V skupni reševalni akciji iz Direktne smeri v Štajerski Rinki, o kateri smo na kratko že poročali, so sodelovale naslednje gorske reševalne postaje: Celje, Kamnik, Ljubljana, Prevalje in Maribor.
Ves material potreben za reševanje, se reševalci prenesli po Turskem žlebu na greben med Malo in Štajersko Rinko, kjer se pripravili tudi prvo sidrišče. S kompletno opremo so se nato spustili čez stene pete težavnostne stopnje, v dolžini 40 m in fiksirali vrv, do gredine in točno nad vpadnico »Direktne smeri« formirali tretje sidrišče. Sledil je spust do ponesrečenca, v globine 130 m, do mesta, kjer je stena izredne previsna, s tem v zvezi pa močno otežkočen posel. Pričel se je transport ponesrečenca, k tretjemu in drugemu sidrišču, ter do izstopnega dela stene. V tem času, pa so se Mariborčani in Celjani spustili še do soplezalca, katerega se dvigovali v Gramingerjevem sedežu, kot imenujemo posebno izvedbo nahrbtnika za reševanje.
Akcija, ki se je pričela ob 3 uri zjutraj iz Okrešlja, je trajala polnih 18 ur, v njej pa je sodeloval tudi helikopter, ki ga da v primeru podobnih akcij, na razpolage uprava javne varnosti. Helikopter sicer še ne služi popolnoma svojemu namenu, ker se mora pilot najprej navaditi posebni tehniki letenja, oziroma lebdenja v bližini stene.
Akcijo sta vodila Tone Škarja in Prelog Marjan, ob požrtvovalnosti vseh sodelujočih, pa je reševanje potekalo brez večjih zastojev, še posebno, če upoštevamo, da jo je v jutranjih urah spremljal dež s sodro. Vprašljivo pa je postalo tudi v popoldanskih urah, ko se je bližalo neurje, ki se je na veliko srečo oddaljilo. Čez stene, z vrha, je bilo namreč napeljanih cca 430 m jeklene vrvi, za dviganje ponesrečenca, ki bi v času neurja utegnila postati nevaren strelovod.
Ob zaključku naj povemo, da so reševalci z iztekom akcije dokaj zadovoljni, želijo pa si več sodelovanja z alpinističnimi odseki in nenazadnje, da bi planinci in alpinisti, hoji v gore posvečali več strokovnega znanja, predvsem pa previdnosti.
PLANINSKO – ALPINISTIČNE NOVICE / 1974, 8. julij
