Delo, 21. junij 2003
Že pred dobrim letom so Nepalci pričeli oglaševati veliko prireditev ob 50 letnici prvega vzpona na najvišjo goro sveta – Everest. Tudi za ime gore so uporabili Everest, ne svoje Sagarmate ali tibetanske Čomolgungme. Niso pa določili kraja, le čas – 29. maj 2003 – je bil določen že z dnem prvega vzpona. Mikala jih je prireditev na prostem pri Pokri, kjer so zgradili ogromen mednarodni planinski muzej in je travnik pred njim kot nalašč za veliko zborovanje, a muzej v svojih ogromnih zgradbah razen zraka in nekaj na hitro skupaj znešene robe še nima nobene vsebine, bali so se pa tudi kake maoistične sabotaže, saj je tam dežela proti Indiji, logističnemu zaledju teh gverilcev, povsem odprta in meja prehodna kot rešeto. Tudi vreme je konec junija že lahko monsunsko, v vsakem primeru pa je že prevroče za kaka resna zborovanja na prostem.
Tako se je nazadnje Katmandu pokazal za edino sprejemljivega, še posebej, ker so praznovanje hoteli povzdigniti tudi s političnim protokolom. In celo gverilce, s katerimi se sicer že vsaj dve leti pogajajo, so uspeli prepričati, da so za nekaj tednov obljubili mir in se besede tudi držali. Organizacija je bila v rokah nepalske planinske zveze (NMA) in s simpatičnim nepalskim smislom za improvizacijo so stvari potekale hkrati slovesno in sproščeno. Povabili so kakih tisoč petsto ljudi – predvsem vse, ki so dosegli vrh Everesta ter razne predsednike in pomembneže iz zvez, klubov in podobno. Tja nas je prišlo kakih tristo in Slovenci smo bili nekako ravno prav zastopani, tako pri “summiterjih” kot pri onih drugih. V resnici so vse druge potrebovali predvsem kot publiko in izvajalce prireditev hkrati, torej kot “množico” statistov, nepogrešljivi pa bi bili le nekateri.
Vsekakor je bil prvi Edmund Hillary, prvi plezalec na najvišji gori in gotovo tudi največji dobrotnik Nepala, predvsem dežel Solu in Kumbu, kjer živijo Šerpe. Kot sam pravi, brez teh ljudi ne on ne drugi ne bi mogli na najvišje vrhove Zemlje; za to jim bo večno hvaležen in že od začetka skozi “himalajski sklad” zbira denar, blago in prostovoljce za delo kot pomoč Šerpam. Cilj tega njegovega življenjskega dela je, da se Šerpe izobražujejo, da imajo zagotovljeno zdravstveno oskrbo, da ostanejo v svoji deželi in da se njene naravne lepote čim bolj ohranijo. Šole z učitelji, ambulante z zdravniki, drevesnice s strokovnjaki, letališča – to je delo Hillaryja in njegovega sklada. Sam sem videl ekipo novozelandskih tesarjev, ko so novi šoli natikali ostrešje, sam sem bil gost novozelandskega učiteljsko-zdravniškega para v Kumdeju. To je delo za “nič”, le s stroški za preživljanje, in kandidatov nikoli ne zmanjka. Vse tiste uradne mednarodne pomoči večino denarja porabijo za dobre plače svojih ljudi in številke so velike, učinek skromen. In pri tem se Hillary sprašuje, ali je njegova pomoč v resnici koristna ali ne, ali naj bi Šerpe pustil pri miru ali naj jim pomaga.
