Primorski dnevnik, 12. julij 1974
Lahko bi segli do samega Petrarke, ki se je v opisu svojega vzpona na Mt. Ventoux uprl srednjeveškemu odnosu do narave in s pesniškim navdihom slavil tišino gozda in travnate ruše v gorah, ki mu sproščajo in dvigajo duha. Priznal je, da mu je vzpon dal nov impulz v pesniškem ustvarjanju. Mnogi so prispevali k temu novemu odnosu do gora, Dante, Leonardo da Vinci, Dürer in mnogi drugi, ki bi jih lahko imenovali idejne predhodnike planinstva, vrsta potopiscev 17. in 18. stoletja in John Locke s svojo prirodno filozofijo. Odločilni delež za moderno gledanje na gorsko naravo pa je s svojimi deli in zgledom doprinesel J. J. Rousseau s hvalnicami gorski pokrajini, z njenimi vrednostmi za človekovo duševno zdravje —- danes bi rekli za »mentalno higieno«, s svojim odnosom do hoje po pisanem gorskem svetu. Leslie Stephen imenuje Rousseauja Krištofa Kolumba Alp in »Lutra nove planinske vere«, ki jo je izpovedal v »Emilu« in v »Novi Heloizi«. Ogenj grmade, na katerem so v letu 1762 sežgali »Emila«, je razsvetlil svet in ga vsega zajel z Rousseaujevo »filozofijo počitnic«, je zapisal pred osemdesetimi leti avstrijski alpinist Purtscheller. Ko so l. 1962 slavili v Švici 250-letnico Rousseaujevega rojstva, so nekateri tožili o prevrednotenju njegovega dela, češ da se ga polašča tudi turistična industrija. A človek je že tak, da se pri vsakem početju sklicuje tudi na teorijo in z njo na avtoritete.
Ko si je človek sredi tega tisočletja začel gradili podobo sveta iz spoznanja, ne več iz vere, ko se je začel »prirodoslovni vek«, je s svojimi prizadevanji vključil tudi Alpe v kulturno zavest, jih hotel spoznati in zato moral uporabiti posebna sredstva in orodje, da se je v gorah lahko manj tvegano gibal. Da se je to izpolnilo in da se je tega povsem navadil, je nekaj časa trajalo in tako se je planinstvo v današnjem smislu besede začelo razvijati šele sredi 19, stoletja, medtem ko so prirodoslovne vede dosegle svoje prve velike uspehe že v 17. in 18. stoletju, še globoko v 19. stoletju je bilo raziskovanje gora glavni utemeljeni motiv za planinstvo.
V statutu švicarske planinske organizacije iz l. 1863 je zapisano: »Društvo si je zastavilo nalogo, da na izletih v Alpe spoznava gore topografsko, prirodoslovno in geografsko ter dosežene rezultate s tiskanimi poročili posreduje občinstvu.«
Ni čuda, če je planinstvo od svojih prvih časov pa vse do danes tako povezano z duhovno kulturo, z znanostjo, z literaturo in drugim kulturnim tvorstvom. Nagibi prvih obiskovalcev gora v 18. stoletju so bili torej znanstvene narave, racionalistični, medtem ko je v Rousseaujevih idejah že tudi romantično iskanje doživetja, že nekak predujem ali dopolnilo, saj je bil človek kaj kmalu razočaran nad uspehi razuma v dobi razsvetljenstva. Tako so racionalistični in iracionalistični nagibi človeka navajali k intimnejšemu stiku z gorsko naravo. Vendar je romantika prav zaradi reakcije na rezultate razumarskega veka dala planinstvu svoje odločilne impulze. Znanstveno raziskovanje je odpiralo oči in dajalo živ občutek za čustveno doživetje. Včasih so bili tudi raziskovalci poetični opisovalci gorskih lepot.
Za popularnost gora so pomembne velike osebnosti, kakor so Byron, Goethe, Lermontov, Tolstoj in vrsta drugih, dalje znameniti slikarji alpske pokrajine od renesanse do Segantinija in impresionistov. Ta popularnost in obenem iskanje umetniške resnice in estetike v planinski tematiki je seveda še bolj okrepila misel, da mora planinstvo v vsakem času imeti tudi svojo idejno vsebino, svoj idejno filozofski odgovor na vprašanje: Kakšen je svetovni nazor, ki združuje planince? Ali sploh lahko o njem govorimo? Ali je planinstvo za človeka res lahko življenjska oblika? Ali tudi vsebina? Ali človeka gore res poboljšujejo, ne samo preizkušajo, ali pa je ravno v tej preizkušnji pozitivni učinek na človekovo osebnost?
