Primorski dnevnik, 10. julij 1974
»Daleč je bilo, Pavla, daleč… Toda vrnil sem se,« se je nasmehnil z očmi in pokleknil k njej. »Pa čutarico sem ti prinesel, vidiš, s kavo… seveda ne tiste, ki sem ti jo sklatil s police…«
»Kako si dober…« Prijela je čutarico z obema rokama in jo nagnila k ustom. Moč se je vračala. Zdelo se ji je, kot bi se zbudila iz hudih sanj ali nezavesti… Bilo je oboje… Prijela ga je za roko.
Začutil je ledeni dotik njenih dlani; v očeh pa se ji je utrinjalo sonce.
»O, Joža, vedela sem, da boš izplezal, vedela sem, da boš premagal steber, vedela sem, da se boš vrnil… Če ne bi tako močno verjela, ti povem, da bi umrla…«
»Pavla, jaz pa sem vedel, da boš vzdržala!«
ČOPOV STEBER
Kdor upa, vztraja,
Kdor vztraja, zmaguje;
pogum je sreča.
Leta tečejo kot reke, kot oblaki prek neba, ljudje odhajajo in prihajajo. Ko zore stene, se obleté plazovi, ko živobarvna odeja cvetja prekrije pobočja gora in vzhodni vetrovi naznanijo stalno poletno vreme, se v Vratih zbere tabor slovenskih plezalcev. Kočo poleg Aljaževega doma so si preuredili v prijetno zavetišče. Čopov Joža je postal vaditelj mladih, ki jih prvi koraki zanesejo v steno. Z Marjanom Perkom, sinjeokim in plavolasim mladeničem, ki si je plezanje izbral za življenjski cilj, vzgajata mlade. S širokoplečim Radom Kočevarjem je zapisal svoje ime v nove, najtežavnejše smeri v Julijcih. Joža jim je s plezanjem v stebru odprl pot v vrhunsko alpinistiko, vsem mladim, ki bodo nadaljevali začeto pot. Marjan igra na kitar in poje. Najraje kar svoje viže, ki jih je zložil goram na čas. Brat Nejče pa ga spremlja na orglicah. Vsi drugi pomagajo. Tiho odmevajo njihove pesmi med strmečimi gorami.
Najraje pojo otožno in zasanjano pesem: »Veter s triglavskega gorja nežno in tiho pihlja…»
Zgrinjajo se ob ognju. Joža vleče pipo in gleda skozi plamene v temačno steno. Odgrinjajo se mu spomini. Kako naglo je izpuhtela mladost, najlepša leta… Dobro, da gore hranijo svojo lepoto tudi za jesen življenja.
Ko sta leto zatem, ko je Joža preplezal steber, doktor Darò Dolar in France Avčin prvikrat ponovila njegovo smer, sta navdušena prišla k njemu in mu v svojem in v imenu vseh tistih, ki bodo imeli čast dotakniti se teh skal, čestitala. Tedaj je šele našel potrdilo za vrednost svojega dejanja. Zahvalila sta se mu za božanske užitke v njegovem stebru, češ da kaj lepšega v stenah Triglava ni mogoče doživeti. Vsej slovenski planinski javnosti pa sta predlagala, da se dosedanji centralni steber, ki so mu nekateri pravili tudi triglavski steber, znebi svojega prisiljenega, kdove od kod vzetega in naj bi se v prihodnje in za vse čase imenoval ČOPOV STEBER. Smer, ki pa drži čez ta del stene, pa naj bi bila Čopova smer. Nihče ni ugovarjal. Čez noč je steber oživel v zavesti vseh, ki so s hrepenenjem zrli v steno.
Zdaj je Joža izpolnil vse obljube, ki jih je bil dal steni. Ničesar več ni bilo, na kar bi se skliceval, zakaj ne sme izgubiti svobode. Po naravi nezaupljiv, je še dve leti hodil okoli Mojce, preden je rekel svoj tako težko izgovorljivi »da«. K temu so pripomogli tudi prijatelji, ki so mu bili zavistni, da je še vedno fant, vtem ko oni, že desetletja vprežen! v zakonski jarem in vsak po svoje vozijo po zvoženih kolesnicah ali pa kar počez po gmajni.
