Primorski dnevnik, 6. julij 1974
Ni vedel, koliko časa je plezal. Nenadoma je napetost navpičnice počila: roke so zgrabile ravnino. Potegnil se je čez rob, strastno kakor brodolomec, ki se je že utapljal v valovju razbesnelih voda nočnega oceana.
Kot pokošen je obležal na vrhu stene. Iz doline Trente je privršal veter in pretrgal meglo. Pred očim mu je zablestel rob ledenika, razkril se je del Triglava. Gora je bila z njim usmiljena. Dvignil se je na kolena in solze so mu privrele iz oči. Z rokami je grabil sneg in si z njim hladil razgreti obraz. Kakšna sreča, premagal je steno tik pred temo.
Zdaj se je zgrinjala nanj črna ponjava noči. Vedel je, da pred dnem ne bo mogel v dolino. Samo nekoliko niže se je spustil po Plamenicah, toliko da si je poiskal skalno škrapljo. Kot žival se je zvil v dno, da bi se zaščitil pred vetrom. Veke so mu kamnele. Zmanjkalo ga je v hipu. Zaspal je. Čezenj se je vrtinčil ples pohlepnih megla, iz katerih je še vedno rosilo.
V jedilnici Aljaževega doma so se alpinisti – reševalci zbirali k zajtrku. Poznali so Čopa in vsakomur se je zdelo neverjetno, da bi se tak gorski vodnik zaplezal.
»Če se jima je že kaj primerilo, sta gotovo že mrtva,« je menil Tomaž, vodja odprave …
Potem so se pogovarjali s tistimi, ki so čez dan šli pod steber in poslušali, če je kje kaj glasov, če poje kladivo ali se proži kamenje. Nič niso zaznali. S temi je bil tudi Sloki. Sam pri sebi je že odpisal njega in njo. Ob misli, da ga ni več, so se mu čustva preobrnila kot takrat pri Klementu Jugu. Dokler je bil živ, se je prerekal in kosal z njim, ko pa je bil mrtev, je postal zanj ideal. Zdaj je koval Čopa v nebo, po svojem načelu »o mrtvih samo dobro«. Srebal je čaj in se jezil sam nase. Pekla ga je vest zaradi zavisti prvega dne, ko sta vstopila s Pavlo v steber. Na začetku plezalne sezone sta se z Jožetom srečala kot večkrat pred vojno. Našla sta se pod steno, vsak s svojim daljnogledom. »O čop, pozdravljen! Te ni pobrala vojna?« ga je nagovoril.
»Mene ni in tudi tebe ne! Saj veš, da kopriva ne pozebe!«
Zvedavo sta se ogledovala, oba v zadregi. Med njima je še vedno ležala senca Karmen.
»Si še jezen name?«
»Kaj bom jezen! Ob vsem tem, kar se je med vojno godilo…«
»Veš, Joža, jaz nisem bil prav nič kriv. Bil sem njena žrtev kot ti, s to razliko, da si je tebe sposodila samo enkrat, pa še takrat ji je bilo žal, mene pa si je dvakrat. Oba je pustila, zato si lahko podava roke. Veš, večkrat sem ji rekel, ker sem poznal njene muhe, da blagor tistemu, ki jo bo zamudil… No, blagor nama, njeni nemimi duši pa pokoj…«
Tedaj se je Joža zdrznil. Vso vojno je poizvedoval, kaj je z njo, in še sedaj ni vedel nič določnega. Ni mogel verjeti, da je izginila v Beogradu. »Sloki, gotovo veš, kako je bilo z njo. Le kaj je iskala tam.»
»Kaj da je iskala? So ljudje, ki se potrudijo, da poiščejo smrt. Veš da je kar naprej potovala. K teti je šla, ki je bila poročena z nekim generalom… Ni padla samo ona… Vojna jih je veliko pobrala…» Sloki je zmignil z rameni, nemočen pred usodo, in dejal: »Da sva le midva ostala živa, Čop… Jaz menim tako: z menoj se svet začne in neha. Kako pa si ti prebil vojno? Nič ni bilo slišati… Kje si tičal, ko smo se mi borili v hosti?«
»Nisi se boril samo ti Sloki, tudi mi smo se, dragi moj. Vsak po svoje!«
»Pa s puško ne,« je ugovarjal Sloki.
