Delo, 10. julij 1974
Prav nič me ni presenetila v ponedeljkovem vest o nesreči, ki se je primerila študentu beograjske visoke šole za telesno vzgojo iz Beograda. Zle slutnje so nas obhajale nekatere planince že v nedeljo popoldne, ko smo ob povratku Dovškega Križa poslušali nad Vrati ropot helikopterja. Prejšnji večer smo namreč v Aljaževem domu opazovali veliko skupino zelo simpatičnih fantov in deklet, ki so nam povedali, da pojdejo naslednjega dne po Tominškovi poti na Triglav in da spada njihov organiziran pohod v redno šolsko dejavnost.
Nadvse pa smo se začudi, ko smo opazili, kako so za to opremljeni skoraj vsi v lahkih platnenih copatah ali nizkih čevljih, brez primerne planinske obleke in nahrbtnikov. V tem letnem času, posebno še to leto, ko je veliko poznega snega, ni Tominškova pot tudi za veščega in izkušenega planinca noben sprehod, posebno ne prek znanega snežnega žleba, ki se končuje v prepadu.
Planinec, ki pozna gore, se na takšno pot ne bo podal brez primerne obutve in cepina, le tako je lahko pot brez nepotrebnega tveganje. Gojenci šole za telesno vzgojo, ki so doma večinoma v ravninskih predelih in ki so bili tokrat prvič v zahtevnejših gorah, pa so bili docela neopremljeni.
Zato smo jim mnogi odsvetovali takšno pot in povprašali tudi, če imajo primerno vodstvo. Povedali so nam, da jih vodi njihov profesor, ki je izkušen planinec in po rodu Slovenec. Osebno mi je žal, da ga nisem poiskal in mu povedal svojega mnenja, ki pa bi ga moral kot vodja takšne skupine prav gotovo sam poznati. Hoja po dokaj zahtevni Tominškovi poti docela neopremljenimi in neizkušenimi izletniki je igra srečo, ki si je niti šola niti njen profesor ne bi smela dovoliti. Menim, da bi morala zato oba, šola in profesor, kazensko odgovarjati, saj sta spravila v neposredno življenjsko nevarnost tolikšno množico neizkušenih mladih ljudi.
Takšen poziv na odgovornost naj bi bil v opomin tudi drugim organizatorjem raznih pohodov na naše gore, sicer bodo takšne in podobne nesreče vse bolj po goste. Tokrat so imeli beograjski študentje v resnici veliko srečo, saj se je ponesrečil le eden med njih, in da nesreča, seveda gorski reševalni službi zahvaljujoč, tokrat ni terjala mladega življenja, tako kot podobna nesreča prejšnji teden na Prisojniku.
MILAN CIGLAR
