Primorski dnevnik, 5. julij 1974
»Poskusi še enkrat!«
»Ne morem!«
»Moraš!«
»Nočem! Ne grem nikamor naprej!«
»Moraš! Tam boš ostala!«
»Ne morem!«
Zaman ji je prigovarjal, naj poskusi znova. Zabil je poslednji klin za spuščanje in se po vrvi spustu k njej. Obvisel je v zraku nad meglenim prepadom. Plasti so se pretrgale in oči so zagledale svetlečo se nit potoka in snežišča, tisoč metrov globoko spodaj… Bil je v nemogočem položaju, če ji ne uspe pritegniti vrvi, bo obvisel in kdove kako se bo prigoljufal do skal…
Minilo je nekaj časa, preden je pritegnila vrv, da je lahko pristal poleg nje na polici.
»Zdaj pa imava hudiča!«
»Joža, ne morem. Brez moči sem.«
Razžiral ga je obup. Nič pametnega mu ni padlo na misel, ležala je zlomljena na polici in ga gledala z velikimi, žalostnimi očmi, tako kot gleda zastreljena žival zdrave, ko beže, in ostane sama. Vanjo je prodirala praznina. Dogodilo se ji je prav to, česar se je bala vse življenje. Drugega ni mogel storiti, le na nekoliko ugodnejše mesto na polici jo je spravil. Medtem ko je zabijal klin, da bi jo zavaroval in privezal k steni, je molčala in globoko sopla. Roke je imela stegnjene predse. Bile so krvave. Človeška obrežja so bila sedaj daleč, nedosegljiva kot zvezde. Vse je bilo privid, spomin. Obdajale so ju prikazni, upala sta lahko samo nase. Ko je opravil, se je usedel k njej. Gledala ga je vprašujoče, z očitkom, kot bi mu hotela reči: »Zakaj si me spravil v ta nori steber? Ti si vedel, kaj to pomeni… Kriv si… Tu leži moje strto življenje, pa počni z njim, kar hočeš…«
Počutila sta se osamljena, kot bi pristala na površini meseca. Trdnost v njem je nezadržno razpadla. Vedel je, da mora takoj kaj početi, sicer mu bo volja zamrznila kakor njej in bosta oba umrla na polici. Znova jo je skušal bodriti, da bi poskusila. Gledala ga je z zaprtimi očmi, kot bi se poslavljala. Kapljice moče so ji polzele po obrazu…
»Joža, sam poskusi… Pusti me tu… Na ustih ti berem besede, ki jih ne moreš izreči… Sloki je vedno govoril: kadar človek pride v položaj, ko mora izbirati med svojim in tujim življenjem, se mora odločiti za svoje…« je dejala, čeprav je tudi ona večkrat ponavljala: »Skupno na vrvi, v življenje ali v smrt…»
Njene besede so se mu zdele pametne. Kaj drugega si ni znal zamisliti v tem položaju. Dejal je: »Morda imaš prav. Izplezal bom sam in pripeljal bom reševalce.«
»Kaj pa, če padeš?« je strahoma vprašala.
»Ne boj se! Padel ne bom! Videl sem steno nad sabo. Iz največjih težav sva že,« je dejal, čeprav ni bil o tem povsem prepričan. Zato pa je dodal: »No, tudi če padem, imaš ti še vedno nekaj možnosti, da te pridejo iskat in te izvlečejo… No, če si težko sama, sem tudi za to, da čakava oba in vpijeva na pomoč…«
»Ne! Pojdi! Vreme se preobrača na dež in lahko se zgodi, da oba umreva od gladu… Saj tebe niso še nikdar spravljali iz stene… Vedno si se znal rešiti sam. Zaupam vate, da se boš tudi tokrat.«
»Dobro, če zaupaš. Toda vedi, da bom napravil samo to, kar bova odločila sporazumno.«
»Odločila sem se, da greš, čeprav bom težko ostala sama.«
Vstal je in prebrskal oba nahrbtnika. Dal ji je ostanke hrane: nekaj skorjic kruha in sira. Vse jima je že pošlo. Vzel je kladivo in vrv. Poslovila sta se z dolgim pogledom, ker je bilo govorjenje odveč. Gledala je za njim, kako se je zvijugal po nerodni polici in izginil tam, kjer je bila ona omahnila. Od tam, kjer je zabil klin, je držalo v steno mnogo poči. Ni vedel, katera je živa in katera izgine v gladkih, preplezljivih previsih. Dolgo jih je ogledoval, preden je le nagonsko izbral. Megla je temnela in vedel je, da se ne sme zmotiti.