Druga od “nepogrešljivih” je bila Junko Tabej, prva ženska na gori sveta. Prijetnemu, skromnemu japonskemu bitju bi mi, vajeni zahodnjaških “osebnosti”, nikakor ne mogli pripisati te slave, če ne bi pač vedeli zanjo. Na kratek treking okrog Pokre je nekoč peljala skupino japonskih direktorjev in denar za tisti nepalski planinski muzej je bil tu. Tretji je bil Džamling Tenzing, sin Norgaja Tenzinga, ki je skupaj s Hillaryjem prvi stopil na vrh Everesta. Džamling, ki sicer živi v Dardžilingu (kjer je tudi velik spomenik njegovemu pokojnemu očetu), je o svojem vzponu in premišljevanju o očetu napisal izjemno lepo knjigo, ki jo je za Slovence pot naslovom Everest izdala založba Učila Tržič. Četrti je bil italijanski Tirolec Reinhold Messner, razglašen kot prvi človek, ki je na Everest priplezal brez dodatnega kisika, sicer pa prvi, ki je bil na vseh štirinajstih osemtisočakih. Šele drugi dan se mu je na odru smel pridružiti Peter Habeler, ki je prav tako brez kisikove jeklenke in hkrati skupaj z njim stopil na najvišji vrh – torej sta bila v tem smislu oba prva. Da imamo prebivalci alpskih zakotij zelo različna osebna prepričanja, v katera bi želeli prepričati tudi druge, pričata zelo različni knjigi obeh (do takrat prijateljev) o istem dogodku. Nič novega torej. In tudi nič novega, da je Messnerjev poziv, naj se omeji odprave na Everest le na eno samo na vsako sezono, bil sprejet z mnenjem, češ, zdaj ko je on dosegel “vse”, bi pa drugim zapiral poti. Tudi nič novega v vrhunskem športu – malo jih je, ki bi bili veseli uspešnejših naslednikov – razen, če bi sami imeli pri tem dobiček. Lepo in težko je biti Messner: ker je (bil) uspešen, mu očitajo zaviranje mladih, če bi ne bil, bi se mu posmehovali z basnijo o lisici in kislem grozdju. Kam gre svet? “Vedno gre naprej,” je nekoč Zoran Jerin odgovoril, “le da nihče ne ve, kam.”
Zanimiv je bil sprevod udeležencev skozi Katmandu. Glavni so se peljali s kočijami (Hillary skoraj ne more več hoditi), vsi drugi smo hodili peš in smo bili hkrati še sami svoja publika. Tako je zraven hodil tudi mlad šerpa, ki je le dva dni prej postavil rekord od baze do vrha – dobrih deset ur. Na starodavnem Durbar Squaru so vse mogoče nepalske organizacije Hillariyu in drugim poklanjali priznanja in simbole hvaležnosti za vse, predvsem za dvig turizma, za državo najpomembnejši vir dohodkov. V resnici je bila vsa proslava namenjena turizmu, saj jim gre že tri leta samo navzdol. Začelo se je z 11. septembrom, ko je predvsem Američane postalo strah potovati po svetu, nato niso mogli več prikrivati pustošenja in krvavih pobojev gverilskih maoistov, oborožene frakcije komunističnih strank. Zavarovalnice so Nepal začele obravnavati kot rizično področje – in posebno Kandčani brez zavarovanje prav vsega, od življenja do fotoaparata, ne gredo nikamor. Afganistan in Irak sta bili še dve stopnici navzdol, svoje prispeva kitajska vojska, ki vsako svetovno neprijetnost porabi za povod, da lahko vstop v Tibet iz Nepala zahodnjakom zapre, in končno se je pojavil še SARS, ki se sicer Nepala še ni dotaknil, a je kot del jugovzhodne Azije prav tako “osumljen” in od turistov vse bolj osamljen.
Everestove obletnice se je zato vsa država oprijela kot rešilne bilke. Hoteli so vsem dali zastonj prenočišča (taka z uradno ceno 150 – 150 dolarjev za sobo), restavracije so tekmovale z uradnimi pogostitvami, država in NMA sta se zlili v vrhunskega gostitelja, prej pa sta se leta prepirali, kdo bo pobiral takso za trekinške vrhove (plezalski cilji so itak v “lasti” vlade). Politika je bila zraven na najvišji ravni. Spominske kolajne je vsem prisotnim zmagovalcem podelil predsednik vlade (ki mu je že naslednji dan parlament izglasoval nezaupnico), simpozij o problemih himalajizm,a je ob velikih varnostnih ukrepih in skoraj osebnih pregledih odprl prestolonaslednik, medtem ko je na večerni pogostitvi na prostem v zelo domačem vzdušju (“Ah, vas pa že poznam” je rekel šef kraljeve varnostne službe) kralj prav vsakemu gostu stisnil roko in naklonil nekaj prijaznih besed. Nič žalosten, a lep dogodek je bil sajenje dreves na nekem hribu (Kakani) dve uri vožnje od Katmanduja, v spomin mrtvim himalajcem: “Zmagovalci se imajo tudi mrtvim tovarišem zahvaliti za svoje dosežke.” Tako sta svoje drevo posadila tudi Marija in Andrej Štremfelj, prvi zakonski par, ki je skupaj stopil na vrh Everesta. Ob vseh mogočih rekordih in atrakcijah, ki se obešajo na najvišjo goro, slovenski delež ni slab. Imamo najtežjo smer na Everest (Zahodni greben, Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik, 13.5.1979), prvi zakonski par na vrhu (1990), prvi smučarski spust od vrha do baze (Davo Karničar 2000), in še med tistimi, ki so na vrh prišli brez dodatnega kisika, je tudi Slovenec (Pavle Kozjek 1997). Dali so nam še diplomo za zasluge pri nepalskem turizmu, krona naše udeležbe pa je bila sklenitev dogovora med PZS in NMA o sodelovanju pri vzgoji nepalskih vodnikov. V luči žarometov in bliskanju fotoaparatov sta ga podpisala oba predsednika – Franci Ekar in Ang Čering. Ko bi naši državni poglavarji to videli, bi morda le primaknili kak manjši denar za to hvalevredno dejavnost, ki je za Nepal pomoč, za Slovenijo pa poceni in učinkovita promocija.
