanje pomembnejše od pravilnikov.
Odprti navzven – ko projekt zahteva več kot enoto
GMHM se ne zapira vase. Ko projekt zahteva izjemno raven, se povežejo z najboljšimi (civilnimi) alpinisti: Benjamin Védrines, Nicolas Jean, Enzo Oddo … Cilj je preprost: najti najboljšo ekipo za najtežji projekt, ne glede na uniforme.
GMHM – pol stoletja svobode, tveganja in vrhunskega alpinizma
GMHM je danes edinstvena enota: vojaška, a nehierarhična; elitna, a odprta; majhna, a vplivna. Je dokaz, da lahko alpinizem – ta »globoko neuporabna dejavnost, ki prinaša korist« – postane del državne strukture, ne da bi izgubil svojo dušo.
Alpinisti in športni plezalci zaposleni v Športni enoti Slovenske vojske so: Vita Lukan, Domen Škofic, Sara Čopar, Mina Markovič, Aleš Česen, Katja Debevec, Mia Krampl in Anže Peharc.
Alpinisti (gorski vodniki) zaposleni v policijskem centru vrhunskih športnikov so: Luka Krajnc, Luka Lindič, Nejc Marčič, Luka Stražar in Matija Volontar.
Slovenski dopis
Enota, ki je nikoli nismo imeli – in zakaj je verjetno nikoli ne bomo
Ko danes beremo o francoskem GMHM – vojaški visokogorski enoti, ki že petdeset let združuje vrhunski alpinizem, raziskovanje, ekstremne odprave in vojaško znanje – se človek nehote vpraša: Zakaj česa podobnega nikoli nismo imeli tudi pri nas? Ali pa je vse skupaj le izjemno lepo prepakirano?
Slovenija ima gorniško tradicijo, ki bi takšno enoto skoraj logično zahtevala. Imamo (še?) izjemne alpiniste, gorske vodnike, reševalce, gorske enote, šole, znanje, zgodovino velikih vzponov. Imamo celo generacije ljudi, ki so v gorah naredili več kot marsikatera vojska. A kljub temu se nikoli ni zgodilo tisto (nekaj vojaških poskusov je bilo, nekaj policijskih poskusov prav tako), kar bi bilo skoraj naravno: nastanek majhne, selektivne, vrhunske vojaško‑alpinistične enote, ki bi bila sposobna delovati v ekstremnih razmerah, sodelovati v mednarodnih operacijah, pomagati pri reševanju, raziskovanju, logistiki, varnosti in usposabljanju.
Zakaj ne?
Odgovor je neprijetno preprost. Slovenski gorniški prostor je navzven razdrobljen, občutljiv in pogosto ujet v lastne meje. Planinska zveza – Komisija za alpinizem, gorski vodniki, gorski reševalci – vsak ima svoj mandat, svoje pristojnosti, svoje tradicije. In seveda svojo značilno slovensko foušijo, ki je včasih močnejša od zdrave pameti. Ideja, da bi vojska imela svojo vrhunsko in zelo majhno alpinistično enoto, je (bi?) bila za marsikoga grožnja: komu bi pripadalo (strokovno) znanje, kdo bi imel prestiž, kdo bi imel zadnjo besedo? Se bomo zdaj šli tekmovalnost med seboj kot je bil nekdaj primer s »privatniki«!
Rezultat je bil in bo predvidljiv: nič se ni in se ne bo zgodilo. Vse bo kot je.
Ko danes (pred skoraj mescem) o čem takšnem (kar piše zgoraj) povprašaš tiskovno predstavništvo Slovenske vojske, dobiš iskren, skoraj simpatičen odgovor: »Strokovne vsebine in novice o delu vojaških gornikov bomo z veseljem delili z vami po počitnicah, zato predlagamo, da se takrat še enkrat slišimo in dorečemo vsebino.« Ja, tudi vojaki imajo (kot kaže vsaj dvomesečne) počitnice. (Saj bi človek še kaj pripisal, pa bo spet priletel njih komentar …)
In to je pravzaprav najbolj pošten povzetek stanja. Priložnosti, da bi kdo postal nekaj več – nekaj, kar bi bilo primerljivo z GMHM, nekaj, kar bi združilo vrhunski alpinizem in vojaško znanje v enoto, ki bi lahko marsikje vskočila: v reševanje, v ekstremne razmere, v mednarodne operacije, v raziskovanje, v razvoj opreme je pri nas popolna iluzija.
Slovenija ima ljudi, ki bi to zmogli. A nima strukture, ki bi to dovolila.
In tako ostaja GMHM nekaj, kar gledamo od daleč, opazujemo kako plezajo prvenstvene smeri – kot dokaz, da se lahko alpinizem in vojska združita v nekaj izjemnega. Pri nas pa ostaja ta ideja v predalu, kjer se mešajo neizkoriščene priložnosti, institucionalne meje in tisti znani slovenski stavek: »Saj bi bilo dobro, ampak veš, kako je pri nas …«
PN
