Primorski dnevnik, 11. julij 1974
»Nekje na vrveh,
v bližini zadnjih gnezd
in prvih zvezd,
nekdo
s pobožno roko
sega po nedotaknjenih stvareh:
In kar se mu nameri pod dlan,
spremeni se v žlahtni kamen,
v čudežen plamen,
bajen cvet,
let vseh ran.
Pod dotikom njegovih rok
Triglav se spomni,
da je Bog,
in divjemu kozlu pozlati se rog.
Tam so na meji življenja in smrti
čez brezna razprostrti
prebeli, tihi, prti:
Kako je čist, tih, bel pokop!
Kako kristalen, neoskunjen tam je grob!
V slovensnih krogih,
široko razproženi, zbrani,
leto in dan nekaj mrmrajo velikani:
o večnosti in minljivosti ali kaj,
in da življenje in smrt enak imata sijaj.
Po tisti ozki črti
nam drugim sije sled
in kaže pot,
predaleč stran od tod,
iz naših zmot in zmed
v bližino zadnjih gnezd
in prvih zvezd,
tja, Joža,
kjer tvoja raskava dlan
mehko in nežno našo zemljo boža.«
Oton Župančič
Pastirica Vahica je imela prav. Stena ga je ljubila, saj je tudi on ljubil njo. In sedaj je srečen, ko poseda spodaj in posluša, kako v njej zvenijo klini in odmevajo glasovi mladih, vzpenjajočih se k vrhu Triglava.
SPREMNA BESEDA K SVETINOVI »STENI«
»Človek se najmanj boji smrti, kadar najbolj ljubi življenje.«
Tako je zapisal pisatelj pričujočega romana »Stena« v svojem sestavku »Nesreča v severni steni Triglava» (PV 1951/87). Takrat je bil še zelo mlad, a je s tistim spisom pokazal, da ima planinska literatura še vedno nekaj povedati, čeprav se je nenavadno razmnožila in zato morda prišla ob svojo ceno. Minilo je več kot dvajset let, odkar je v steni naših sten, eni od najrazsežnejših in najvišjih alpskih sten, neuračunljiva usoda utrnila življenje planinskemu pisatelju Ivanu Bučerju avtorju romana »Čez steno» in »Koča na robu«. Tone Svetina je za las ušel smrti in se potem osemnajst ur boril za to, da bi ponesrečenemu lučka življenja v zasneženi mračni grapi nad Belimi platmi v prvem jesenskem mrazu vendarle ne zmedlela. Takrat je z izredno duševno močjo in presojo grebel v osnove človeške duševnosti, v korenine nagona samoobrambe, groze pred neznanim, strahu pred smrtjo.
V žeji po spoznavanju samega sebe in snovanja narave je sam preizkušal najtežje, kar se utegne pripetiti mlademu človeku, večnemu Ikarju, ki želi zmagati nad svojimi pomanjkljivostmi. Pred njegovimi očmi so se tistikrat razvrstila srečanja s smrtjo, ki jih je doživljal v svojih mladih letih kot partizan.
Kako naj pozna in ljubi življenje, kdor ne pozna nevarnosti in bližine smrti. Vsako srečanje s smrtjo je blisk, ki razsvetli preteklost in prihodnost življenjske poti, vzklika v poročìlu o Bučerjevi nesreči. In kakor da bi bil že takrat napovedal svoj roman »Ukano« – reka ga imenuje v PV 1972/259. Vse se staplja v široko kalno reko, ki se vali v nedogled, nosi in odlaga tok časa in usode ljudi. Ko trepeta za prijateljevo življenje in trpi zaradi strahotne osamelosti v odurni kamniti pustinji večkrat sliši, kako težko poškodovani Bučer šepeta: »Če bi bil Joža v Vratih! Čop bi prišel tudi ponoči.« Joža – gams Srebrnokrilec iz Mojstrane, se blede ponesrečenemu Bučerju. Zaupanje vanj pa je utemeljeno. Kar je storil za soplezalko sodi med prve zglede požrtvovalnosti, moči, poguma in možatosti v zgodovini svetovnega alpinizma.