»Joža, tvoje življenje ne sme biti izlito v pesek. Nekaj vsadi, da se boš nadaljeval,« je drezal vanj Miha. Župnik Jalen ga je opozarjal, da je bilo dovolj pohujšanja in poganstva ter da je čas, priti k pameti. Le Stane, ki je bil kakor on samotarski gams, mu je dajal potuho. »Trikrat premisli, preden napraviš ta korak! Ne ženi se, Joža! Čemu bi si nakopal skrbi? Zakaj pa imajo drugi žene?!«
Toda Mojca je bila dovolj močan magnet, da ga je pritegnila in obdržala. Ni mu branila plezanja. Pri njej je našel vse. Poroko so napravili po hribovsko: s plezanjem čez Severno steno in vzponom na Triglav. Toda planinska bratovščina se ni mogla kar tako odreči svojemu najvztrajnejšemu samcu. Mladi so svojega vodilnega ovna odstopili plavolasi Mojci s pogodbo. Niso se zadovoljili z obljubami. Podpisati je morala, kar sta sestavila Miha in doktor Hafner. Nekoliko se ji je tresla roka, ko je prebirala obveznosti, in malce negotova je bila. Srečala je Pavlo, ki ji je rekla: »A ti si tista nesrečnica, ki bo vzela tega starega ovna? Zanj ni dovolj močna nobena vrv! Vse bo potrgal! Na verigo ga bo treba pripeti!«
»Kar mirno podpiši, Mojca,« je prigovarjal Miha. »Samo toliko, da ga vprežemo in mu damo uzdo med zobe. Vajeti in gajžlo boš imela ti!«
V pogodbi je pisalo, da ne sme nikoli nasprotovati, kaj šele s kakšnimi zahrbtnimi dejanji preprečiti njegovih pohodov v gore. Dolžna da mu je pripraviti vso opremo, ga s smehljajem odpraviti in prav tako sprejeti pri hišnih vratih, ko pride z gora. Z njim sme samo, če jo povabi. Vsakršno vsiljevanje za spremstvo ji je strogo prepovedano. Dovoliti mora, da vodi v gore tudi dekleta, seveda samo takšne, ki so mu všeč. Pri hiši pa mora biti vedno dovolj pijače in jedače, pripravljati pa mu mora vedno samo tisto, kar mu godi. Poskrbeti mora za lasten naraščaj, ki ga mora vzgojiti v prijateljstvu do vseh članov zveze. Mojca je podpisala in rekla »da«. Na tihem je bila ponosna, da ji je uspelo, čeprav nekoliko pozno, kar so mnoge pred njo zaman poskušale.
Kadar gre z njim v Vrata, rada kuha mladim plezalcem. Iz kuhinje veselo opazuje zanesene fante, kako meljejo kruh in ga zalivajo s čajem, zvončkljajo s klini in prekladajo vrvi. Včasih prisluškuje njihovim pogovorom. Nič jim ni dovolj. Najraje se pogovarjajo kar o šesti stopnji, o lestvicah in zagozdah. Prihajajo in odhajajo v steno, kot bi hodili skozi sanje. Na jasi pred domom se igrata njuna otroka. Mojca in Jožek. Mojca najraje nabira cvetice, Jožek pa se že poizkuša v skali Malega Triglava. Kadar dež in grom napodita plezalce v zavetje koče, Joža rad ustreže radovednežem. Pokaže jim v rdeče usnje vezano spominsko knjigo, kamor so številni prijatelji zapisali svoje dobre želje. Posebno mu je pri srcu pesem Otona Župančiča. Napisal mu jo je za petdesetletnico. Mojca jo mora večkrat prebrati na glas:
