Primorski dnevnik, 9. julij 1974
Z nočjo so glasovi utihnili, sunki hladnega vetra pa so ji prinašali obup. Bo vzdržala četrto noč? Zdaj je brez hrane… Tolažila se je s tem, da se mu je moralo kaj pripetiti, sicer bi priplezal do nje, tudi če si drugi ne bi upali v steno… Spet jo je omrežila brezbrižnost, volja ji je počasi usihala in mraz ji je uničeval moč. Z izčrpanostjo je prihajala misel na smrt. Po steni so se vlačile plahe megle, veter pa je zavijal kot lačni volčiči, ki so ostali sami v širnem gozdu… Vdala se je v usodo. Njen duh se je razpršil v prostor in izgubljeni čas. Žila ji je utripala vse bolj počasi in tiho, rahlo, komaj zaznavno. Grenkoba je naraščala. Vsi so jo pozabili in izdali. Zato, ker si ne upajo v steber, jo bodo pustili v kamniti samoti, da jo ogloda mraz do kosti…
V ta steber ne bi smela nikoli. Vanj so jo potegnile sanje, iz njega jo bo izsesala smrt… Bo mar večno ostala tu? Se bo njen duh vlačil ko te meglice? Kot se vlači po steni duh Klementa Juga in drugih? Spomnila se je, kako je preplezala steber, ki je ubil njega… in zdaj je našla steber, ki bo ubil njo… Tako se iščemo vse življenje, kdo bo koga … Sredi noči so jo spet obiskali prividi. Njeni prijatelji in njeni znanci… Jug, Topolovec, Bračič, Brandt in drugi .. vsi so lepe prikazni.., v meglenih svaljkih plešejo nad prepadi … Podajajo ji dolge, koščene roke in jo vabijo medse… Utrga se od skale in se vrti z njimi v breztežnem stanju… Suklja se in spreminja obliko… Spaja se in razdvaja, plove, dviga se v daljo velikega neba, med zvezdni prah, k svojim zvezdam, k tisti, ki sije najsvetleje… K svoji zvezdi, ki jo je vedno iskala, kadar je bivakirala… Počuti se blaženo… Nobene bolečine več… Samo plavanje in razpršitev v soju teme…
Med njo in njimi kroži odmev tisočerih piščali, para tišino in se izgublja… Z glasom prihaja zadnje spoznanje… Nič več ni tako pomembno, da ne bi moglo biti brez vrednosti … Plesa v prosojni noči ni konec… Ničesar se več ne boji. Med sence prijateljev in znancev treska brez zvoka poskakujoče kamenje in vrta luknje skozi njihove duše. Spomin odteka in polni jo zelena praznina. Dopolnjuje se prevara življenja in v vrvni zanki visi zadavljeno upanje. Temne sape vršijo in med plešoče vdira uvela groza… Mimo nje se vrste obrazi s posneto kožo, z mislimi, razsvetljenimi na zamrzlih policah… Nihče več ne bo nikoli prevaran, kdor se spoji z vetrom ali ognjem… Od nekod opreza veliko oko… Oko z mavrico barv… Z njim se hranijo ptice… Razžirajo ga mravlje… Oko, ki se vanj pogrezajo stopnice odmrlih spominov, lije kri ubitih, oko, ki je v njem razpostavljeno mnogo temnih in skoraj prav toliko svetlih ogledal… v njih se meglene duše postoterijo… Vsak ples je drugačen in drugačno je dno … ostaja samo strah … pred ogledalom, ki ne odseva drugega, kot noč brez sence… Vanj se zaletavajo ptice in se ubijajo. Tu so kipi skalnih samot, maliki neodkritega začetka v koncu, kjer se ustavljajo vse ure, kjer je mnogo vrat brez ključev, kjer utihne glas, ugasne požar, presahne reka… Zvok se tu javlja v boju nizkih z visokimi toni. Besede so spremenjene v prah, ki se vrtinči med ogledali in združuje vse, kar je bilo razdraženega. Tu ni vzpona in ne padca… je samo še vrtenje v krogu… pravzaprav vrtenje okoli vrtenja … Ničesar ni razen cviljenja drobnih živalic, obsojenih na pogin, ki se lepijo v tišino. Tudi skoznje teče sluzasta zadnja skrivnost, s katero se ne more okoristiti nihče, tudi če jo spozna, ker je kot zlizana skala brez oprimka. Vse žile se tu odpirajo, meša se led in kri v mrtvo negibnost… Glava, naslonjena na roko, ji je zdrsnila in zadela ob kamen. Bolečina jo je zdramila. Vrtinčenje je izginilo. Ko je odprla oči, se ji je zavest vrnila. Okoli nje je kamenel sprevod senc, skale so rastle vse do zvezdnega neba in robov, obeljenih s svežim snegom.