Katmandu ni Nepal, je le njegovo glavno mesto, in greh bi bil priti le v Katmandu. Tako si z Marijo na Andrejem vzamemo nekaj dni za hiter treking skozi Langtang in čez prelaz Gandža La (5150 m) v Helambu. Monsuna še ni in v dveh dneh (vročih) smo od Katmanduja do Kjandžin Gompe, zadnjega naselja v dolini. Kako osrečiti lastnike gostišč, ki nas vsi prosijo, naj prenočimo pri njih? Odločitev prepustimo božji volji: ustavimo se, ko nas ustavi noč. Turistov skoraj ni. Policijska postaja na cesti nekaj pred Dunčejem, kjer so včasih premetavali in pregledovali vso prtljago, je požgana in seveda prazna. V ta del maosti pridejo iz zahodnega Nepala skozi lahko prehoden (prevozen) Tibet. Sicer jih tod ni, pridejo le za kako posebno akcijo. Želijo ustanoviti novo državo po receptu kamboškega Pol Pota: vse iz nič. In za ta nič pobijajo najprej policaje, sicer enake reveže kot so sami, potem župane in nosilce raznih razvojnih projektov, kot so ceste, vodovodi, elektrika. Jeseni mi je neki učitelj, ko sva nekaj ur skupaj hodila ob Marsiandiju, povedal, da je najtežje hribovskim kmetom. Pridejo maoisti in hočejo hrano. Če je ne dobe, najprej zažgejo kmetijo, ob drugem obisku ubijejo gospodarja. Ko pride vojska, se spravi nad kmete, zakaj oskrbujejo gverilce. “Kazen” je podobna. Kmetje bežijo v dolino ter v mestih iščejo priložnostna dela in beračijo. Učitelji morajo poučevati maoistično doktrino, sicer morajo iti, da si rešijo glavo. Odprava monarhije in parlamentarne demokracije je pa sploh osnovni cilj teh revolucinarjev. Pod črto sicer, a zanimivo je to, da so oboji Četriji – torej indijskega porekla: vladajoča kasta v Katmanduju in tile uporniki, večinoma brezposelni prebivalci nižinskih predelov zahodnega Nepala. In poznavalci pravijo, da bi z gverilci ne bilo tako težko obračunati, če jim Indija ne bi dajala zatočišča, kadar jim ob spopadu z vojsko trda prede. Čeprav imajo tudi Indijci svoje maoiste, ima nagajanje oziroma destabilizacija sosednje države prednost. Tudi v krogih blizu vlade niso vsi za to, da bi bilo maoistov kar konec. Za njihovo preganjanje vojska potrebuje helikopterje, pri njihovem nakupu so provizije …. Da je to nevarna igra z neznanim koncem, vedo vsi, a posebni interesi so pogosto pred splošnimi.