Zaplezal se je v orjaško strmino. Roke je imel ogrebene do krvi, bil je sam, kot še nikoli. Nikogar ni, ki bi ga varoval, in nikogar, ki bi ga potegnil za seboj, če bi omahnil… Vsa njegova svoboda je skrčena na te poči in čas mu je odmerjen do teme… Zavest se je razširila do bolečine… Kako je že dejal Jug? Da je treba zbrati vso voljo in mobilizirati zadnja vlakna moči? »Kjer je trma, je tudi volja. Za življenje se moramo neprestano boriti, tudi najboljši človek ni nikoli dovolj dober…«
Namenoma se je obrnil in se zagledal v prepad. Hotel se je napolniti s smrtnim strahom in ga spremeniti v moč. V sebi je hotel prebuditi vse, kar hoče živeti. Preganjano zver… Zastreljeno ptico, ki hoče v daljave… Ribo, ki hoče pobegniti iz gobca, polnega ostrih zob… Iz stene mu je lezel v dušo hlad mrzlega kamenja. Nehote je pomislil na smrt. Nad njim, v robovih črnega neba in v snegovih pod steno, so planjave nehanja… če pade, ga bodo zdrobile čeljusti sten, raztrgale bodo truplo, lobanjo razbile v kosce, in če bo umrl, bo zaradi njegove trme in neumnosti umrla tudi ona. Da bo ostal spomin? To je prazna tolažba… Ta smrt bo nesmiselna, če je ne posveti življenju… čutil je, da sta čas in prostor postala smrtonosna, živeti — to pomeni zanj v kratkem času premagati vse, kar ga hoče uničiti! Ko je začel spet plezati naprej, je začutil neznansko potrebo po človeku in veliko ljubezen. To mu je dajalo moči, da se je povsem umiril in odločil. V sebi je prebudil napadalca, človeka ki je z mamutsko kostjo razbil lobanjo živali in posrkal možgane… Človeka, ki se je spopadel z daljavo, s višino, z ljudmi … tistega, ki ne odneha … Osvajal je stene, ker jih je ljubil. Vedno ga je vleklo tja, kjer je slutil odpor. Nikoli ni osvajal človekove svobode, ker je bil sam rad svoboden in ker je svobodi pripisoval najvišjo vrednost. Zaradi radovednosti, želje po boju ali zato, da bi živel močneje kot drugi… Zdaj je vedel le, da mora izplezati! To je dolžan njej, sebi, Mihu in Mojci, ki ji je obljubil, da se bosta vzela in imela otroke. Njej, ki ga čaka pod steno. Njej, ki mu je bila uteha v vojnih dneh in s katere se hoče nadaljevati. Vse misli so se kot razsekane žile strnile v trenutkih, ko se je dvigal s pomočjo bornih oprimkov, viseč nad globino… Zdaj je bila pred njim samo stena, gola kot življenje in smrt, kot resnica. Preizkusil je vsak oprimek in šele potem potegnil. Napredoval je v enem samem zamahu. Hitreje, kot si je mislil. Preplezal je skrajno nevarna mesta, od koder ne bi bilo vrnitve, če ne bi zabijal klinov. V globino pod seboj n več gledal, obrnjen je bil navzgor. Njegov nezmotljivi orientacijski čut ga je vodil k robu stene, tako kot vodi ptice na daljnih poteh prek kontinentov in ribe skozi oceane v reko kjer so se izlegle… Volja mu ni zanihala niti za hip. Tudi takrat ne, ko je počival. Odkrušeni oprimki so bobneli v prepade in spremljal njegov boj.