Mračina je bila vijoličaste barve. Začudila se je tišini. Blodnjak je izginil, ostal pa je strah in velika, gluha samota odhajajoče noči… Ni tvojih prijateljev… Nisi znala izbirati… Navezala si se na tiste, ki so te pozabili… Tudi človek brez greha ni odrešen strahu. Tu, v navpični osamljenosti, kjer ni prostora za vodo — saj kapljica zdrsne z bilke in zdrsne v praznino — naj bi še ona zdrsnila? Bilo ji je, da bi se odvezala — samo nagniti bi se ji bilo treba prek roba… Saj ne more zdreveneti na tej polici, ne da bi kaj napravila… Naj se pokori roki, ki jo je položila na žrtvenik kot odkupnino za vse grehe, ki so jih napravili drugi?
Jutranji veter jo je slačil in ji ledeno vrtal v kosti. Vedela je, da ne sme več zatisniti vek, če hoče še kdaj uzreti sonce. Zaželela si je, da bi hodila po dozorelih travah, poslušala šum gozdov, ptičje petje, da bi jedla češnje ali pa se napila studenčnice … Usta je imela grenka in suha… Vedela je, da se mora želeti nekaj, kar bi odprlo volji pot do življenja. Spomin jo je popeljal v otroštvo, v mladost, ko je prekipevala od moči, ko se ni bala ničesar, ko je mislila, da mora zdržati vse in vse premagati. Zato tudi zdaj ne bo klonila. Gledala je, kako mrzla, brezbrižna svetloba napolnjuje kotel med stenami, kako noč usiha in se rojeva dan. Zbledele zvezde so napovedovale modrino, po kateri se bo prikazalo vzhajajoče sonce, čakala ga je kot ni še nikdar ničesar na svetu… Naposled se je rumena svetloba razlila med stene in prižgala v njeni duši veliko upanje. Izza vzhodnih gora se je dvigalo veliko, krvavo rdeče sonce. Če bi mogla, bi se dvignila in padla na kolena pred njegovimi žarki… Rada bi se s čelom dotaknila pramenov, segajočih vse globlje, k njej v steno. Celo veter je postal nežen in plah. Zdaj se ni čuditi, zakaj so ljudje tisočletja častili sonce. Prinašalo je življenje, kot ga sedaj prinaša tudi njej… Zdaj je čakala lažje… Na robu stene je zaslišala glasove, človeška beseda je čudovita pesem.
Nedolgo zatem je zaslišala svoje ime. »Pavla! Pavla! Pavla!« Stene so vračale odmev in bilo je, kot da jo vsa stena kliče v življenje. »Saj to je vendar Joža…« je pomislila…
»Dolgo ga ni bilo, in sedaj je prišel… On se nikoli ne izneveri…« Rada bi bila zavpila, toda ginjenost ji je zavozlala grlo. Nikoli ni mislila, da njeno ime tako lepo zveni. Zajokala je od veselja. Niso je pozabili! Ne nje ne njega… Velika ljubezen se je zganila v njej, ljubezen do vsega živega… Zbrala je toliko moči, da se je odzvala klicem …
Minilo je še nekaj časa, preden je zagledala na polici prvega od reševalcev. Spoznala ga je, Tomaž je bil… Potem se je v steni nad njo, tam, kjer je pred dvema dnevoma odšel Joža, odkrušil kamen. Dvignila je oči in videla, kako se Joža spušča k njej na polico.
Še enkrat se je odrinil, zanihal nad prepadom in že je pristal. Ob pasu mu je žvenketal velik šop klinov. Odpel jih je in pozvonil z njimi: »Pavla, poglej jih!«
Saj res! Rekel je, da gre po kline… Prinesel jih je nič koliko! »Vidim jih… samo malo dolgo si hodil, Joža…« je dahnila.