Čez zobati in zasneženi prelaz Gandža La smo morali kar malo plezati. Dva dni nismo srečali žive duše, mokri in prezebli smo spali v odprti pastirski kolibi na 4200 metrih, četrti dan smo z nočjo dosegli prvo vas Tarkegjang, v mojem in Andrejevem spominu bogato in lepo urejeno šerpovsko naselje. To je še vedno, a od prejšnjega življenja je ostalo bore malo. Vas se prazni, pa ne zaradi maoistov, ki sem še niso segli. Mladi odhajajo v Katmandu, v Indijo, v Nemčijo. Ne vem, od kod jim je bilo prej bogastvo, saj imajo nad seboj le gore in gozd, prostora za polje pa malo, a neki dohodki so morali presahniti za tako hiter obrat navzdol. Če bi Hillaryjev sklad ne vzdrževal prebivalcev Kumbuja, bi bile tam enako – zapuščene višinske vasi. Le nekaj ur nižje, kjer se odpira vse širša dolina, je vse drugače: obdelana polja, polne vasi, cesta, ki se sicer z mostovi in traso šele nakazuje, pa je vse bližje hribom. Mladina, že po videzu študentje, tujcev ne gleda prijazno. V vsaki vasi naletimo na kak obcestni politični sestanek (tam okrog je takrat na poljih videti le zelo stare ženske, ki se mučijo s težkimi motikami). Mostovi in kake druge betonske zgradbe so popisani z maoističnimi znaki in gesli, a z lepo, kultivirano pisavo in kakovostno modro oljno barvo. Najbrž domače delo, saj tudi vse javne naprave – vodovod, elektrika, mostovi – še lepo služijo svojemu namenu. Le na koncu našega pešačenja, kjer nas čaka džip splošno gradbeniško vrvenje kazi požgana policijska postaja. Dva mlada pismena fanta, ki ob mostu beležita ure gradbenim delavcem, očitno sta vodja gradbišča in nadzornik, nas osorno vprašata, če hodimo po Nepalu kar tako, le za svoj užitek, ali mu tudi kaj pomagamo. Pohvalim se z vodniško šolo v Manangu in glej – eden jo pozna in v trenutku je ozračje prav prijateljsko. Ko pokažem na požgano in od strelov poškodovano poslopje, le prijazen zamah z roko: “Ah, pa kaj …” Tujcu res ne gre, da bi preveč komentiral njihove notranje zadeve, ki so po različnih koncih Nepala precej različne. Očitno bodo tudi oni morali skozi svojo šolo. Kam gre Nepal? Naprej pač, kot vsi drugi.
Pet dni po velikem slavju smo spet v Katmanduju in vse je, kot bi se nič ne zgodilo: življenje teče po starih tirnicah, pozdravni transparenti so že na smetišču zgodovine. Obiščem še Da Gombuja, šefa nepalskih vodniških inštruktorjev, ki bo prišel 1. julija v Slovenijo – bolj natančno na alpinistični tečaj na Kamniško sedlo. Načelno je v Slovenijo lahko priti, a ne za vse, kajti evropska viza ni dovolj, naši konzulati so pa tam okrog Nepala na redko posejani, jih pravzaprav ni. No, ob nasvetih Andreja Štera z MZZ se stvari urejajo, Bojan Pollak, katerega skrb je vzgoja nepalskih vodnikov, in Matjaž Šerkezi, vodja tečaja na Kamniškem sedlu, pa bosta Da Gombuja seznanila z našo vzgojo in gorami. Nekateri ga bodo peljali še malo po Sloveniji, drugi pa moramo najti kakega sponzorja, saj smo Nepalcu obljubili plačilo vozne karte. Ob uradno podpisanem sodelovanju – ki teče že od leta 1979 – med PZS in NMA bo slej ko prej tudi država Slovenija poprijela za pomoč, ki jo je začela bivša Jugoslavija in jo zdaj z največjimi napori zbiramo tisti slovenski planinci, ki se občasno ukvarjamo s Himalajo.
Proslave so minljiv blišč, izobrazba je zaklad. Precej čez 500 je število vodnikov, ki so jih izšolali slovenski inštruktorji. To pomeni, da si toliko Nepalcev lahko služi kruh z deli, ki so jih prej v Nepalu opravljali evropski vodniki trekingov. To je slovenski prispevek, na neki drugi, ne le športni tehtnici vreden najmanj ali več kot vse, kar smo naredili na Everestu: prispevek, ki ga življenje potrjuje vsak dan, ne le ob jubilejih. Od alpinističnih zvezd, ki so imele čast sedeti na odru, je Edmund Hillary največ naredil za Nepal, a ima najmanj posnemovalcev. V malem – z nepalsko vodniško šolo – smo med njimi tudi Slovenci.
Tone Škarja
