Primorski dnevnik, 7. julij 1974
Gotovo ležita kje pod steno ali pa visita v stebru… Nekolikanj ga je prevzela grozljivost te misli — tedaj pa je zaškripala kljuka vrat, ki so se tiho odprla. Med podboji je stal, na pol zasenčen — Joža Čop. Vsi so obstali. Je duh ali je živ? Gledal je stekleno, okoli čela je imel belo ruto, roke so mu utrujeno visele ob telesu, po obrazu je bil kosmat, ves premočen …
Sredi noči se je bil dvignil in se spustil po Bambergovi poti proti Luknji. Tam ga je zagrnila tako gosta megla, da ni vedel, ali gre proti Vratom ali v Trento. Znašel se je sredi pretrganih žičnih ovir nekdanje meje. Komaj je našel prehod. Zmotilo ga je proženje kamenja. Stisnil se je za skalo in čakal. Zagledal je sključeno postavo s puško v rokah in gamsom na hrbtu. Spoznal je divjega lovca, Trentarja Kravanjo. Spustil ga je povsem blizu do njega in zavpil: »Stoj, Kravanja!« Mislil je, da mu bo morda priskočil na pomoč.
Trentar tokrat ni skočil. Ustavil se je in zavpil: »Hej, Čop! Tokrat mi ne boš vzel gamsa! Sem ga pretežko dobil!«
Komaj ga je prepričal, da mu nič noče. Moral se je zadovoljiti s pojasnilom, da je reševalna skupina v Vratih, in že sta odšla vsaksebi. Joža se je kmalu prepričal, da Trentar ni lagal. Pred kočo so bila nosila, vrvi in druge priprave za reševanje. Prijela ga je, da bi se ulegel na nosila in jih počakal. Toda ob misli na Pavlo se je premislil. Tega ne sme napraviti, zdaj ni časa za šale.
»No, kaj me pa gledate, a? Jaz sem, Joža Čop, če mene iščete!«
»Tebe, tebe, Joža, seveda! Kaj pa se je zgodilo?« je vprašal Tomaž.
»Kar pripravite se, gremo! Pavla je ostala v steni!«
»Mrva? Živa? Ranjena?» so deževala vanj vprašanja.
»Ne, je živa. Toda kdo ve, kaj bo, če bomo še odlašali.« Spil je lonec čaja in nekaj pojedel. Potem pa je z reševalci krenil po poti, od koder je pravkar prišel, čakalo jih je najmanj pet ur hoje v strmino in težak spust v steno. Sunki hladnega vetra, ki je kdaj pa kdaj privršal s te ali one strani, so prinašali skrb: bo zdržala na polici?
Del dneva, neskončno dolgo noč in spet dan je preživela Pavla pribita in privezana na prevesno polico med nebom in zemljo. Šele ko je veter odrgnil steno in se je skozi modro okno neba razlila k njej svetloba, je povsem jasno videla globino dna pod vznožjem stene in srhljivo navpičnost nad seboj. Takrat si je bila na jasnem, da se v takšno past človek lahko ujame samo v megli. Čas ji je tekel komaj zaznavno. Zamotila se je z natančnim obnavljanjem dejstev. Ko je Čop od nje izplezal, je začutila veliko, bolečo osamljenost. Siva brezvoljnost jo je počasi hromila. Napela je vse čute in prisluškovala v megleno gluhoto. Skušala je zaznati vsak šum, kamen, ki ga je Čop sprožil, in izračunati, kako visoko je že v steni, če bo padel, bo slišala udarec telesa ob skalo. Saj so celo drobni kamni sičaje izginjali mimo nje… Noč je dočakala v prepričanju, da je srečno izplezal. Veter je prinesel in razcefral vrisk, ki bi bil lahko njegov.