»Puška ni vse!« se je vznejevoljil Čop. Potem pa se je skušal šaliti: »Bohinjec je s svedrom odrl kravo… Mi smo se borili drugače. Ti si mlajši, ali ne? Kaj pa bi jaz pri petdesetih letih v hosti?«
»Za hosto si bil prestar, steber pa še vedno ogleduješ, a?« ga je zabodel Sloki.
»In če ga? Saj ga ti tudi lahko!«
»Čop, mislim, da steber ogleduješ zaman. Preplezali ga bodo mlajši od naju. Vem za dva, ki se pripravljata. Ne dvomim, da ga bosta zmogla. Prekleto jih žene v gore… Veš, koga? Tiste, ki bi se bili radi, pa se niso mogli izkazati na bojišču… Slava je z Nemci vred odšla čez mejo… Delati se junaka s krampom je nekoliko utrudljivo in dolgočasno, se ti ne zdi? Vidiš, zato so se vrgli v stene. Veš, Čop, to je nova tehnika plezanja. Stremena, lestvice, šopi klinov in želje, postati slaven in čaščen… Le poslušaj jih. Vse, kar smo mi napravili, je zanje dim v vetru! Hočejo več in nemogoče. Te dni sta plezala dva v tvoji gorenjski smeri. Poslušal sem ju, ko sta se vrnila. Da je to navaden grušč, sta menila…«
»Naj plezajo, kakor se jim ljubi in kakor hočejo. Mi smo svoje napravili, Sloki. Vsaj jaz. Morda se tebi, ki si mlajši, posreči še kaj.«
Te besede so Slokega pomirile. Mislil je, da bo Čop odnehal. Zato se je toliko bolj raztogotil, ko ga je zagledal v stebru, in skoraj se je počutil prevaran. Naskočiti steber v teh letih — to je anomalija volje. Nadutost, ki se ji mora maščevati narava…
Čop je kadil in ga zvedavo ogledoval, kako s svojimi srepimi očmi drsi po skalah. Rad bi bil kaj izvedel o njegovih namerah. Sloki je bil oblečen v anorak nemških gorskih lovcev, na prsih pa mu je visel velik atriljerijski daljnogled. Vse, kar je imel na sebi, je bilo vojni plen. Snel je daljnogled in ga dal Čopu. »Poglej svoj steber!«
Daljnogled je bil čist in je prinašal skale zelo blizu. Joža je pasel oči in sestavljal načrt, kje bo plezal, Sloki pa je pripovedoval: »Kmalu so me prijeli Italijani. Imeli so me v taborišču na jugu Italije. Ko so propadli, sem se vrnil in šel v partizane. Bil sem v brigadi, potem pa pri sabotažnih skupinah miner. Veš, Čop, to ustreza mojemu značaju. Uživam, kadar lahko rušim. Podrl sem tudi nekaj cerkva, kjer so se bili ugnezdili beli.«
»Zaradi mene,« je odvrnil Čop.
»Že veš, da smo prebarvali Aljažev stolp na rdeče in mu dali zvezdo?«
»Prav,« je rekel Čop.
»Jaz pa sem bil s tistimi, ki so podrli mejo, ki nas je ločila od Primorske…«
»Pa še nekaj imam opraviti, Čop. Treba bo minirati križ na Škrlatici. Tistega, ki si ga ti pomagal nositi gor!«
»Tvoja stvar! Vsak zase in za svoje dolžnosti.«
»Veš, Čop, jaz sem rdeč. Vojna me je spremenila.«
»Kar bodi, toda če se boš spet zaplezal v tej steni, boš zelen kot takrat, ko sva te s Stanetom vlekla ven…« Užalil ga je.
Sloki mu ni imel več kaj reči, pa mu je zabrusil: »Le glej, da se tudi ti ne boš kje zaplezal!«
Sloki je sedaj mislil na ta pogovor. Kdove, če se mu ni res kaj zgodilo. Morda ga je pogubila Pavla.