Tone Svetina je o teh vprašanjih pisal v vseh svojih planinskih spisih. Svoj nazor o planinstvu je izpovedal že v polemiki iz l. 1959: »Tudi Evropo že danes zajema valovje amerikanizma in tehnizacije. Življenje se nam spreminja v hlastanje za vtisi in stvarmi. Praktične posledice: Življenje v asfaltni džungli danes tudi pri nas ni nikomur tuje, saj se svetovna moralna kriza in zatohlo vzdušje čuti tudi pri nas. Neredko zaznamo pri ljudeh simptome plitvosti, majhne pripravljenosti na žrtve, oboževanje materialnih ugodij, hedonistično uživanje in apatičnost do družbenih vprašanj. Ti znaki označujejo modemi čas in tkzv. modernega človeka. Zato se vprašujemo, ali je naključje, da se mnogo ljudi predvsem v mestih, kjer družba skrbi za potrebno razvedrilo, kljub temu prijema ubijajoča osamljenost sredi kroga prijateljev. Da se drugih polašča brezciljna utrujenost in naveličanost ali da imamo priliko videti drzno tekmo za položaje v družbi s strani ljudi, ki jim ta mesta ne gredo. Tu imam v mislih ljudi, ki jim gore ne bodo nič dale. Ki jim bodo pokazale svojo hladno obličje, čeprav jih z žičnico postavimo na kakršenkoli hrib. Človek, ki s praznim srcem prihaja v gore, bo s praznim srcem odhajal.« (PV 1959, str. 246).
Temu Svetinovemu naziranju je treba pritrditi. Svetovni nazor zavzema stališče do vsega spoznanega na svetu, do bivanja, do uveljavljanja, do velikih in malih življenjskih vprašanj. Zato si težko zamislimo, da bi milijone planincev združevala neka posebna skupna in totalna miselnost in jih duhovno povezovala. Goré same in ljubezen do njih nam ne morejo graditi svetovnega nazora, pač pa naš svetovni nazor vpliva na naš odnos do gorskega sveta in vsega početja v njem. V istem spisu je avtor zelo razločno opredelil svoje nazore o etično-vzgojnem in družbenem pomenu planinstva.
»Sicer gore niso edino področje, kjer bi človek našel svoje ravnovesje in krepil svoje psihične in fizične sile za pozitivno delo v družbi. So pa vsekakor za velik del ljudi, ki imajo ljubezen do prirode, sredstvo izredne mentalne higiene.
Če skušamo ugotoviti odnos sodobnega osveščenega človeka do sveta in prirode in pojasniti iskanje moči v samoti v prostranstvu gora, moramo nakazati razliko do občutka osamljenosti, kajti oba pojava, osamljenost in želja po samoti sta v naši družbi navzoča in nam nista tuja.
Vprašamo se, čemu si želimo samotnosti v gorah? Ali ta občutek lahko primerjamo z osamelostjo, ali je to beg pred družbo, nevera in znak odmaknjenosti? Občutek osamljenosti in družbene indiferentnosti je pravemu gorniku tuj. To je znak nemoči, razkroja osebnosti, nevere in resignacije. Tu poganja plevel pasivizma, oboževanje nesmiselnosti življenja in objokovanje krivic, ki jih nad posameznikom zagreši družba. Te vrste bolezni goré ne zdravijo.
Samote pa si želi duša močne osebnosti, ki v obličju pri čuječega utripa vesoljne prirode išče izraz, prvino in težnje lastnega jaza. Išče življenja, ne smrti, čeprav jo izziva. Boja ne poti pomiritve. Lepote, vere, moči in dejanja. Preizkuša svoje moči, včasih trepetaje v dvomu, tesnobi in grozi, in se omamlja v zavesti moči in zanosa. To so občutki, ki jih v tej ali oni obliki doživljajo gorniki.