V temi se je stena shladila. Dež se je polagoma spreminjal v sneg. Ostri kristali sodre so ji šibali roke in obraz. Zato je potegnila plašč čez glavo. Zavarovati se je hotela tudi pred sunki vetra. Da se ji ne bi telo preveč ohladilo, se je prekladala sem in tja, kolikor so ji dopuščale vrvi. Vso noč je prebila v polsnu. Pravzaprav je nje duh lebdel nad prepadi časa. Spomin ji je razklala ostrina. Zdelo se ji je, da stoji sredi samotnega polja v brezbrižni megli. Vse, kar jo obdaja, so sence, oblike, o katerih samo ugiba, dvomi… So to ljudje, s katerimi se je srečavala na poti skozi življenje? Se mar vračajo ali odhajajo? To je vseeno… Pravzaprav ljudje niso nikoli odkriti. Cenijo te samo toliko, kolikor te potrebujejo. Potem pa zlahka zbrišejo, čimveč si jim storil dobrega in čim večje so bile njihove potrebe, tem manjša je njihova hvaležnost. Živali ne pozabljajo storjene dobrote nikoli, človek pa zlahka, posebno tisti, ki mu gre predobro. Krog njenih prijateljev se je zmanjšal, pobrala jih je vojna. Mnogi so odšli za vselej, drugi so izginili neznano kam. Gostiša, s katerim sta prezebla štiri noči v skalaški smeri, se je prav po neumnosti ubil z motorjem. Zdaj so se prijatelji vračali kakor sence, ki jih rodi tišina nočnih sten. Proti jutru so jo obiskovali prividi daljnih, blodnih sanj. Bili so kot trohneča znamenja razpadajočega neba. Vračala se je nerazodeta in nerazumljiva preteklost, ki je segala vse do roba smisla stvari. Zdelo se ji je, da po nebu plahutajo velike ptice z žarečimi očmi. Vedno je ljubila ptice. Nekoč je našla ptico selivko, ki ji je strel nalomil perut. Vzela jo je domov, jo pozdravila in nato vrnila svobodnim daljavam. Ljubila je jate mestnih golobov in jih hranila. Ljubila je tudi jesen. Takrat je s hrbtov gora opazovala velike jate, ki so s tožnimi klici jadrale proti jugu. Nekajkrat se je povsem zbudila in osvestila. Pošastna tišina ji je zvenela v krvi, v sencah in v srcu. Široko je odprla oči. Videla je, kako so se razleteli oblaki in izginjali v mrežastem nebu. Za hip so zablestele zvezde, mrzle in jasne. Svetloba, ki živi in umre… Z eno, ki bo zdrsnila z neba, bo umrla tudi ona…
Brž ko je zaprla oči, se je vrnil blodnjak strahov, v katerem se prepletajo ljudje med vijugami nevidnih bičev. Nešteto cest je, ki držijo vsaka v svojo smer, nešteto vsakovrstnih znakov nerazodetih pisav… Toda v njej kljuje ena sama misel: kako bi prebredla to črno reko noči. Samo da ne bi podlegla varljivemu snu… Volja ni klonila. Z dnem so prividi izginili. Bolečino duše pa je zamenjala bolečina telesa. Mišice so se razbolele in otrpnile. Izpod glave je potegnila nahrbtnik in poiskala zadnje, trde skorje kruha. Košček za koščkom je razkrajala v ustih. Kazalci ure so se pomikali počasi. Sredi dopoldneva se je pokazalo sonce, stene so postale prijaznejše, potem pa ga je spet zagrnila megla. Sivina je bila podobna veliki vodi, ki je zalila kotanjo. Že je minil čas, ko bi se moral čop vrniti z reševalci. Začel jo je pekliti nemir. Morda je preslišala njegov padec? Če jih ne bo, je obsojena, da bo tu počasi umrla. Ves čas je vedela, da je smrt zelo blizu. Odganjalo jo je samo upanje in vera, da se ji Čop ni še nikoli izneveril.
Sivina je že temnela, ko je z roba stene zaslišala klice, potem pa nerazumljive glasove. »To bo Joža z reševalci…« je pomislila. Nekajkrat je zavpila, toda megla je požrla njen glas. Pa kaj bi kričala tako onemogla, saj Joža ve, kje je; če pa ni on, kdo bi prišel ponjo v steno? Nihče!