Čop! Tista leta po vojni je bil mladi Svetina v plezalskem tropu, ki ga je v skrivnosti naših sten uvajal Čop. Od blizu ga je spoznal in se nenehoma vračal k njemu, dokler se ni odločil, da za njegovo osemdesetletnico napiše o njem roman, obenem posvečen osemdesetletnici slovenske planinske organizacije in vsem tistim, ki jim je vzela življenje prevelika ljubezen do gora.
Svetina ve, da se je alpinizem ob svojem nastanku povezal s kulturno tvornostjo in da se od nje ne misli ločiti. Iz večnega spreminjanja večne narave raste v njem spoznanje, da dejanje samo še ni dovolj. Šele beseda o dejanju jamči dejanju trajnost. Vse kar je napisal v slovensko planinsko glasilo, v Planinski vestnik v desetletju 1951—1960, to potrjuje. Ko hodi po naših gorah kot lovec ali alpinist, daje duhovnim vrednotam alpinizma mesto, ki jim gre. Če piše o bohinjskem lovcu in vodniku Škantarju, ga mika predvsem človek, njegov nemirni duh njegov boj s strmino in boj za kruh. Možat značaj, ki se odlikuje v trdnem življenju. Čutimo, kako išče nastavek za upodobitev človeka, ki je z vsem svojim obstojem navezan na gore. Noče psevdoproblema, hoče biti prepričljiv, če tega učinka ni ni umetniške resnice. Ko brska »Po sledovih boja« (PV 1955), po ostankih dveh vojn, se ves pogrezne v zgodovinski trenutek. Težak dolg občuti do mrtvih, zdi se mu, da bo zaradi tega dolga do smrti težko živel. In pred njim stoji prihodnost kot ogromen črn vprašaj.
Hodi po hribih od Soče do Save in v njem se nabira, kakor za jezom, reka »Ukana«, Borba Gradnikove brigade (PV 1958), Upor pod Triglavom (PV 1959). Še na lovskih potih ga spremlja misel na Prešernovo brigado. In ob tej misli se mu bliža razodetje gora v njihovi prabitnosti, gora, ki »ga priklepajo tako, da v njih najde svoje hrepenenje, dejanje in sanje«.
Ni čudno, če je posegel tudi v planinsko polemiko, ki je pred petnajstimi leti razburkala našo javnost. V članku »Z zamujenim vlakom na rob« (PV 1959) se je z globokim prepričanjem zavzel za duhovne vrednote alpinizma, za vse, kar modernemu človeku goré lahko dajo. Ni mu samo za slasti in srečo posameznika, zanima ga tudi družbeni pomen planinstva in alpinizma, sreča, ki človeka obhaja pri dejanju, v akciji, v uspehu, ki ga doseže: Goro je treba prigarati, če hočeš doživeti srečo vrha. Skratka: Svetina pozna svet, ki ga v »Steni« popisuje, pozna ljudi, ki so mu zapisani.
V junaku romana oblikuje osebnega prijatelja in simbol, ki temelji na njegovem plezalskem opusu, v njegovi izjemni osebnosti in na pomenu, ki ga ima za našo narodno eksistenco vse, kar je v zvezi z idejno, politično, kulturno in gospodarsko zgodovino slovenskega alpinizma.
O tem naj spregovorimo nekoliko obširneje, da pospremimo ta slovenski planinski roman na njegovi poti med bralce.
Idejna vsebina planinstva
Avtorja Toneta Svetino je že od mladih dni močno mikala vsebina idejnega sveta, ki je kakor koli zraščen s planinstvom in posebej s plezalstvom. Ideologijo, njegov svetovni nazor, filozofijo, povezujočo miselnost tistih, ki se izročajo slastem planinskih doživetij, je že marsikateri skušal zajeti v formulo, veljavno za vse; sleherna generacija v zadnjih 120 letih je iskala v njej svoj posebni izraz, svojo generacijsko značilnost.
